Jedro

Zgolj to, da je tožilstvo umaknilo obtožni predlog in je bila v kazenskem postopku izdana pravnomočna zavrnilna sodba, še ne pomeni, da pravdno sodišče ne more odločiti drugače. Pravdno sodišče v primeru identičnih dejanskih stanj ni v ničemer vezano na kazensko oprostilno sodbo, vprašanje, kdo je v času prometne nesreče vozilo upravljal, pa na matičnem področju tudi še ni bilo pravnomočno rešeno, saj iz izreka pravnomočne zavrnilne kazenske sodbe ne izhaja, da bi vozilo upravljala L. M..

Ker se je tožnik pod vplivom alkohola v času prometne nesreče nedvomno nahajal na voznikovem sedežu, saj so (direktni) krvni sledovi prišli na zračno blazino še v času prometne nesreče in pred zaustavitvijo vozila, kar izključuje njegove trditve o tem, da je do krvnih sledov prišlo po prometni nesreči, ko je skušal vozilo odpeljati, je izgubil pravice iz zavarovanja avtomobilskega kaska.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka (glede odločitve o stroških pravdnega postopka) spremeni tako, da je tožeča stranka v 15-ih dneh dolžna toženi stranki povrniti 4.368,11 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. odstavku izreka), potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 8.353,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.01.2006 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 6.824,42 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da so zaključki in stališče sodišča zmotni, saj je to izhajalo iz povsem nepravilne predpostavke, da je bil voznik vozila tožnik in ne njegova sestra. To je ugotovilo na podlagi nepravilnih zaključkov izvedenskega mnenja, pri tem pa tožeči stranki ni omogočilo, da bi takšno nepravilno, nelogično in neskladno mnenje izpodbijala in ji onemogočilo dokazovanje ter kontradiktornost v postopku. Ta je svoj predlog za postavitev novega izvedenca tudi argumentirano obrazložila in mu ni nasprotovala zgolj iz razloga, ker se z njim ne strinja. Sama okoliščina, da je pri izdelavi tega mnenja sodeloval izvedenec za raziskave prometnih nesreč, četudi vodilni, samo po sebi ničesar ne spremeni. Sodišče bi moralo vsaj zaslišati še izvedenca dr. P., saj je izvedenec B. pričal zgolj o tem, o čemer sta se izvedenca pogovarjala in ne o tem, kar je ugotovil sam. Izvedensko mnenje ni odgovorilo na vprašanje, kdaj je poškodba tožnika nastala in ni obravnavalo možnost nastanka poškodbe zaradi stika s kovinsko zaponko na jakni tožnikove sestre, saj se izvedenec B. s tem delom prometne raziskave ni ukvarjal. Izvedenca zadetja sponke sploh nista upoštevala, pač pa sta zgolj zaradi oblike poškodbe navajala, da gre za poškodbo ob zadetju plastike, ob tem niti nista imela na voljo podatkov o avtomobilu, možnosti nastanka poškodbe, kot jo je navajal tožnik, pa sploh nista preučevala. Šele ob preučitvi jakne bi lahko izvedenec odgovoril tudi na to vprašanje. Izvedenca tudi nista pojasnila, na podlagi česa sta zaključila časovno sosledje nesreče. Iz mnenja namreč ni razvidno, da je tožnik v času, ko je do poškodbe prišlo, že krvavel oz. bil zmožen zapustiti krvavo kontaktno sled v fazi uplahovanja zračne blazine. Izvedenec je sam navedel, da se ni spuščal v vprašanje, kako hitro je pri tožniku nastala kapljica in kdaj se je dotaknila zračne blazine in je mnenje očitno izdelano ob predpostavki, da je tožnik krvavel takoj, čeprav temu na podlagi podatkov in izpovedbe L. M. ni mogoče dati podlage. Nedvomno je do krvave sledi prišlo šele, ko je tožnik slušal avtomobil ponovno zagnati. Tožnikovo zatrjevanje ima vso podlago tudi v kazenskem postopku, kjer je bila obtožba zoper njega zavrnjena, kar pomeni, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je oproščen krivde. Nesprejemljivo je, da je sedaj sodišče razsodilo drugače, saj je vezano na pravnomočno ugotovitev, da je vozila tožnikova sestra L. M.. Sklepanje sodišča, da tožnik in njegova sestra zgolj z verjetnostjo pojasnjujeta nastanek tožnikove poškodbe, je neutemeljeno in nesprejemljivo, zgolj sorodstveno razmerje med tožnikom in pričo pa še ne pomeni, da je priča neverodostojna. Sodišče je s tem priznalo možnost nastanka poškodbe na zatrjevan način. Reakcija tožnikove sestre je povsem razumljiva, saj je bila ta do brata zaščitniška, ker je ta invalid. Četudi pa to ni običajna reakcija, to še ne pomeni, da priča tako ni ravnala. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj so ti naloženi v plačilo v višini, ki ne ustreza sami obrazložitvi in nima osnove v priglašenih stroških, napačno pa je opredeljen tudi sam tek zakonskih zamudnih obresti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožnik od tožene stranke v postopku zahteva povračilo nastale premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 24.12.2005. Bistven za odločitev o tožbenem zahtevku je odgovor na vprašanje, ali je vozilo v času prometne nesreče upravljal tožnik, ki je bil pod vplivom alkohola in je s tem izgubil zavarovalne pravice, kot trdi tožena stranka, ali njegova sestra L. M., kot trdi tožnik.

(6) Pritožbena graja je v veliki meri usmerjena v nasprotovanje podanemu izvedenskemu mnenju in odločitvi sodišča prve stopnje, da ni pogojev, ki bi narekovali postavitev novega izvedenca. Dokazovanje z drugimi izvedenci se ponovi v primeru, da je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, ali nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se teh ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (254. člen ZPP). Takšnih pomanjkljivosti v podanem izvedenskem mnenju Inštituta za sodno medicino, ki so ga izdelali izvedenec za sodno medicino, biologinja ter izvedenec strojne stroke in preiskave prometnih nesreč, ni najti. Izvedensko mnenje je skupaj z zaslišanjem izvedenca sodne medicine jasno, razumljivo in utemeljeno na pravilih znanosti in logike.

(7) Ob njegovi presoji ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot da je v času trčenja vozilo upravljal tožnik. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj to, da je tožilstvo umaknilo obtožni predlog in je bila v kazenskem postopku izdana pravnomočna zavrnilna sodba, še ne pomeni, da pravdno sodišče ne more odločiti drugače. Pravdno sodišče v primeru identičnih dejanskih stanj (14. člen ZPP) ni v ničemer vezano na kazensko oprostilno sodbo (1), vprašanje, kdo je v času prometne nesreče vozilo upravljal, pa na matičnem področju tudi še ni bilo pravnomočno rešeno (13. člen ZPP), saj iz izreka pravnomočne zavrnilne kazenske sodbe ne izhaja, da bi vozilo upravljala L. M.. Sodišče prve stopnje je moralo samo ugotoviti, kdo je v času prometne nesreče upravljal vozilo, spričo pomanjkanja ustreznega znanja pa se je pri tem oprlo na dobljeno izvedensko mnenje.

(8) Tožnik je imel tekom postopka pred sodiščem prve stopnje polno možnost, da preveri pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja. Izvedenec dr. B., ki je izdelavo izvedenskega mnenja pri Inštitutu za sodno medicino prevzel (2), je po skupni pisni podaji izvida in mnenja vseh treh izvedencev ob zaslišanju odgovoril na tožnikova vprašanja in pomisleke. Ti so tudi v pritožbi usmerjeni predvsem v vprašanje načina nastanka poškodbe na tožnikovem obrazu in časovnega trenutka, kdaj je prišlo do krvnih sledov na voznikovi zračni blazini. Pri izdelavi izvedenskega mnenja so strokovnjaki v nasprotju s pritožnikovim mnenjem upoštevali vse razpoložljive podatke, vključno s pojasnilom tožnika in priče L. M., kako naj bi poškodba tožnikovega obraza nastala (3), predvsem pa krvne sledove na voznikovi zračni blazini v nesreči poškodovanega avtomobila. Krvna sled je po neizpodbijanih ugotovitvah dvojna – kontaktna oz. direktna in kapljična oz. indirektna. Pritožnikovi očitki glede tega, da v izvedenskem mnenju ni natančno ugotovljeno, kdaj naj bi sledi nastale, so v pretežni meri usmerjeni na kapljično oz. indirektno sled, pri tem pa večinoma pozablja na kontaktno oz. direktno sled (4). Zaslišani izvedenec sodne medicine B. (ki je izdelavo izvedenskega mnenja tudi prevzel in bil nedvomno kompatibilen za odgovor na zastavljena vprašanja in pomisleke) je ob zaslišanju res pojasnil, da ne more točno povedati časovnega intervala, v katerem je nastajala kapljica oz. v katerem je ta kapnila na zračno blazino. Na izrecno vprašanje, kdaj so nastali krvni sledovi na zračni blazini, pa je pojasnil, da je v fazi uplahovanja blazine (praktično ob poškodbi tožnika) nastala kontaktna sled v obliki črke S, kapljična pa lahko tudi kasneje (5). Nedvomno je torej direktna, kontaktna krvna sled na zračno blazino, ki se je odprla ob trku v betonski blok, prišla v fazi njenega upadanja, kar izključuje zatrjevanja tožnika, da je do (vseh) krvnih sledov prišlo po prometni nesreči, ko je želel odpeljati avtomobil (in je bila zračna blazina že prazna). Ob tem bi lahko eventualno prišlo le do kapljične krvne sledi. Izvedenec je pojasnil, da je do tožnikove poškodbe prišlo v fazi tretjega in četrtega dogodka, vendar ne ob kontaktu z jakno svoje sestre, ki naj bi ga skušala zadržati, saj na ta način takšna poškodba ni mogla nastati, pač pa zaradi udarca obplastičnega zlomljenega dela ohišja zračne blazine na volanu z ostrim robom. Resda je izvedenec povedal, da na voljo niso imeli podatkov o varnostnem pasu v avtomobilu, vendarle gre tu le za vprašanje varnostnega pasu in lege glave voznika potem, ko ga ta zaustavi. Vsekakor pa gre za pravokotno poškodbo. Tudi če bi bil nastanek poškodbe, kot ga zatrjuje tožnik, možen, je to ob tem, da se je tožnik v času prometne nesreče nedvomno nahajal na voznikovem sedežu, saj so direktni krvni sledovi prišli na zračno blazino že v fazi njenega upadanja, torej še v času prometne nesreče in pred zaustavitvijo vozila, izključeno. Glede na povedano tudi morebitni kasnejši nastanek indirektne oz. kapljične krvne sledi na zračni blazini ni pravno odločilen, tožnikovi pomisleki pa pravilnosti izvedenskega mnenja in v njej ugotovljenega odločilnega dejstva (časa nastanka direktne krvne sledi) ne morejo izpodbiti. Spričo povedanega pa tožnikovi pomisleki niti ne morejo biti takšne narave, da bi narekovali postavitev novega izvedenca, posledično pa ne potrjujejo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka.

(9) Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je kot neverodostojno ocenilo izpoved priče L. M. Njene neverodostojnosti sodišče prve stopnje ni utemeljilo zgolj na sorodstvenem razmerju s tožnikom, ampak ga je k takšni presoji vodila tudi njena izpovedba o tem, zakaj je prišlo do prometne nesreče, ki se razlikuje od tega, kar je trdil tožnik, oboje pa od tega, kar je navedeno v odškodninskem zahtevku na zavarovalnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno izvedenih dokazov (tudi tožnikovega zaslišanja) na podlagi lastnega zaznavanja ob zaslišanjih napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP in pravilno zaključilo, da je bil prav tožnik tisti, ki je v času prometne nesreče upravljal vozilo, pri tem pa bil pod vplivom alkohola, čemur sploh ne nasprotuje. S tem pa je po določilu 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (B5) izgubil zavarovalne pravice.

(10) Pritožba konkretizirano tudi ne nasprotuje zaključku sodišča, da tožniku ne gre povračilo nematerialne škode, saj ta ni izkazal materialnopravne podlage za takšno obveznost tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo le v mejah uradoma upoštevnih kršitev.

(11) Utemeljeno pa pritožba opozarja na previsok znesek stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je priznalo le-te v višini 41,77 EUR za takso, 2.456,31 EUR za stroške pisnega izvedenskega mnenja in 73,14 EUR za izvedenčevo zaslišanje, 1.646,89 EUR za stroške odvetniškega zastopanja in prevozne stroške v višini 150,00 EUR. Skupaj tako stroški tožene stranke znašajo 4.368,11 EUR, v primeru zamude pa bo tožeča stranka le-te dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje (2. odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 299. členom OZ), kot je v plačilo tožeči stranki naloženo s to sodbo. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v okviru pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

(13) Spričo v preostalem delu neutemeljenih pritožbenih razlogov, ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(14) Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve (stroškov pravdnega postopka), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 141. (2) Glej list. št. 94 spisa.

(3) Glej str. 7 pisnega izvedenskega mnenja.

(4) Faze trkov in dogodkov so natančno razvidne iz iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (str. 4), na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

(5) Glej zapisnik izvedenčevega zaslišanja, str. 138 spisa.