Jedro

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z odločbo št. 490-79/2007/87 z dne 10. 10. 2018 v zvezi s popravnim sklepom št. 490-79/2007/88 z dne 24. 10. 2018 odločila, da se tožnici kot nadomestni upravičenki po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za njenemu očetu A.A., umrlemu 22. 2. 1977, lastno polovico podržavljene nepremičnine parc. št. 320/1 k.o. ... izplača odškodnina v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH) v višini 337.075,20 DEM (1. točka izreka), zavrnila pa je zahtevo, da se ji kot nadomestni upravičenki po 12. členu ZDen vrne polovica te nepremičnine, podržavljene njenemu staremu očetu B.B., umrlemu 23. 5. 1966 (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica hči A.A., kateremu je bilo na podlagi Odloka Avnoj z odločbo Okrajne zaplembene komisije z dne 27. 7.1945 zaplenjeno vse premoženje. Je tudi vnukinja B.B., kateremu je bilo premoženje podržavljeno brez pravnega naslova. S pravnomočnima odločbama Upravne enote Ptuj je bilo ugotovljeno, da imenovana nista bila državljana LRS in FLRJ, zaradi česar jima glede na prvi odstavek 9. člena ZDen ne gre status upravičenca do denacionalizacije. Zato je tožnica uveljavljala status upravičenke na podlagi 12. člena ZDen, saj iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu izhaja, da se je štela za državljanko LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do 13. 10. 1947. Po toženkinem prepričanju gre tožnici po tej določbi status upravičenke po pokojnem očetu, ne pa tudi po pokojnem starem očetu, zato je v tem delu zahtevo zavrnila. Ker nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, je bila tožnici določena odškodnina za vrednost polovice nepremičnine, kot jo je ugotovil sodni cenilec in izvedenec gradbene stroke.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi, ki jo vlaga zoper 2. točko izreka navedene odločbe, uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo. Tožnica je nadomestna upravičenka po 12. členu ZDen, saj je vnukinja pokojnega B.B.starejšega in tako dedinja prvega dednega reda. Določba 12. člena ZDen ne izključuje, da bi kot upravičenec po prejšnjem lastniku, ki mu je bilo premoženje podržavljeno in po 9. 5. 1945 ni pridobil jugoslovanskega državljanstva, vstopil nadomestni upravičenec prvega dednega reda, kar vnukinja je. Pri tem ni pomembno, kdo je prej umrl. Za izpolnjevanje pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen je pomembno le vprašanje, ali je bila določena oseba razlaščenčev zakonec ali dedič prvega dednega reda. Namen ZDen ni, da bi brez razloga razlikovali med vnuki, katerih starši so preživeli svoje starše in vnuki, katerih starši niso preživeli svojih staršev. Premoženje B.B. starejšega bi dedoval sin A.A. mlajši, ker pa je umrl, bi to premoženje po slovenskem in avstrijskem pravu dedovala tožnica kot vnukinja. Tako bi odločilo vsako sodišče v Sloveniji. Predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odloči, da je tožnica upravičenka po 12. členu ZDen tudi za premoženje, podržavljeno njenemu staremu očetu, in podrejeno, da izpodbijani del odločbe odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek.

3. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Stranka z interesom SDH v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. Ker je tožnica vnukinja B.B. starejšega, njegov sin A.A. mlajši pa je preživel svojega očeta, ne more biti dedinja prvega dednega reda. Tožnica bi prišla v poštev kot nadomestna upravičenka le, če bi njen oče umrl pred njenim starim očetom. Takšno je tudi stališče sodne prakse ( IU 2066/2009 z dne 25. 10. 2010, IU 1350/2017 z dne 15. 5. 2018, II U 249/2009 z dne 20. 10. 2010). Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi za tožnico ni sporno, da je bila idealna 1/2 nepremičnine parc. št. 320/1 k.o. ... podržavljena pokojnemu B.B., rojenem ...., umrlemu 23.5.1966, za katerega je bilo v predhodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana. Prav tako ni sporno, da je imel imenovani sina A.A., umrlega 22. 2. 1977 (torej po smrti očeta), za katerega je bilo prav tako pravnomočno ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana. Glede na tožbene navedbe je sporno zgolj to, ali je mogoče ob pravilni uporabi 12. člena ZDen kot nadomestno upravičenko do denacionalizacije šteti tožnico, ki je vnukinja bivšega (so) lastnika B.B. in hčerka njegovega sina A.A. in izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen.

7. Če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona (12. člen ZDen). Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da pokojnikovo zapuščino dedujejo pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec (prvi odstavek 11. člena). V 12. členu ZD pa je določeno, da del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi bil preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil še živ, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih, in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.

8. Po navedenih določbah ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. To pomeni, da je po ZD vnuk dedič prvega dednega reda le, če pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku, do tega pa pride le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.1 Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

9. Tožnica uveljavlja neustavnost takšne razlage oziroma uporabe 12. člena ZDen in sicer se sklicuje na 14. člen Ustave in 22. člen Ustave, češ da iz teh ustavnih določb izhaja, da ni pomembno, kdo je prej umrl. Trdi, da je za izpolnjevanje statusa upravičenca po 12. členu ZDen pomembno le vprašanje, ali je določena oseba razlaščenčev dedič prvega dednega reda. Zato ni razumnega razloga za razlikovanje med vnuki, katerih starši so preživeli svoje starše, in vnuki, katerih starši niso preživeli svojih staršev.

10. Sodišče se strinja s tožnico, da je pri uporabi 12. člena ZDen pomembno, ali je določena oseba dedič prvega dednega reda. Kdo je dedič prvega dednega reda, pa ZDen ne določa in tako tudi ne more uvajati razlikovanja. Kdo je dedič prvega dednega reda določa ZD. Kot je bilo že pojasnjeno, pa po tej zakonski ureditvi vnuk deduje kot dedič prvega dednega reda zgolj v primeru, če je zapustnikov otrok (njegov starš) v trenutku uvedbe dedovanja po zapustniku mrtev. Če je še živ, je dedič prvega dednega reda zapustnikov otrok in ne vnuk. Taka opredelitev dedičev prvega dednega reda velja za vse enako in torej ZDen niti ZD ne uvajata nobenega (nerazumnega) razlikovanja. Že zato je očitek tožnice, da je kršena Ustava, neutemeljen. Tožnica torej deduje po stanju na dan uvedbe dedovanja in je na ta dan dedinja prvega dednega reda po svojem očetu, po svojem starem očetu pa le, če bi bil na ta dan njen oče že mrtev. Če bi bil še živ, bi bil dedič prvega dednega reda njen oče. Pri tem za prvi dedni red sploh ni odločilno sorodstvo, ampak je odločilno to, ali je zapustnik preživel svoje potomce. Dedič prvega dednega reda je namreč na podlagi vstopne pravice lahko tudi oseba, ki ni zapustnikov potomec, ampak je potomec njegovega izvenzakonskega partnerja.2

11. Bistveno za presojo je torej to, na kateri dan se uvede dedovanje oziroma naj se dedni red presoja. Tožnica v tožbi trdi, da bi bilo potrebno upoštevati, da dedovanje za premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni bilo nikoli uvedeno (ker premoženja ni bilo). Zato bi bilo potrebno upoštevati sedanje stanje, ko bi po pokojnem starem očetu po slovenskem in avstrijskem pravu dedovala tožnica kot vnukinja (ker njen oče ni več živ). Trdi torej, da bi se moralo to, kdo je dedič prvega dednega reda, v primeru 12. člena ZDen ugotavljati po stanju ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Vendar za to, da bi se moralo citirano določilo razlagati na tak način, ne navaja nobenih pravno relevantnih trditev. Ne drži namreč edina tožničina utemeljitev te trditve, da bi vsako sodišče v Sloveniji v dednem postopku upoštevalo stanje po izdaji odločbe v postopku denacionalizacije. Velja ravno obratno, saj prvi odstavek 78. člen ZDen določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. To pomeni, da se stanje, kdo je dedič po upravičencu do denacionalizacije, ugotavlja po stanju na dan prejšnjega sklepa o dedovanju. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDen (Ur.l. št. 65/98) je sicer v 20. členu določil, da se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 to določbo razveljavilo, tako da velja prvotna zakonska ureditev. Štelo je namreč, da z na ta način spremenjeno ureditvijo pride do posega v lastninsko pravico oziroma pričakovane pravice tistih, ki bi morali dedovati na podlagi že izdane odločbe o denacionalizaciji, in tistih, ki že vsaj od uveljavitve ZDen utemeljeno računajo s tem, kako bodo dedovali njihovim pravnim prednikom odvzeto premoženje. Pri tem Ustavno sodišče ni odločilo, da bi drugačna ureditev veljala za tiste razlaščence, po katerih dedovanje (morda) ni bilo (nikoli) uvedeno. Če (prejšnjega) sklepa o dedovanju ni, se namreč glede na sodno prakso dedovanje uvede, torej stanje dedičev presoja po stanju na dan zapustnikove smrti.3 Tožnica za to, čemu naj bi ureditev v 12. členu ZDen terjala drugačen trenutek presoje vprašanja, kdo je dedič prvega dednega reda, to je po stanju na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, ni navedla nobenih drugih argumentov. Zato sodišče ni imelo razloga, zaradi katerega bi smelo ob presoji, da je tak razlog utemeljen, odstopiti od dosedanje sodne prakse, ne da bi zaradi tega kršilo 22. člen Ustave.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (tožnica je vnukinja B.B., njen oče A.A. je očeta preživel, noben od njiju pa ne izpolnjuje pogojev za upravičenca po prvem odstavku 9. člena ZDen), med strankami dejansko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Glej I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 52/2004 z dne 20. 9. 2007, I Up 816/2003 z dne 4.4.2006, I U 1350/20017 z dne 15. 5. 2018, I U 638/2009 z dne 24. 11. 2009, I U 2066/2009 z dne 25. 5. 2010, I U 1420/2006 z dne 18. 10. 2006 2 Glej I Up 816/2013 z dne 4. 4. 2006 3 Glej I Cp 3011/2009 z dne 18. 11. 2009, I Cp 1273/2011 z dne 26. 10. 2011