Jedro

Okvare organizma, nastale kot posledica poškodb pri raznih delih v nemških taboriščih ni šteti kot posledice sovražnega dejanja ali vojnega dogodka, čeprav je bil tožnik kot otrok odpeljan v izseljeništvo, kjer je moral po ukazih vodje taborišča opravljati razna dela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Sekretariata za družbene dejavnosti in občo upravo Občine Občine Sevnica št. ... z dne 1.2.1994 in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje priznal tožniku status civilnega invalida vojne VIII. skupine s 40 % okvaro organizma na podlagi ugotovljene okvare organizma (stanje po padcu s poškodbo hrbtenice in obeh zapestij ter depresivni sindrom), nastale v okoliščinah iz 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. Po proučitvi celotne dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku status civilnega invalida vojne priznan v nasprotju z materialnim predpisom. Na podlagi 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne je žrtev fašističnega nasilja nevojaška oseba, ki je utrpela okvaro organizma kot posledico direktnega sovražnega dejanja okupatorja ali njegovih pomagačev, civilna žrtev vojne pa le nevojaška oseba, ki je med vojno zaradi vojnih dogodkov utrpela anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma, zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni oz. njenega poslabšanja. Na podlagi tožnikove vloge in njenih dopolnitev, listin, ki so v spisih (potrdilo Posavskega muzeja Brežice z dne 13.12.1979 in potrdilo Inštituta za novejšo zgodovino z dne 18.5.1992) ter izpovedb prič I.S., Š.K., A.Č., M.L. in M.K., tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik s starši in ostalimi družinskimi člani v letu 1941 izseljen v Nemčijo, kjer je bil v raznih taboriščih in da so v taborišču S. morali otroci brez ugovarjanja opravljati razna dela. Iz tožnikove vloge izhaja, da je okvara organizma (poškodbe hrbtenice, glave, leve roke, na nogah in prstih obeh rok) tožnik utrpel v taborišču S. pri padcu z lipe, ob čiščenju dvorišča, ko je padel na kup smeti, med katerimi je bilo razbito steklo, ter ob dogodku, ko mu je pri mletju kosti za kokoši stroj za mletje odtrgal del prstanca na desni roki. V taborišču R. je leta 1945 doživel hudo psihično traumo, ko so hoteli ustreliti njegovega očeta, poleg tega pa so bili v taborišču stalni alarmi in bombardiranje v okolici. Zaradi teh dogodkov ima danes hude zdravstvene težave. Le - te ima tudi na prebavnih organih, srcu, ledvicah in mehurju. Zaradi slabih življenjskih in higienskih razmer je v taborišču probolel zlatenico, zaradi česar je zbolel na jetrih. Bil je večkrat prehlajen. Po proučitvi celotne dokumentacije, ki se nahaja v spisu, je tožena stranka ugotovila, da ne obstajajo okoliščine, ki so po Zakonu o civilnih invalidih vojne odločilne za priznanje statusa civilnega invalida vojne glede na okvaro hrbtenice in poškodbo leve roke, poškodbe prstov obeh rok ter nog, ker te poškodbe niso nastale kot direktna posledica sovražnega dejanja okupatorja ali njegovih pomagačev oz. kot posledica konkretnega vojnega dogodka v smislu določbe 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. Zaradi psihičnega in ostalega slabšega zdravstvenega stanja, ki bi lahko bilo v povezavi z raznimi dogodki v taborišču R. (ko so hoteli ustreliti tožnikovega očeta, stalni alarmi v taborišču, bombardiranje v okolici) ter drugih razmer, v katerih je tožnik živel v nemških taboriščih, je tožena stranka zadevo poslala v oceno in mnenje pristojni zdravniški komisiji druge stopnje v Ljubljani. Ta jo je prvič obravnavala dne 31.5.1994, po pridobitvi dopolnjene medicinske dokumentacije pa še dne 22.11.1994, tega dne je bil tožnik na komisiji tudi pregledan in nato še dne 13.12.1994. Na podlagi izdanega izvida in mnenja komisije, je tožena stranka ugotovila, da tudi druge psihične in nevrološke motnje ter stanje po preboleli zlatenici, niso v vzročni zvezi z okoliščinami iz 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. Ker tožniku ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne, je odločbo organa prve stopnje v postopku revizije odpravila.

Tožnik v tožbi meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži plačilo stroškov toženi stranki. Tožnik poudarja, da že sama okoliščina prisilne privedbe v nemška taborišča in življenjske razmere v njih, kažejo na to, da je bil žrtev fašističnega nasilja v smislu 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. V teh razmerah so morali otroci opravljati dela, ki so bila zaradi izčrpanosti, oslabelosti in psihične prizadetosti, posebej za otroke, smrtno nevarna. Odreditev nevarnih del v taborišču po nalogu vodje taborišča s posledico težkih telesnih poškodb, je po tožnikovem mnenju sovražno dejanje okupatorja. Zato je napačno tako restriktivno tolmačenje navedene določbe, kot jo je uporabila tožena stranka. Zaradi zločinskega dejanja vodje nemškega taborišča je tožnik utrpel posledice, ki so ga pestile vse življenje in ga privedle v invalidsko upokojitev.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi Zakona o civilnih invalidih vojne (Ur.l.SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88 in 5/90 ter Ur.l.RS, št. 47/90 - v nadaljevanju ZCIV), ki je v prvem odstavku 2. člena določal, da je žrtev fašističnega nasilja nevojaška oseba, ki je utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni oz. njenega poslabšanja kot posledice sovražnega dejanja okupatorja ali njegovih pomagačev. Po drugem odstavku navedenega člena je civilna žrtev vojne nevojaška oseba, ki je med vojno zaradi vojnih dogodkov utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali fizične poškodbe ali bolezni oz. njenega poslabšanja. Navedeni zakonski določbi ne opredeljujeta, katero dejanje je šteti za sovražno dejanje in kaj je vojni dogodek. Vendar glede na to, da zakon odkazuje na vzročno zvezo med vojnim dogodkom oz. sovražnim dejanjem ter okvaro organizma, je tudi po presoji sodišča šteti za sovražno dejanje le neposredno fizično in psihično mučenje, za vojni dogodek pa le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni, kar je pravilno primeroma pojasnila tožniku že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnikove poškodbe, nastale pri raznih delih v nemških taboriščih, ni šteti za posledico sovražnega dejanja ali vojnega dogodka, ker opravljanje različnih del v taborišču (obiranje lipovih cvetov, čiščenje dvorišča, pripravljanje hrane za kokoši) ni v neposredni povezavi z delovanjem vojskujočih se strani v vojni oz. ni neposredno mučenje. Zato tožnikove okvare organizma kot posledice poškodb, nastalih pri takih delih, niso podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne, kot pravilno ugotavlja tožena stranka. Zato tudi tožnikovi ugovori, da je bil kot otrok odpeljan v izseljeništvo, kjer je moral po ukazih vodje taborišča opravljati razna dela, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ugotovitvam tožene stranke, da uveljavljane psihične in nevrološke motnje ter prebolela zlatenica niso v vzročni zvezi z dogodki, razmerami in prestanimi napori v taborišču v smislu okoliščin iz prvega ali drugega odstavka 2. člena ZCIV, tožnik niti ne ugovarja.

O predlogu za plačilo stroškov sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS/77).

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.RS, št. 65/97). Določbo ZUS/77 je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).