Jedro

Ker pritožnik za svoje navedbe o drugačni sodni praksi ni predložil dokazov (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje, v bazah sodne prakse ni najti, iz podatkov sodnega vpisnika pa izhaja, da ta sodna odločba ne obstaja), teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika v (skupnem) znesku 190.101,50 SIT iz naslova plače, stroškov za prevoz na delo, regresa za prehrano, neizrabljenega dopusta in regresa za letni dopust. Ob nadaljnji ugotovitvi, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v znesku 337.025,00 SIT je toženi stranki naložilo plačilo tožniku dolgovanega zneska.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 19/2006-2 z dne 13.10.2006 pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljene terjatve le do višine tožnikove terjatve (190.101,50 SIT), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Istočasno je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dovolitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi "napačne uporabe določb ZDSS-1". Navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, ali je v skladu s 136. členom ZDR mogoče pobotati terjatve tožene stranke s tistimi terjatvami tožnika, ki se nanašajo na druge terjatve in ne na plačo. O tem pomembnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločilo. Poleg tega pa sodišči nista izvedli vseh ustreznih dokazov za odločitev o v pobot uveljavljeni terjatvi tožene stranke. Odločitev o odškodninski odgovornosti tožnika odstopa od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer opozarja na dve sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena (v obravnavanem primeru po 1. točki 31. člena ZDSS-1), tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Ni namen dopuščene revizije v tem, da bi Vrhovno sodišče na zahtevo strank odločalo tudi v tistih primerih, ko revizija po zakonu ni dovoljena - torej v tistih manj pomembnih zadevah, kjer sodno prakso dejansko oblikuje pritožbeno sodišče. Dopuščena revizija je v teh primerih le korektiv, ki zagotavlja enotnost sodne prakse o pomembnih pravnih vprašanjih (glede uporabe procesnega in materialnega prava). Pri tem je izključno v pristojnosti pritožbenega sodišča presoja, ali gre za tako pomembno pravno vprašanje, da bi moralo odločiti Vrhovno sodišče (prva alineja prvega odstavka 32. člena ZDSS-1). Tega ne morejo doseči stranke s pritožbo, zato iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 tudi ni dopustno vložiti pritožbe.

Pritožnik za svoje navedbe o drugačni sodni praksi ne predloži dokazov: sodb ali sklepov Vrhovnega sodišča in Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katere se sicer sklicuje. "Sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 292/02" v bazah sodne prakse ni najti, iz podatkov sodnega vpisnika pa izhaja, da taka sodna odločba ne obstaja. Za leto 2002 je bila v sodnem vpisniku Vrhovnega sodišča III Ips zadnja vpisana zadeva pod številko 120/2002. Zato navedb tožene stranke o domnevno drugačni sodni praksi Vrhovnega sodišča glede dopustnosti pobota ni mogoče preizkusiti.

Tudi v zvezi z odločitvijo o odgovornostjo tožnika za inventurne manjke tožena stranka zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vendar ne navede nobene odločitve Vrhovnega sodišča, ki bi potrjevala te navedbe. Navede pa dve odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar bi bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje neenotne prakse sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. V tem delu pa je pritožba neutemeljena. Prvič zato, ker se sklicuje na odločitve, sprejete na podlagi prej veljavnih ZTPDR in ZDR90, kjer je bil postopek ugotavljanja materialne odgovornosti delavcev za škodo, povzročeno delodajalcu, urejen drugače kot sedaj v ZDR (členi 182 do 185). Drugič, in predvsem, pa zato, ker o istem odločilnem pravnem vprašanju - odgovornosti delavca - niti ni drugače odločeno. V citiranih odločitvah gre za razveljavitvena sklepa, v katerih je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da v novem postopku ugotovi vse elemente odškodninske odgovornosti delavca. V obravnavani zadevi pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti oziroma da "tožniku ni dokazala škode". Odločitve si zato niso v nasprotju: za odškodninsko odgovornost morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih ugotavlja tudi sodišče in če le eden od njih manjka, odškodninske odgovornosti delavca ni.

Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov za dopustitev revizije po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).