Jedro

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zagovornika. Učinek pravnomočnosti sklepa pa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od udeležencev.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki A. A. omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka). Odločilo je, da se udeleženka zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalj do 30. 7. 2017 (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga zagovornik pridržane osebe pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabo materialnega prava. V pritožbi izraža svoj dvom v ugotovitve izvedenca, da je pridržana oseba izgubila stik z realnostjo in da je pri njej podana psihopatološka motnja. Pritožnik poudarja, da na željo pridržane osebe zahteva njeno takojšnjo izpustitev, ker niso podani znaki ogrožanja njenega življenja ali življenja drugih. Iz mnenja izvedenca izhaja zgolj hipotetična možnost, da bo udeleženka, če se ne bo zdravila, ogrožala svoje zdravje, kar pa za prisilno pridržanje in zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ne zadošča. Prognoza izvedenca, da se pridržana oseba ne zdravi, ni utemeljena in ni pojasnjeno, iz kakšnega razloga se bo njeno stanje zaradi nezdravljenja poslabševalo do te mere, da bo ogroženo njeno življenje ali zdravje. Glede ugotovitev o pridržankini heteroagresiji bi moralo sodišče zaslišati njene starše, sicer pa ni razvidno, da bi z domnevnimi udarci resno ogrozila mamino zdravje ali življenje. Izpostavlja, da pridržana oseba toži o neustreznih razmerah v bolnišnici: sramotenju, zasmehovanju, norčevanju in manipuliranju s strani zaposlenih in drugih pacientov. Na zaprtem oddelku so jo pretepli. Pri prejšnji hospitalizaciji pred dvema letoma in pol jo je tehnik tudi posiljeval. Pridržana oseba zahteva izpustitev tudi iz razloga nastajanja gospodarske škode, saj ne more izvajati svoje gospodarske dejavnosti kot samostojna podjetnica. Pritožnik predlaga, da se pridržana oseba ponovno pregleda, mnenje pa dopolni oz. da se izvede dokazovanje z drugim izvedencem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča sebi oz. drugim hudo premoženjsko škodo in če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Pridržana oseba se zdravi zaradi duševne bolezni - psihotične motnje. Na zdravljenje je sprejeta drugič; razlog pa je poslabšanje duševne motnje zaradi opustitve jemanja zdravil in terapije, pri čemer je bila prisotna tudi heteroagresija, saj je večkrat udarila mamo.

6. Izvedenec izpostavlja njen bogat blodnjav sistem, v katerem prevladuje nanašalna in preganjalna blodnjavost s številnimi zaznavnimi motnjami ter fenomeni vodenja oz. vplivanja. Poudarja, da je povsem odtujena od realnosti in tudi neuvidevna do aktualnega psihopatološkega doživljanja. Pritožbeni očitek, da ni podanih znakov ogrožanja lastnega življenja oz. zdravja ter življenja in zdravja drugih, je zmoten. Prvo sodišče je ustrezno argumentiralo obstoj razlogov iz 39. člena ZDZdr. Izpostavilo je njeno dosedanje ravnanje, ki je vodilo k hospitalizaciji: udeleženka je skozi okno vrgla kovček, ker je mislila, da je v njem orodje za davljenje, pri tem je bila zelo prestrašena, strah jo je bilo, da bo prišla mafija, misli, da ji doma prisluškujejo preko zvočnikov, ljudje se o njej pogovarjajo in jo kontrolirajo, v stanovanje ji spuščajo ogljikov monoksid, tudi hrana ima čuden okus ? V takšnem stanju je večkrat udarila mamo.

7. Izvedenec je pojasnil, da bolezenska psihopatologija pacientko povsem obvladuje in jo v celoti oddaljuje od realnosti, pri čemer pa se bo brez ustreznega zdravljenja psihoza le še poglabljala, posledice pa intenzivirale. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost izvedenčeve ocene, ki glede na dosedanje dogajanje in ravnanja udeleženke izkazuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Odločujočega pomena, da ugotovljeno dejansko stanje ustreza pojmu hudega ogrožanja ljudi, je po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev o nepredvidljivosti položaja. Ta izhaja iz strokovne ocene izvedenca o pridržankinem bogatem blodnjavem sistemu, v katerem prevladuje nanašalna in preganjalna blodnjavost s številnimi zaznavnimi motnjami ter fenomeni vodenja oz. vplivanja, pri čemer bolezenska psihopatologija pacientko povsem obvladuje in jo v celoti oddaljuje od realnosti. Udeleženka ni ogrožajoča le do sebe, marveč tudi do okolice, kar se je v preteklosti izrazilo z njenim fizičnim napadom na mamo. Navedeno izhaja iz heteroanamneze, ki sta jo podala njena starša; glede na celoten sklop okoliščin pa ni bilo potrebe, da bi ju sodišče še posebej zaslišalo. Pridržanka sama priznava, da je pričela opuščati terapijo in da je povsem opustila jemanje zdravila Zipreksa, ki je namenjeno zdravljenju duševne bolezni. Ob vseh predstavljenih okoliščinah in ob ugotovljenih dejstvih o že storjenih ravnanjih pritožbeno sodišče soglaša, da je pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr podan, saj bi se, kot ugotavlja prvo sodišče, brez ustreznega zdravljenja psihoza le še poglabljala in posledice intenzivirale.

8. Pritožbena zatrjevanja o neustreznih razmerah v bolnišnici so povsem nekonkretizirana in dokazno nepodprta. Zatrjevanja o nastajanju gospodarske škode, ker pridržana oseba ne more izvajati svoje gospodarske dejavnosti samostojne podjetnice, pa glede na njeno zdravstveno stanje niso merodajna.

9. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da milejše oblike zdravljenja zahtevajo odgovorno sodelovanje, ki pa ga pridržana oseba zaradi nesposobnosti uvida v svoje bolezensko stanje ni zmožna, zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča, da se udeleženka glede na izkazano zdravstveno stanje zadrži na zdravljenju najdalj do 30. 7. 2017. 10. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev postopka, zato jo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti. V času odločanja o pritožbi pa še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zagovornika. Učinek pravnomočnosti sklepa pa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od udeležencev.

11. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.