Jedro

Očitek kršitve konkurenčne prepovedi ne temelji prvenstveno na tem, da imata tožnikova družba in tožena stranka registrirane dve isti dejavnosti, temveč na tem, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožena stranka. Prav tako ni pomembno, kakšen je bil obseg te dejavnosti pri toženi stranki v preteklosti; bistveno je, da se je tožena stranka s tem ukvarjala.

Kršitev konkurenčne prepovedi hkrati pomeni tudi ravnanje, ki delodajalcu materialno ali moralno škodi oz. ki bi lahko škodilo njegovim poslovnim interesom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške revijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2016, 29. 11. 2017 in 29. 6. 2018 med tožnikom in toženko sklenjene za nedoločen čas, in sicer do 25. 11. 2018, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in toženo stranko obstoji delovno razmerje za polni delovni čas in za nedoločen čas tudi od 26. 11. 2018 dalje ter za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 25. 11. 2018, temveč je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter zahtevek za priznanje delovnega razmerja za nedoločen in polni delovni čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, za obračun in izplačilo vsakomesečnega nadomestila plače ter za obračun in izplačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 34.186,72 EUR bruto. Odločitev glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji na ugotovitvi, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved s tem, da je rozete za preboj v čiste prostore toženi stranki ponujal in prodal preko svoje družbe. Izhajalo je iz tega, da je tožena stranka takšne rozete razvila in jih tudi izdelala, tako da je ta proces predstavljal del njene dejavnosti, s katero se je dejansko ukvarjala. Tožnik je tudi ravnal v nasprotju s 14. in 15. členom pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 192/2020 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 37. in 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v povezavi s 110. členom ZDR-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodelovanje med družbo A., d. o. o., katere lastnik je, in toženo stranko po vsebini ne predstavlja nikakršne konkurence toženi stranki. Tožena stranka se je sklicevala na to, da imata obe družbi registrirani isto dejavnost, vendar ti dejavnosti nimata nikakršne vsebinske povezave s kršitvijo, ki se je tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne z vsebino sodelovanja med obema družbama. Zgolj to, da je tožnik družbenik v družbi A., d. o. o., ki ima registrirani dve isti dejavnosti, kot tožena stranka, za katere pa tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, da jih sploh izvaja, ne zadošča za ugotovitev, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev 37. ali 39. členu ZDR-1. Zgolj registrirana dejavnost, ne da bi delodajalec dokazal, da to dejavnost tudi dejansko izvaja na konkurenčnem trgu, še ne pomeni kršitve konkurenčne prepovedi. Dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka, ni enaka dejavnosti, ki jo opravlja družba A., d. o. o. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, da je tožnik družbenik navedene družbe in da je rozete razvijal še preden se je v letu 2016 zaposlil pri toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožena stranka nikoli ni prodajala rozet na trgu. Razvoj rozet je bil izvršen le za en projekt in v manjših količinah, kasneje pa se tožena stranka s tem ni več ukvarjala. Družba A. je na trgu nastopala zgolj kot posrednik in prodajalec rozet in jih sama ni razvijala oz. izdelovala. Tožena stranka je rozete vedno naročala pri zunanjih izvajalcih. Družba A., d. o. o., je tako lahko predstavljala le podporo v smislu enega od možnih dobaviteljev rozet in ne konkurence na trgu. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je šlo za kršitev konkurenčne prepovedi, saj tožena stranka rozet ni prodajala na trgu. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo obstoja več vrst rozet in posledično ni ugotavljalo, ali je sploh šlo za rozete, kakršne je do neke faze razvila tožena stranka ali pa gre za drugačne rozete, kakršnih tožena stranka niti ni mogla razviti, saj ni imela znanja in opreme. Sodišče je zato zavzelo napačno stališče, da vrste in karakteristike rozet za preboj v čiste prostore niso pomembne. Revizija uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe. Predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena le glede pravilnosti uporabe materialnopravnih določb 37., 39. in 110. člena ZDR-1, zato so neupoštevne revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ter o zmotni uporabi določb ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

9. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato so neupoštevne revizijske navedbe, ki glede lastnosti rozet za preboj iz enega prostora v drugega, ki jih je v preteklosti izdelala tožena stranka oziroma rozet, ki jih je naročila pri družbi A., d. o. o., uveljavljajo nekaj drugega, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Enako velja glede številnih navedb o tem, kakšna dejstva izhajajo iz izpovedb posameznih prič, pri čemer sodbi sodišč druge in prve stopnje teh ugotovitev sploh ne vsebujejo.

10. Vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, povsem zgreši tudi revizijski očitek, da tožena stranka na podlagi priloge B1, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogla izvedeti za kršitev konkurenčne prepovedi. Sicer pa je na ta očitek pritožbeno sodišče povsem ustrezno odgovorilo v 14. točki obrazložitve.

11. Revizijsko sodišče je vezano ne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Za presojo vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, so bistvene naslednje dejanske ugotovitve: ‒ tožnik je pri toženi stranki kot samostojni inženir montaže in vzdrževanja v letu 2017 sodeloval pri razvoju rozet za preboj v čisti prostor; te rozete (osem ali devet kosov) je tožena stranka takrat v sodelovanju z zunanjimi izvajalci tudi izdelala; ‒ v letu 2018 je vodja drugega projekta A. A. za njegovo izvedbo prav tako potrebovala rozete za preboj v čiste prostore; ‒ A. A. je nameravala rozete dati v izdelavo oziroma v laserski razrez in je v zvezi s tem tožnika prosila za dokumentacijo v zvezi z prejšnjimi projekti; ‒ tožnik je A. A. dal prospekt sistema za tesnjenje prebojev v prostor, na katerem je bilo navedeno, da je družba A., d. o. o. prodajalec in pooblaščeni serviser za te sisteme; ‒ na tej podlagi se je A. A. odločila za naročilo tridesetih rozet pri družbi A., d. o. o., ki je izstavila ponudbo in rozete potem tudi dobavila; ‒ edini družbenik družbe A., d. o. o., je bil tožnik, kot prokuristka pa je nastopala njegova žena B. B. (v sodnem registru ves čas vpisana kot ...), ki je v poslovanju s toženo stranko uporabljala svoj dekliški priimek ...; ‒ tožena stranka tožniku za to dejavnost (ponujanje in dodaja rozet za prehod v čisti prostor) ni dala soglasja in tožnik zanj tudi ni zaprosil. 12. Tožniku se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kršitev konkurenčne prepovedi po prvem odstavku 39. člena ZDR-1 in kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. Tožnik z revizijo prvenstveno uveljavlja, da njegovega ravnanja ni mogoče subsumirati pod navedeni določbi.

13. Prvi odstavek 39. člena ZDR-1 določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

14. V izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka kot dejanski razlog za odpoved navedla, da je tožnik 25. 10. 2018 pristojni delavki pri toženi stranki v imenu družbe A., d. o. o. ponudil prodajo rozet za čisti prostor, s čemer je prekršil določila konkurenčne prepovedi, ki delavcu prepoveduje, da bi med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja za svoj ali tuj račun opravljal posle, ki sodijo v dejavnost delodajalca in za delodajalca pomenijo konkurenco. V obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je po vpogledu v ponudbo družbe A., d. o. o., za dobavo 30 rozet ugotovila, da gre za izdelke, ki so jih razvijali pri njej, pri čemer je aktivno sodeloval tudi tožnik. Nadalje je navedla, da je družba A., d. o. o. razvoj teh izdelkov očitno dokončala in prišla do faze, ko jih je mogoče ne le izdelovati, temveč tudi uspešno tržiti, tožnik pa je uporabil znanje, razvoj in poslovne kapacitete delodajalca, da je kot usposobljena oseba dokončal izdelek in z njim nastopil na trgu. Tožena stranka je zaključila, da je sicer nenavadno, da je tožnik izdelek, ki je bil že uporabljen, ponudil v prodajo ravno delodajalcu, vendar je bila ponudba dana.

15. Za presojo, ali je opisano ravnanje tožnika mogoče subsumirati pod zakonski opis prepovedi konkurenčne dejavnosti iz 39. člena ZDR-1 je bistveno, ali je to ravnanje pomenilo opravljanje del oziroma sklepanje poslov, s katerimi se sicer ukvarja tožena stranka in ali je pomenilo oziroma bi lahko pomenilo konkurenco za toženo stranko.

16. Glede na dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tožena stranka je za svoje potrebe v preteklosti že izdelovala rozete za preboj v čisti prostor, vodja projekta je tudi v konkretnem primeru najprej nameravala naročiti izdelavo rozet kar pri domači firmi, to je pri toženi stranki), je ravnanje tožnika treba opredeliti kot opravljanje del oziroma sklepanje poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec.

17. Očitek kršitve konkurenčne prepovedi ne temelji prvenstveno na tem, da imata tožnikova družba A., d. o. o., in tožena stranka registrirane dve isti dejavnosti, temveč na tem, da se je tožnik ukvarjal (to dokazuje posel, ki ga je sklenil s toženo stranko) z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožena stranka (kar dokazuje izdelava rozet pri toženi stranki v projektu, pri katerem je sodeloval tudi tožnik). Prav tako ni pomembno, kakšen je bil obseg te dejavnosti pri toženi stranki v preteklosti; bistveno je, da se je tožena stranka s tem ukvarjala. Ob ugotovitvi, da je tožnik opravljal dela oz. sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je izpolnjen nadaljnji zakonski znak kršitve konkurenčne prepovedi to je, da sporno ravnanje pomeni ali bi lahko pomenilo konkurenco za toženo stranko.

18. Slovar slovenskega knjižnega jezika1 konkurenco opredeljuje kot prizadevanje, da je kdo z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, oziroma boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik. V skladu s pravili EU o konkurenci je trg, ki zagotavlja svobodno konkurenco tisti, na katerem med seboj neodvisna podjetja opravljajo isto dejavnost in se potegujejo za stranke. Z drugimi besedami, vsako podjetje je izpostavljeno konkurenčnemu pritisku s strani drugih podjetij.2

19. Običajno kršitev konkurenčne prepovedi pomeni, da delavec za nekoga tretjega v svojem imenu opravi delo oziroma z njim sklene posel, s katerim na trgu nastopa ali bi lahko nastopal tudi njegov delodajalec. Tožniku očitno ravnanje se od takšne običajne kršitve konkurenčne prepovedi razlikuje v tem, da je posel, ki spada v dejavnost delodajalca, sklenil s svojim delodajalcem in ne z nekim tretjim subjektom. Vendar navedeno samo po sebi ne more biti razlog za presojo, da tožnik s tem ni kršil konkurenčne prepovedi. Bistveno je to, da je toženi stranki prodal blago, ki bi ga po ugotovitvah sodišča tožena stranka lahko proizvedla tudi sama. Tožnikova ponudba je očitno bila konkurenčna, saj se tožena stranka raje odločila zanjo, kot za (verjetno bolj zamudno) lastno izdelavo. Za presojo, ali je šlo za kršitev konkurenčne prepovedi, tudi ni pomembno, da se je tožena stranka na podlagi tožnikove ponudbe sama odločila, da blago nabavi pri tožnikovi družbi.

20. Navedeno pomeni, da sodišče ni zmotno uporabilo določbe 39. člena ZDR-1, ko je ravnanje, ki je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredelilo kot kršitev konkurenčne prepovedi.

21. Revizija je bila dopuščena tudi glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 37. člena ZDR-1. Ta določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem členom se od delavca zahteva splošna lojalnost do delodajalca. Posebna lojalnost pa je v zvezi z varovanjem poslovne skrivnosti določena v 38. členu ZDR-1 in v zvezi s prepovedjo konkurence v 39. do 41. členu ZDR-1.3 Navedeno pomeni, da je ravnanje, ki ga je mogoče subsumirati pod določbo 39. člena ZDR-1 mogoče subsumirati tudi pod splošno določbo 37. člena ZDR-1. Kršitev konkurenčne prepovedi hkrati pomeni tudi ravnanje, ki delodajalcu materialno ali moralno škodi oz. ki bi lahko škodilo njegovim poslovnim interesom.

22. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je v 10. točki obrazložitve tožnikovo ravnanje hkrati opredelilo kot kršitev določb 37. in 39. člena ZDR-1. 23. Sicer pa celo v primeru, da tožnikovega ravnanja, zato ker je šlo za poslovanje z delodajalcem in ne tretjim, ne bi šteli za kršitev konkurenčne prepovedi, njegovo ravnanje še vedno predstavlja kršitev splošne zahteve po lojalnosti delodajalca v smislu določbe 37. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje, ki je preko družbe v njegovi lasti delodajalcu prodal izdelke, kakršne je pred tem pomagal razviti in izdelati pri delodajalcu, pri čemer toženi stranki ni razkril, da gre za njegovo družbo, prav gotovo pomeni ravnanje, ki glede na naravo dela, ki jo je tožnik opravljal pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Takšno netransparentno, s konfliktom interesov obremenjeno poslovanje z delodajalcem na področju, za katerega je bil delavec v okviru svojega dela celo zadolžen, prav gotovo pomeni kršitev dolžnosti vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki, le tej materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala njenim poslovnim interesom.

24. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved in prepoved škodljivega ravnanja, je sodišče pravilno zaključilo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

25. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče pravilno uporabilo določbe 37. in 39. člena ZDR-1 v povezavi s 110. členom ZDR-1. 26. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

27. Tožnik z revizijo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške revizijskega postopka. Do povrnitve stroškov odgovora na revizijo pa ni upravičena niti tožena stranka. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšen spor pa tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid. 28. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 https://fran.si>sskj. 2 https://eur-lex. europa.eu/sumary/glossary/comptetition.html. 3 Nataša Belopavlovič v Zakonu o delovnih razmerjih s komentarjem, Druga posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba 2019, stran 230.