Jedro

Tudi po hrvaškem pravu je treba pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, v konkretnem primeru tudi dejstvo, da tožnica živi v Republiki Sloveniji, torej v okolju z višjim življenjskim standardom in da je tudi tožena stranka iz Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki izreka tako, da se znesek 3.734,25 EUR nadomesti z zneskom 7.354,25 EUR, znesek 3.620,00 EUR nadomesti z zneskom 7.240,00 EUR in tako, da obresti od nepremoženjske škode 7.240,00 EUR tečejo od 1.11.2006 dalje do plačila, v 2. točki izreka tako, da se znesek 11.036,70 EUR nadomesti z zneskom 6.310,00 EUR, v 3. točki tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 706,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 140,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15. dneh plačati tožeči stranki 3.734,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.620,00 EUR od 3.12.2009 dalje do plačila, od zneska 54,25 EUR od 26.9.2006 dalje do plačila in od zneska 60,00 EUR od 29.12.2006 dalje do plačila (1. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode 11.036,70 EUR in premoženjske škode 1.106,70 EUR s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 251,32 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbo sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v prerekanem delu ugodi, podrejeno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da soglaša, da se glede na to, da gre za tožbo z mednarodnim elementom, uporabljajo določbe Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. l. SFRJ – MP, 26/76, v nadaljevanju Konvencija) in da obravnavana prometna nesreča ni izjema v smislu določbe 4. člena te Konvencije in da je zato potrebno uporabiti določbo 3. člena. Vendar pa ta ne določa uporabe prava države, v kateri se je prometna nesreča zgodila, temveč uporabo zakonodaje te države. Del zakonodaje Republike Hrvaške pa je tudi Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Narodne novine 53/91, 88/01, v nadaljevanju Zakon o koliziji), ki ga je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo. Svojo odločitev namreč ni oprlo tudi na določbo 28. člena, s katerim je skladna tudi sodna praksa v Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče Republike Hrvaške je namreč v sodbi opr. št. Rev 159/08-2 z dne 21.10.2008, odločalo o zahtevku tožnice zaradi izgubljenega dohodka v času bolniškega staleža in prevoza poškodovanega vozila v prometni nesreči in pri tem potrdilo sodbo nižjih sodišč, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti, ki so veljale v Republiki Sloveniji in so bile za tožnico ugodnejše. Pri tem je izrecno zapisalo, da je ne glede na mednarodne pogodbe, potrebno uporabiti določbo 28. člena hrvaškega Zakona o koliziji, ki določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, če za posamezne primere ni drugače določeno, uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, odvisno od tega, katero od teh dveh prav je za oškodovanca ugodneje. Tudi sicer je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo Republike Hrvaške, ko se je oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Narodne novine 53/91 s spremembami in dopolnitvami), saj ta v času škodnega dogodka ni bil več veljaven. Veljal je Zakon o obveznim odnosima (Narodne novine 35/2005, v nadaljevanju ZOO), ki je začel veljati 1.1.2006. Kljub napačni uporabi materialnega prava je sodišče pravilno odločilo, da obstaja solidarna odgovornost tožene stranke ni pa pravilno odmerilo odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo v zvezi s potrebno tujo pomočjo ter glede teka zamudnih obresti za obe škodi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je opravilo enostavni izračun odmere odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja tako, da je s strani izvedenca objektivizirani čas telesnih bolečin enostavno pomnožilo z orientacijskimi kriteriji za prisojo odškodnine, sprejetimi na seji civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške dne 29.11.2002. Pri tem je spregledalo, da gre le za orientacijske kriterije in da je sodišče pri odmeri odškodnine dolžno presojati vse okoliščine, ki vplivajo na odmero pravične denarne odškodnine (1.100 člen ZOO). To je razvidno tudi iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo. Sodbe v delu, ko je sodišče za vse bolečine, ki jih izvedenec ni posebej časovno opredelil, odškodnino odmerilo v višini 50 % odškodnine predhodno obračunanih bolečin, ni mogoče preizkusiti, saj je v tem delu nerazumljiva in neobrazložena. Odmerjena odškodnina v višini 1.620,00 EUR za vse telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela in ki ji bo gotovo trpela v bodoče, v nobenem primeru ne dosega ravni pravičnega denarnega nadomestila niti v Republiki Hrvaški. Tožnica je utrpela trajne posledice tako v anatomskem kot v funkcionalnem smislu. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova odmerilo odškodnino le v višini 1.000,00 EUR, pri čemer je ponovno povsem nekritično opravilo preprost matematični obračun, upoštevajoč omenjene orientacijske kriterije. Teh kriterijev ne uporabljajo niti sodišča v Republiki Hrvaški na način, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje in prisojajo za tovrstne primere bistveno višje odškodnine in sicer v povprečju 13.000,00 KUN oz. približno 1.800,00 EUR, kot je to razvidno iz priloženega povzetka prisojenih odškodnin v Republiki Hrvaški, z dne 28.5.2009, ki ga pritožnica prilaga k pritožbi. Posebna okoliščina, ki bi jo sodišče moralo upoštevati v konkretnem primeru, pa je tudi dejstvo, da tožnici nastaja škoda v Republiki Sloveniji. Napačno je sodišče prve stopnje priznalo zakonske zamudne obresti od nematerialne škode šele od dneva izdaje sodbe dalje. Po določbi 1.103. člena ZOO, ki je začel veljati 1.1.2006, obveznost pravičnega denarnega nadomestila zapade z dnem vloženega pisnega zahtevka ali tožbe, razen v primerih, ko je škoda nastala pozneje. Tudi v tem delu bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov tuje pomoči in za plačilo rente iz tega naslova za v bodoče. Po določbi 1095. člena ZOO je dolžnik dolžan plačati oškodovancu odškodnino tudi za nastalo materialno škodo zaradi potrebne tuje pomoči in rento, kolikor je potreba po tuji pomoči izkazana tudi za bodoče. Ta pravica je po sodni praksi Republike Hrvaške izkazana v vseh primerih, ko oškodovanec zaradi utrpljenih poškodb in trajnih posledic začasno ali trajno potrebuje pomoč tretje osebe, bodisi strokovno pomoč, bodisi nestrokovno pomoč, ki jo običajno nudijo družinski člani in se nanaša na opravljanje ali pomaganje pri opravljanju tistih dejavnosti, ki jih oškodovanec pred oškodovanjem opravljal samostojno in ki jih sedaj ne zmore več samostojno opravljati. Gre tudi za pomoč pri oblačenju ali slačenju, pri opravljanju osebne higiene, pri vsakodnevnih hišnih opravilih, ipd. To velja tudi v primeru, ko so tožniku nudili pomoč družinski člani. Tako je odločilo že Vrhovno sodišče RH v načelnem mnenju 15.6.1992. Določeno je tudi, da je pri nestrokovni pomoči, ki jo praviloma oškodovancu nudijo družinski člani, upoštevati ceno takšne storitve v kraju, kjer je bila pomoč dana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejansko stanje v tej zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj ima sodba dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Delno napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je za razsojo uporabilo hrvaško pravo. Kot se strinja tudi tožnica, je v konkretni pravdni zadevi potrebno uporabiti že navedeno Konvencijo, ki v 3. členu določa pravilo, da se za prometne nesreče uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča (če ne gre za izjeme iz 4. člena Konvencija in pritožba se strinja, da ne gre), torej pravo Republike Hrvaške. Tudi ta republika je ratificirala Konvencijo, zato ne pride v poštev uporaba Zakona o ureditvi kolizije (ki je sicer veljal tudi v Republiki Sloveniji), saj ta v 3. členu določa, da se ta zakon ne uporablja za razmerja z mednarodnim elementom, če so ta urejena v drugem zveznem zakonu ali mednarodni pogodbi. Tudi hrvaško pravo torej določa, da v takšnih primerih, kot je konkretni, velja Konvencija kot specialni predpis. Sicer pa je šteti, da je tudi škoda nastala na ozemlju Republike Hrvaške. Kraj, kjer je nastala škodljiva posledica, je kot navezna okoliščina v praksi in teoriji pomemben tedaj, ko sta vzrok in posledica nastala na različnih krajih (npr. žalitev po telefonu iz ene države v drugo, namestitev eksplozivnih snovi v prevozna sredstva, ki eksplodirajo drugje... - primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 157/96). Za takšen primer v konkretni zadevi ne gre. Sklicevanje pritožbe na eno odločbo hrvaškega sodišča, ki obravnava višino zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Pri preizkusu materialnopravne presoje pravilnosti s strani sodišča prve stopnje uporabljenega pravnega standarda pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 1.100. člena ZOO, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu sodišče prve stopnje materialno pravo delno napačno uporabilo. Ne zato, ker je pri odločanju upoštevalo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1991, ki v času prometne nesreče (29.4.2006) ni več veljal, saj sta določbi 200. člena zakona iz leta 1991 in 1.100. člena ZOO, identični, temveč zato, ker pri presoji pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, ni upoštevalo vseh okoliščin primera, temveč se je v pretežni meri res naslonilo le na orientacijske kriterije, sprejete s strani Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške dne 29.11.2002. Tudi po hrvaškem pravu je treba pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo upoštevaje te orientacijske kriterije, glede telesnih bolečin pa delno upoštevaje tudi okoliščine konkretnega primera, ko je tožnici priznalo tudi odškodnino za bodoče, občasne srednje in lahke bolečine in za občasne bolečine v hudi obliki. Glede že prestanih telesnih bolečin kot so razvidne iz zadnjega odstavka na strani 5 sodbe in iz prvega odstavka na strani 6 sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da oškodovancu za vsak dan hudih telesnih bolečin pripada 50,00 EUR, za vsak dan bolečin srednje intenzitete 30,00 EUR in za vsak dan bolečin majhne intenzitete 10,00 EUR in tožnici iz tega naslova prisodilo 1.080,00 EUR. Upoštevaje okoliščine primera, da bo tožnica torej tudi v bodoče trpela telesne bolečine, pa ji je priznalo še 540,00 EUR, skupaj torej 1.620,00 EUR. Ni pa upoštevalo okoliščine, da tožnica živi v Republiki Sloveniji in da je tudi tožena stranka iz Republike Slovenije, torej iz okolja z višjim življenjskim standardom. Zaradi zagotovitve zadoščenskega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 1.100. člena OZ), bi tudi sodišče v Republiki Hrvaški upoštevalo navedeno okoliščino in bi nedvomno tožnici prisodilo nekoliko višjo odškodnino (primerjaj pregled sodne prakse hrvaških sodišč, spletna stran: http://www.vsrh.hr

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno presodilo, da je tožnica po določbah 1.100. in 1.104. člena ZOO, kakor jih uporabljajo sodišča v Republiki Hrvaški, upravičena do še enkrat višje odškodnine iz tega naslova, torej do odškodnine v višini 3.240,00 EUR.

Glede odškodnine za prestani strah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje od zahtevanih 1.050,00 EUR, tožnici prisodilo 1.000,00 EUR, kar je pravična odškodnina in te odločitve pritožba izrecno tudi ne izpodbija.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 5.000,00 EUR). Pri tem je upoštevalo, da po orientacijskih kriterijih tožnici za 10 % zmanjšane življenjske aktivnosti, pripada denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Tudi pri odmeri te odškodnine pa ni upoštevalo dejstva, da tožnica živi v Republiki Sloveniji, kjer ima sedež tudi tožena stranka, torej v okolju z višjim življenjskim standardom. Glede na to okoliščino, je pritožbeno sodišče presodilo, upoštevaje že navedeni določbi ZOO, da tožnici iz tega naslova pripada odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

Skupaj gre torej tožnici sedaj 7.240,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, kar je po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina in takšna odškodnina, kot bi jo tožnica prejela tudi v Republiki Hrvaški.

Tožnica se sicer formalno pritožuje tudi zoper odločitev glede premoženjske škode, vendar konkretnih pritožbenih navedb v tej smeri ne poda. Pri preizkusu tega dela pritožbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi sodišča prve stopnje za odločitev, da gre tožnici iz tega naslova skupaj 114,25 EUR, pravilni in zakoniti.

Upravičena je tudi pritožbena trditev, da tožnici po pravu Republike Hrvaške pripadajo zamudne obresti od nepremoženjske škode od dne vloženega pisnega zahtevka ali tožbe (1.103. člen ZOO), ne pa šele od izdaje sodbe dalje. Tožnica je toženi stranki postavila zahtevek dne 16.10.2006, zato je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode (najmanj) od 1.11.2006 dalje, tako kot je postavila zahtevek.

V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (tožnici gre sedaj 7.354,25 EUR odškodnine, od tega 7.240,00 EUR iz naslova nematerialne škode) – 358. člen ZPP.

V preostalem delu pa je tožničina pritožba neutemeljena. Do višje odškodnine iz naslova nematerialne oz. materialne škode, tožnica ni upravičena. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov tuje pomoči in za plačilo rente iz tega naslova za bodoče. Razloge sodišča prve stopnje za takšno odločitev, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Oškodovancu pripada odškodnina po 2. odstavku 1.095. člena ZOO zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo ali zaradi trajno povečanih potreb. Tožnica je v nesreči utrpela raztrganino rotatorne manšete desne rame, trajne posledice pa se kažejo v omejeni gibljivosti ramenskega sklepa. V posledici z desno roko ne more obešati perila, se ne more počesati, popraskati po hrbtu, težje se oblači in slači, težje prenaša in dviga bremena, ni pa torej omejena pri tem, da se počeše z levo roko, da se popraska z levo roko, da se s povečanimi napori sama obleče ali sleče, res pa npr. pri obešanju perila ali pri dvigovanju težjih bremen, potrebuje pomoč. Gre torej za njene povečane napore, da se obleče ali sleče, popraska, počeše. Glede pomoči pri npr. obešanju perila in pri dvigovanju težjih predmetov, pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki jo bo tožnici nudil mož in gre le za reorganizacijo hišnih opravil, ki je ne gre šteti za tujo pomoč, ki bi jo tožnica potrebovala za nujne opravke in ki bi opravičevala prisojo odškodnine iz tega naslova. Povečane napore s tem v zvezi sta obe sodišči upoštevali pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšna praksa, da torej oškodovancu ne pripada odškodnina iz tega naslova za kakršno koli pomoč pri vsakdanjih opravilih, je tudi praksa hrvaških sodišč (primerjaj že navedeno spletno stran). Drugačne odločitve ne utemeljujejo k pritožbi priložene sodbe. Iz njih niso razvidna prikrajšanja oškodovancev, razen iz sodbe Rev 552/07-2 iz katere izhaja, da je šlo pri oškodovancu (otroku), za mnogo hujše poškodbe in s tem za precej večje trajno povečane potrebe oškodovanca kot so tožničine.

V navedenem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožnica je sedaj uspela z 49,80 % oz. s 50 % tožbenega zahtevka, pripada ji torej polovica odmerjenih pravdnih stroškov, 1.310,60 EUR. Tudi tožena stranka je uspela s polovico in ji pripada polovica odmerjenih pravdnih stroškov, 604,41 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj tožena stranka dolžna tožnici povrniti 706,19 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica je s pritožbo uspela z zneskom 3.620,00 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Tožnici gre 250 točk za sestavo pritožbe (tarifna št. 21 po Odvetniški tarifi, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje), 2 % administrativnih stroškov (5 točk) in 20 % DDV (50 točk), skupaj 305 točk oz. 140,00 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP). Te stroške ji je tožena stranka dolžna povrniti v 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.