Jedro

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na kasneje ustno sklenjeni prodajni pogodbi o odkupu spornih omaric in ne na določbah najemne pogodbe, zato za odločitev ni bilo pomembno, da je bilo v najemni pogodbi dogovorjeno, da najemnik odobrene spremembe izvrši v celoti na svoje stroške brez pravice do poračunavanja in brez pravice do povračila vloženih sredstev. Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo kupnine za odkup spornih omaric tudi ni bilo pomembno, ali je tožeča stranka s tem, ko za spremembo prostora (z namestitvijo spornih omaric) ni pridobila predhodnega pisnega soglasja tožene stranke, kršila določbe najemne pogodbe. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo pomembno samo, ali sta stranki sklenili ustni dogovor o odkupu spornih omaric za kupnino v višini 488,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta dogovor obstajal. Te dejanske ugotovitve pa v postopku v sporu majhne vrednosti v pritožbi ni dopustno izpodbijati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala dovolj konkretiziranih trditev, da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost pobotnega ugovora v višini 250,00 EUR. Tožena stranka ni podala trditev, katera konkretna dela so bila opravljena, niti trditev, kako je bila določena višina plačila 250,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe znesek v višini 488,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 2. 2021 dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke v višini 250,00 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe povrniti njene stroške v znesku 825,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Iz pritožbenih navedb tožene stranke izhaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu organu, oziroma podrejeno, da v primeru zavrnitve pritožbe ugotovi, da obstajajo pogoji za pobot v višini 250,00 EUR, katerega je v pravdi pred sodiščem prve stopnje podrejeno uveljavljala tožena stranka. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče odloči o stroških postopka glede na uspeh strank oziroma glede na odločitev pritožbenega sodišča. 3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožeče stranke, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožena stranka kot najemodajalka in tožeča stranka kot najemnica dne 19. 4. 2017 v obliki notarskega zapisa sklenili najemno pogodbo za najem gostinskega lokala. Tožeča stranka je dala v lokal vgraditi omarico pod pultom in omarico za pivo. V 10. členu najemne pogodbe je bilo dogovorjeno, da mora tožeča stranka za vsako spremembo v najetem prostoru pridobiti pisno soglasje tožene stranke, vendar je bila med strankama večletna ustaljena praksa, da sta vse spremembe in dogovore dogovarjali ustno. Po prenehanju najemnega razmerja so sporne omarice ostale v gostinskem lokalu tožene stranke. Stranki sta sklenili ustni dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala kupnino v višini 400,00 EUR brez DDV za omarice, ki jih je le-ta pustila v njenem gostinskem lokalu. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je zahteval, da se ustni dogovor strank o prodaji vtoževanih omaric zapiše v primopredajni zapisnik, vendar se ni zapisal na izrecno željo zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti iz ustno sklenjene prodajne pogodbe in izročila prodano blago (omarico pod pultom in omarico za pivo) toženi stranki, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost iz prodajne pogodbe in plačati kupnino za navedeno blago. Tožbenemu zahtevku je v celoti ugodilo. Ker je presodilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja svoje terjatve, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom, to je terjatve za vračilo stroškov finalnega čiščenja gostinskega lokala in kuhinje, je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v višini 250,00 EUR.

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili ustni dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala kupnino v višini 400,00 EUR brez DDV za omarice, ki jih je le-ta pustila v njenem gostinskem lokalu, je dejanska ugotovitev, na katero je pritožbeno sodišče vezano. V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbenimi navedbami o (ne)verodostojnosti izpovedb strank in prič pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku o sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne sme upoštevati.

8. Za odločitev o pritožbi tudi niso pravno pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino najemne pogodbe. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na kasneje ustno sklenjeni prodajni pogodbi o odkupu spornih omaric in ne na določbah najemne pogodbe, zato za odločitev ni bilo pomembno, da je bilo v najemni pogodbi dogovorjeno, da najemnik odobrene spremembe izvrši v celoti na svoje stroške brez pravice do poračunavanja in brez pravice do povračila vloženih sredstev. Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo kupnine za odkup spornih omaric tudi ni bilo pomembno, ali je tožeča stranka s tem, ko za spremembo prostora (z namestitvijo spornih omaric) ni pridobila predhodnega pisnega soglasja tožene stranke, kršila določbe najemne pogodbe. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo pomembno samo, ali sta stranki sklenili ustni dogovor o odkupu spornih omaric za kupnino v višini 488,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta dogovor obstajal. Te dejanske ugotovitve pa v postopku v sporu majhne vrednosti v pritožbi ni dopustno izpodbijati.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

10. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

11. Z navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi ugovoru pobota na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. A. ter da obveznost dodatnega čiščenja kuhinje izhaja iz primopredajnega zapisnika, iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, iz izjave priče A. A. ter iz njenih e-sporočil, tožena stranka ponovno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je bilo že navedeno v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato tudi teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Nepravilno je tudi stališče pritožnice, da zgornje navedbe utemeljujejo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le v primeru, če bi šlo pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov. Ker pritožbeno sodišče na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti, nosi pritožnik trditveno in prepričevalno breme, da je prišlo do te kršitve. Pritožnik mora kršitev konkretizirano opisati in navesti konkretno mesto v konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, zapisnikov ali prepisov zvočnih posnetkov, torej takrat, ko je sodišče listinam, zapisnikom ali prepisom zvočnih posnetkov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači, na kar merijo zgoraj povzete pritožbene navedbe. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja,1 tega pritožbenega razloga pa v pritožbi v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. B., ki ga je tožena stranka predlagala za dokazovanje obstoja svoje terjatve za vračilo stroškov finalnega čiščenja gostinskega lokala in kuhinje. Sodišče prve stopnje sme izvedbo predlaganega dokaza zavrniti, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe, kot je to v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala dovolj konkretiziranih trditev, da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost pobotnega ugovora v višini 250,00 EUR. Tožena stranka ni podala trditev, katera konkretna dela so bila opravljena, niti trditev, kako je bila določena višina plačila 250,00 EUR. Ker je tožeča stranka trdila, da so bili prostori primerno očiščeni, bi morala tožena stranka podati specificirane trditve o tem, kaj konkretno je bilo v prostorih pomanjkljivo očiščeno in katera dela ter v kakšnem obsegu je bilo treba opraviti. Pri podjemni pogodbi, kot je treba pravno opredeliti pogodbo o čiščenju prostorov, se višina plačila določi s pogodbo (prvi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika - OZ), če plačilo ni določeno, pa ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ). Tožena stranka bi morala podati bodisi trditve, da je bila višina plačila dogovorjena, in nadalje, ali je bila dogovorjena po urni postavki (v tem primeru bi morala podati trditve o dogovorjeni urni postavki in številu opravljenih ur) ali v pavšalnem znesku, bodisi trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kakšno je običajno plačilo za takšno delo. Ker tožena stranka ni podala niti trditev o obsegu opravljenih del niti trditev za presojo višine zatrjevane terjatve po prvem ali drugem odstavku 642. člena OZ, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni mogoče ugotoviti dejanskega obstoja opravljenih del in višine zatrjevane terjatve. Da je pobotni ugovor izrazito nedoločen in ga ne sodišče ne tožeča stranka ne moreta preveriti, pa je toženo stranko opozorila že tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2021. Ker so bile trditve tožene stranke glede v pobot uveljavljane terjatve pomanjkljive, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, namreč niso dovoljeni.

13. Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za končno poročilo z dostavo sodbe sodišča druge stopnje, saj je storitev v konkretnem primeru že zajeta v 250 točkah za odgovor na pritožbo in ne gre za samostojno odvetniško storitev po tar. št. 43 OT. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1 Primerjaj sklep VS RS II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005.