Jedro

Če je tožnik pobegnil okupatorju med prisilno izselitvijo, je lahko izpolnjen pogoj za uporabo nekdanjega 2., sedaj 3. odstavka 2. člena ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 647/98-15 z dne 29.11.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.3.1998 ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 24.2.1997 in odločila, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja. Tožnika je dne 15.2.1944 okupator skupaj z njegovo mamo in ostalimi vaščani, odpeljal iz vasi B. (tedaj R.), z namenom izselitve v Nemčijo. Voznik tovornjaka Slovenec je v N. dopustil, da je tožnik skupaj z mamo in še nekaj drugimi ljudmi pobegnil. Z materjo sta odšla v G., kjer sta bila okoli tri tedne, nato pa v vas B. v občini A., kjer sta živela do konca vojne. Po oceni tožene stranke tožnik ni dokazal, da bi bilo v njegovem primeru mogoče šteti, da je bil izgnan v smislu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), pravtako pa tudi ni dokazal, da je bil več kot tri mesece izpostavljen kakšnemu drugemu ukrepu. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v revizijskem postopku nepravilno uporabila določbe ZZVN. Tožnik je sicer zaprosil za priznanje statusa izgnanca, za katerega tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje predpisanih pogojev, vendar pa izpolnjuje pogoje za status begunca. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik dokazal, da ga je okupator skupaj z drugimi vaščani naložil na tovornjak in odpeljal iz domače vasi, nepravilno pa zaključuje, da ta ukrep ni trajal najmanj tri mesece, ker jih je voznik tega tovornjaka izpustil. Pobega s tovornjaka in nadaljnega bivanja v ilegali ne šteje za okoliščine, ki jih ZZVN predpisuje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca oziroma se do tega sploh ne opredeli. Iz upravne odločbe in upravnih spisov pa izhaja, da je tožnik skupaj z materjo pobegnil s tovornjaka, s katerim so ju prisilno izseljevali, torej je pobegnil pred prisilno izselitvijo oziroma med prisilnim izseljevanjem, to je pred vojnim nasiljem, ki so ga z izseljevanjem prebivalcev vasi B. izvajali Nemci in Italijani. Po presoji sodišča prve stopnje ZZVN, kot poseben pogoj za begunca, določa le pobeg pred nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, ki traja najmanj tri mesece, in ne določa dodatnih pogojev v smislu kraja begunstva oziroma pogojev, v katerih je begunec živel, ali morebitnih dodatnih okupatorjevih prisilnih ukrepov ali nasilnih dejanj med tem begunstvom, kakor v upravni odločbi napačno razlaga tožena stranka. Pri presoji dejanskega trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja v smislu 3. člena ZZVN pa je treba po mnenju sodišča upoštevati naravo ukrepa prisilne izselitve, pred katero je tožnik pobegnil, in bil nato v begunstvu do konca vojne, ter možnost oziroma obstoj ovir za vrnitev begunca pred prisilno izselitvijo domov oziroma obstoj nevarnosti prisilnih ukrepov okupatorja v primeru vrnitve domov. Breme dokazovanja, da so ovire za vrnitev prenehale pred 15.5.1945, so na strani tožene stranke.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbija trditve sodišča zaradi dosedanjega stališča sodišča v mnogih sodbah in mnenja same tožene stranke. V obravnavanem primeru ni šlo za pobeg stranke, za katerega bi se sama odločila, temveč je šlo za pregon okupatorja, se pravi dejanski nasilni ukrep okupatorja, ki pa je imel za posledico, da se stranka ni mogla vrniti na dom, saj so jim hiše požgali in vas izpraznili. Po njenem mnenju bi bilo mogoče tožniku priznati status žrtve vojnega nasilja šele skladno z novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ga je okupator kot petletnega otroka prisilno izselil in odpeljal v tujino, kjer je pobegnil. Do konca vojne je živel kot begunec na ozemlju današnje Slovenije izven domačega kraja, kamor se ni mogel niti smel vrniti. Meni, da mu pripada status žrtve vojnega nasilja - begunca že po osnovnem zakonu in ne šele po noveli zakona. Z novelo zakona v letu 1999 je bil naknadno priznan status žrtve vojnega nasilja - begunec, tudi tistim, ki sicer niso bili prisilno izseljeni, temveč niso mogli prebivati doma zaradi požgane ali porušene hiše oziroma stanovanja. Ker je okupator požgal njegovo hišo in ga tudi prisilno izselil, meni, da njegov primer ne spada med tiste, ki jih zajema 4. novela ZZVN. Tožena stranka tudi ne navaja nobenih tehnih argumentov, podprtih s posameznimi določbami zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke z dne 24.3.1998. Zakonitost dokončnega posamičnega akta se presoja glede na materialne predpise, ki so veljali v času odločanja upravnega organa. Pritožbena navedba, da bi bilo mogoče tožniku priznati status žrtve vojnega nasilja šele na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilj (Uradni list RS, št. 43/99), ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje, kot ga je ugotovil upravni organ, kaže na dejansko stanje, ki je lahko podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Če je tožnik pobegnil med prisilno izselitvijo, so lahko izpolnjeni pogoji za uporabo nekdanjega 2., sedaj 3. odstavka 2. člena ZZVN, ki je veljal že v času odločanja upravnega organa.

Sicer pa iz upravnih spisov izhaja, da je bilo tožniku z odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 9.9.1999 priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja, zaradi pregona iz domače hiše oziroma vasi v trajanju od 15.2.1944 do 15.5.1945. Pravice ki izvirajo iz tega statusa pa so mu priznane šele od 1.7. oziroma 1.8.1999 naprej.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog s katerim tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pravtako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.