Jedro

Po ugotovitvi, da so podatki v sporni carinski deklaraciji usklajeni s podatki iz listin, ki so bili deklaraciji priloženi v času njenega sprejema, in da je bilo blago ocarinjeno in prepuščeno deklarantu dne 14. 9. 2001, ni podlage za spremembo podatkov o vrednosti in količini blaga, sproščenega v prost promet po sporni carinski deklaraciji, in s tem za delni odpust carinskega dolga.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. ... z dne 1. 10. 2001, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za delni odpust plačila carinskega dolga, obračunanega po enotni carinski listini (ECL) Izpostave A, št. ... z dne 14. 9. 2001. Po navedeni ECL je deklarant za prejemnika blaga, družbo BBB d.o.o. iz A, prijavil za sprostitev v prost promet različno blago - električne komponente po fakturi tuje firme CCC iz države D, št. ... z dne 5. 9. 2001 v skupni vrednosti 9.311,95 DEM. Deklaraciji je bila priložena prej navedena faktura, deklaracija o carinski vednosti in zapisnik o pregledu blaga v carinskem skladišču družbe EEE d.d. na ... ulici št. ... v A, ki ga je sestavil tožnik in sopodpisal delavec Carinskega urada A, z dne 20. 9. 2001. Dne 21. 9. 2001 je tožnik vložil zahtevek za popravek podatkov v sporni ECL in delni odpust carinskega dolga. Svojo zahtevo je utemeljil s tem, da je prejemnik blaga dne 19. 9. 2001 hotel prevzeti blago iz carinskega skladišča, vendar je posumil, da pošiljka ne vsebuje vsega naročenega blaga. Tožnik je naslednjega dne s carinskim delavcem preveril vsebino in količino pošiljke, o čemer je bil napravljen zapisnik, v katerem je navedeno, da pošiljka vsebuje le 200 kosov kablov s konektorji v vrednosti 350 DEM in 200 kosov katalogov v vrednosti 400 DEM, vsega ostalega blaga navedenega na fakturi, ki je priložena k deklaraciji pa v pošiljki ni bilo. Zato prosi za popravek deklaracije in povračilo preveč plačanih carinskih dajatev v višini 193.584,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je prvostopni carinski urad ravnal pravilno, ko je zavrnil tožnikov zahtevek za spremembo podatkov v ECL. Tožena stranka ugotavlja, da je bila sporna ECL sprejeta po podatkih, ki jih je predložil tožnik, blago pa je bilo prepuščeno deklarantu, kar v tej zadevi ni sporno. Carinski deklarant je z deklaracijo zahteval sprostitev blaga po fakturi (ki je bila priložena deklaraciji) v prost promet, kar mu je bilo v celoti ugodeno. Iz podatkov v deklaraciji ni razvidno, da bi bilo blago po sprostitvi v prost promet pod carinskim nadzorstvom, kakor tudi ne, da bi bilo pred sprostitvijo v prost promet skladiščeno v postopku carinskega skladiščenja. Zato je utemeljena ocena carinskega urada, da zapisnik, ki je bil narejen šest dni po sprostitvi blaga v prost promet, ne more vplivati na spremembo podatkov v sporni deklaraciji. Kakega drugega dokaza, s katerim bi tožnik dokazal, da blago po sporni ECL ni bilo v celoti vsebovano tudi v sami pošiljki, pa tožnik ni predložil. Deklaracija št. ... z dne 28. 9. 2001, ki ni bila predložena k zahtevku, temveč šele v pritožbenem postopku je le dokaz, da je bilo kasneje sproščeno v prost promet podobno blago. Zato carinskega dolga ni mogoče odpustiti v zahtevanem znesku. Skladno z določbo 6a. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju CZ), v primeru, ko stranka zahteva izdajo odločbe o izvajanju carinskih predpisov nosi dokazno breme oziroma ima dolžnost predložiti dokaze, in sicer v obravnavanem primeru o tem, da v času obračuna carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan, ker naj bi bil previsoko obračunan, kar je pogoj za odpust carinskega dolga skladno z 3. odstavkom 158. člena CZ. Takega dokaza pa tožnik v tej zadevi ni predložil. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je bila dne 14. 9. 2001 po sporni ECL ocarinjena pošiljka blaga iz države D, ki je čakala v carinskem skladišču na prevzem s strani naročnika blaga, podjetja BBB d.o.o.. Ob nameravanem prevzemu blaga je direktor družbe prejemnika ugotovil, da pošiljka ni popolna. Ker je bilo blago še pod carinskim nadzorom, je tožnik po pozivu prejemnika blaga prišel v carinsko skladišče in skupaj s pooblaščeno carinsko osebo sestavil zapisnik. Zapisnik je carinski organ potrdil s svojim podpisom in žigom pristojnega organa carine. Ugotovljeno je bilo, da pošiljka vsebuje samo 200 kosov konektorjev v znesku 350 DEM in 200 kosov katalogov v skupnem znesku 400 DEM. Še pred ugotovitvijo, da pošiljka ni popolna, je tožnik v imenu podjetja BBB d.o.o. zahteval popravek podatkov v sporni ECL, v poljih 49 (polje 49; št ... kraj A, skladišče tipa A pomeni javno carinsko skladišče, št. ... pomeni številko skladišča in kdo poseduje to skladišče, v obravnavanem primeru EEE) in v polju 40 (kjer prva številka ... pomeni kraj A, oznaka P pomeni vrsto postopka, v katerem je bilo blago prijavljeno v carinskem skladišču), v zadevnem primeru je črka P v polju 40 pomenila poenostavljeni knjigovodski postopek, ki pa ni bil pravilen, zato je bilo zahtevku za popravo ECL ugodeno z odločbo Carinskega urada A. Popravljen je bil podatek v ECL na črko S, ki pomeni začasno hrambo oziroma skupno prijavo blaga. Uvoženo blago je tako imelo možnost 10 dnevne hrambe v carinskem skladišču. Na podlagi že omenjenega zapisnika je tožnik vložil zahtevek za popravo podatkov v ECL in delnem odpustu blaga. Po mnenju tožnika je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo, saj se je blago še vedno nahajalo pod carinskim nadzorom (pojasnilo št. 10/2004). Tožnik ni mogel takoj ob pregledu blaga (zapisnik z dne 20. 9. 2001) predložiti nove deklaracije z dne 28. 9. 2001, kar je že datumsko nemogoče. Ugotovitev tožene stranke, da je druga deklaracija (28. 9. 2001) le dokaz, da je bilo kasneje sproščeno v prost promet podobno blago, je nepravilna in pavšalna. Prav tako je povsem nepravilen zaključek tožene stranke, ki govori o pravici deklaranta, da lahko ta zahteva popravke tudi po sprejemu deklaracije, če se ti popravki ne razširijo na drugo blago. Izpodbijana odločba se v ničemer ne opredeli do izkazanih listin, kot na primer, da nova deklaracija temelji na povsem istem računu (številka, datum) s povsem istimi specificiranimi artikli. Za toženo stranko, ki pozna zakonodajo s carinskega področja in mora biti seznanjena s pojasnilom št. 10/2004 in določbami Zakona o carinski službi (3. in 11. člen), je več kot nerazumljiva obrazložitev, da "iz podatkov v deklaraciji ni razvidno, da bi bilo blago po sprostitvi v prost promet pod carinskim nadzorstvom, kakor tudi ne, da bi bilo pred sprostitvijo v prost promet skladiščeno po postopku carinskega skladiščenja.". Tožnik je v tožbi že natančno razložil šifre deklaracij v okencu 40 in 49, ki povedo, da je bilo blago pod carinskim nadzorom v carinskem skladišču. Tožena stranka je poleg navedenega tudi prezrla, da je prvostopni organ z odločbo z dne 19. 9. 2001 odločil o vrsti carinskega skladiščenja (začasna hramba, 10 dnevno skladiščenje blaga, črka S). Tožnik je prepričan, da bi zgolj natančno branje pri pregledu deklaracij istega računa (številka in datum) z navedbo dobavitelja o napaki pri pošiljanju, iz zapisnika, ki natančno specificira dobavljeno blago in ga je moč kontrolirati z navedenim računom, pripeljalo prvostopni in drugostopni organ do pravilnega zaključka, da se del blaga po računu in deklaraciji ni uvozil dne 14. 9. 2001 in je (manjkajoče) blago prispelo na podlagi istega računa (zato ne more iti za podobno blago), dne 28. 9. 2001 (ECL). Zaradi napake, ki je sicer povsem evidentna je tožnik preplačal carinski dolg. Napačna in nepravilna je odločitev tožene stranke, da tožnik, ki nosi dokazno breme v zadevah glede morebitnih preplačil carinskega dolga, dokazov ni predložil. Dokazi so po prepričanju tožnika že ves čas evidentni, poleg tega pa praktično vsi sestavljeni iz strani uradnih carinskih organov. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izdaje te sodne odločbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zmotno prepričanje tožeče stranke glede trajanja carinskega nadzora, ki je v tej zadevi prenehal s sprostitvijo blaga v prost promet (dne 14. 9. 2001), ne pa z izdajo blaga iz skladišča (dne 27. 9. 2001). Zato carinski zapisnik, ki je bil sestavljen po sprostitvi blaga v prost promet nima teže. Če blago po sprostitvi v prost promet še leži v skladišču, je to stvar poslovanja med imetnikom skladišča in uporabnikom skladišča. Popravek podatka o predhodnem dokumentu v polju 40 sporne deklaracije za sprostitev v prost promet, pa na odločitev v tej zadevi nima vpliva, saj se je le popravil podatek o tem, da je bilo blago uskladiščeno na podlagi knjigovodskega vpisa na določen prostor v skladišču s podatkom, da je bil predhodni dokument skupna prijava. Ta podatek pa ne vpliva na trajanje carinskega nadzora, kajti le-tega prekine zaključen postopek sprostitve blaga v prost promet. Neutemeljeno je tudi tožnikovo izpostavljanje pojasnila št. 10/2004, najprej že zato, ker je bilo napisano po izdaji odločbe, ki jo je v tej zadevi obravnavala v pritožbenem postopku tožena stranka, predvsem pa zato, ker pojasnilo ni obvezujoč pravni akt, saj taka pojasnila niso objavljena v Uradnem listu, uporablja pa se jih le kot interni pripomoček pri delu carinskih organov. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo navaja, da je bistveno v zadevi dejstvo, da je carina za manjkajoče blago opravila pregled blaga in na tej podlagi potrdila uradni zapisnik v carinskem skladišču. Ni pomembno v tej zadevi v kateri fazi je to opravila, bistvenega pomena je dejstvo, da se je to zgodilo v carinskem skladišču pred dvigom blaga in da je blago ohranilo status pošiljke, ki je prispela. Ta pošiljka ni bila deljena, niti ni bilo iz nje karkoli odtujeno, bistveno pri tem sporu pa je dejstvo, da je carinski organ ugotovil, na podlagi vseh carinskih in transportnih dokumentov, ki so bili na voljo in na podlagi fizičnega pregleda blaga, da se količina blaga ne ujema z vsemi dokumenti (carinski, skladiščni, transportni) in dejanskim stanjem, kar pomeni, da je carinski organ z uradnim zapisnikom potrdil nepopolnost pošiljke, kar pa se ignorira in ne priznava. Tožnik je prepričan, da ima oziroma bi moral imeti uradni zapisnik carinskega organa o carinskem skladišču večjo težo dokazovanja nepopolne pošiljke, kot če bi bilo to opravljeno po dvigu blaga iz skladišča v prostorih uvoznika tega materiala, to je zapisnikom tri članske komisije, kot je navada v zadevnih primerih. Pomanjkljivost pošiljke je bila nesporno ugotovljena tudi s strani carinskih organov, še pred dvigom blaga v carinskem skladišču, zato bi bilo pričakovati, da bo tožena stranka to tudi upoštevala. Čemu drugače služi uradni zapisnik, če nima nobene veljave? Bistvenega pomena je dejstvo, da tožnik blaga nikakor ne bi mogel odpeljati iz carinskega skladišča, dokler ne bi bil urejen njegov status prijave v carinskem skladišču (knjigovodski vpis ali skupna prijava v polju 40 ECL), ki je bil napačen, saj bi neureditev tega statusa pomenila nepravilno razdolžitev (knjiženje) pošiljke, glede na mejno prijavo odpremne carinarnice, prijavo v carinskem skladišču in tudi prijavo blaga v carinarnici v notranjosti. Tožnik vztraja, da je bilo blago v carinskem skladišču. Vsi carinski organi, ki so sodelovali v postopkih, so ignorirali zapise v obeh carinskih deklaracijah in njunih prilog, saj je iz računa, ki je bil predložen razvidno, da je na njem oznaka "delna pošiljka", s klavzulo dobavitelja blaga, da je šlo za napako pri pošiljanju po njegovi krivdi. Vse to so carinski organi potrdili brez kakršnihkoli pripomb, oškodovanje tožnika na tej podlagi pa istočasno ne priznajo.

Tožena stranka na odgovor tožeče stranke ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišča se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovoru pa še dodaja: V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila zahtevek za popravek podatkov v sporni ECL in delni odpust carinskega dolga. Prvostopni carinski urad je zahtevek obravnaval po določbi 3. odstavka 158. člena CZ, ki pravi, da se plačilo carinskega dolga odpusti do tistega zneska za katerega se dokaže, da v času obračuna ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno določen v nasprotju s 154. členom tega zakona. Po ugotovitvi, da so podatki v sporni carinski deklaraciji usklajeni s podatki iz listin, ki so bili deklaraciji priloženi v času njenega sprejema in da je bilo blago ocarinjeno in prepuščeno deklarantu dne 14. 9. 2001, ni podlage za spremembo podatkov o vrednosti in količini blaga sproščenega v prost promet po sporni carinski deklaraciji. Že prvostopni carinski organ ugotavlja, da tudi naknadno sestavljen zapisnik o pregledu blaga z dne 20. 9. 2001, ne more vplivati na spremembo podatkov o količini in vrednosti blaga v sporni deklaraciji, saj je bilo blago prepuščeno deklarantu dne 14. 9. 2001. Tožena stranka se s tako ugotovitvijo in odločitvijo v celoti strinja. Tudi po presoji sodišča zapisnik o pregledu blaga z dne 20. 9. 2001, ki ga je tožnik poslal carinskemu uradu prve stopnje in na katerem je štampiljka in podpis carinika in iz katerega izhaja, da sporna pošiljka ni popolna, ne more vplivati na odločitev o stvari. Bistvenega pomena je, da je bilo blago sproščeno v prost promet dne 14. 9. 2001 na podlagi deklaracije in njej priloženih listin, ki jo je predložil carinski deklarant - tožnik. Kolikor se je blago tudi kasneje skladiščilo v carinskem skladišču, pa ni imelo ustreznega statusa carinskega blaga, saj tožnik ni predložil tovrstnih listin. Tako ni dokazano, da carinski dolg v času obračuna ni bil zakonsko dolgovan ali bi bil naknadno določen v nasprotju s 154. členom CZ. Zapisnik z dne 20. 9. 2001, na katerega se tožeča sklicuje, ni javna listina v skladu s določbo 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), saj ni sestavljen v skladu z določbami tega zakona. Zapisnika namreč ni vodila uradna oseba, ampak ga je zgolj podpisala. Kolikor pa tožeča stranka z navedenim zapisnikom izkazuje svoje trditve, pa je bila ta listina ocenjena s strani prvostopnega carinskega urada in tožene stranke. Kot že navedeno, je takšna ocena (da ugotovitve iz zapisnika ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu) tudi po presoji sodišča pravilna. Tudi naknadne spremembe podatkov v poljih 40 in 49 sporne ECL, kar je bilo z odločbo Carinskega urada A, Izpostava A št. ... z dne 19. 9. 2001 dovoljeno, ne pomeni, da je bilo blago v carinskem skladišču. Gre za popravek podatkov v predhodnem dokumentu in popravljen podatek o tem, da je bilo blago skladiščeno na podlagi knjigovodskega vpisa na določen prostor v skladišču s podatkom, da je bil predhodni dokument skupna prijava. Po prilogi 19 Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju UICZ), ki vsebuje Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, se v polje 40 - skupna prijava/predlistina vpišejo podatki carinske vknjižbe listine poprejšnjega carinskega postopka ali začasne hrambe, ki se zaključuje s to deklaracijo. Polje 49 - oznaka skladišča pa se izpolni ob začetku postopka carinskega skladiščenja ali če je bilo blago pred zahtevanim carinskim postopkom predmet postopka carinskega skladiščenja. V tem primeru se v polje vpišejo šifre nadzornega carinskega organa, enomestna oznaka tipa skladišča in petmestna šifra skladišča, tako tudi nobeden od spremenjenih podatkov ne kaže na to, da bi blago ostalo v carinskem skladišču po 14. 9. 2001, ko je bilo prepuščeno deklarantu. Da se pošiljka carini delno, je razvidno le iz fakture, ki je bila priložena ECL št. ... z dne 28. 9. 2001. Takšne oznake na fakturi, priloženi sporni deklaraciji, ni.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.