Jedro

Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, v točki I, II, IV in V izreka.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

-ugotovilo, da je pogodbeno določilo o višini obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti, dogovorjeno v Posojilni pogodbi, sklenjeni v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1128/2019 z dne 8. 8. 2019 pred notarko (v nadaljevanju Posojilna pogodba), nično v delu, ki presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico (točka I izreka izpodbijane sodbe),

-ugotovilo, da sta poroštvena zaveza ter zaveza o zastavi lastnih nepremičnin tretjega tožnika, dana v Posojilni pogodbi ( nadaljevanju Posojilna pogodba) in Zastavna pogodba (v nadaljevanju Zastavna pogodba) z dne 8. 8. 2019, sklenjeni med strankami tega postopka, nični v delu glede jamstva za obresti, ki presegajo obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico ter v presežku zahtevek zavrnilo (točka II izreka izpodbijane sodbe).

-v celoti zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da zamudne obresti po Posojilni pogodbi, ne tečejo od zapadlih, pa še neplačanih pogodbenih obresti (točka III izreka).

-ugotovilo, da je pogodbeno določilo Posojilne pogodbe, nično v delu, ki določa, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma od dneva posameznega neplačanega obroka tečejo zamudne obresti od celotnega, že zapadlega dolga (točka IV izreka izpodbijane sodbe) ter

-odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka V izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) vlaga zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka, zoper točke I, II, IV in V izreka, pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na spremembo tega dela odločitve oziroma podrejeno na razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje.

Sodišče je napačno in nezakonito dokazno breme glede izkoriščanja stiske, težkega gmotnega stanja, nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, kljub dejstvu, da gre nesporno za gospodarsko pogodbo, prevalilo na toženo stranko. V točki 13 obrazložitve je navedlo, da se je s tem, ko je tožeča stranka izkazala, da je poslovala z izgubo in da je denar potrebovala za obveznosti do turističnih agencij, dokazno breme prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi toženci) je skozi celotno trditveno podlago navajala le, da je poslovala z izgubo in da je denar potrebovala za plačilo rezervacij, pri čemer slednjega ni konkretizirala, saj ni točno navedla za kakšne zneske gre, komu je potrebno plačati, kdaj te obveznosti zapadejo in v kakšni višini. S svojimi pavšalnimi navedbami ni uspela dokazati stiske v smislu oderuške pogodbe. Zgolj izguba in morebitne neporavnane obveznosti po sodni praksi še ne predstavljajo stiske v smislu oderuške pogodbe (VSL sodba II Cp 1959/94). Ključno pravilo prevalitve procesnega dokaznega bremena je uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, da se nato prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala (VSL I Cp 378/2016, VSRS II Ips 312/2015). V postopku je bilo dokazno breme na tožnicah, ki dokaznega bremena vezanega na subjektivni element oderuštva, niso podali, po drugi strani pa je tožena stranka podala konkretne trditve, ki jih je tudi dokazno podkrepila, in sicer, da je v letu 2018 tožeča stranka beležila rast v prometu glede na predhodno poslovanje in upravičeno pričakuje povečanje prodaje svojih storitev, da je razširila ponudbo z izdelavo lastne spletne strani oziroma aplikacije, da je zagotovila, da gospodarska družba dobro posluje (v letu 2018 ustvarila cca 240.000,00 EUR prometa, ki je v primerjavi z letom 2017 zrasel), da same navedbe o bilančni izgubi ali dobičku za možnost mesečnega odplačevanja niso bistvene, saj se mesečne anuitete odplačujejo iz tekočega poslovanja podjetja in iz prejetih denarnih sredstev (tožeča stranka je imela v letu 2018 za cca 240.000,00 EUR prometa, torej povprečno 20.000,00 EUR prilivov na mesečnem nivoju in bi na tej podlagi zmogla odplačevati iz mesečnih prilivov - 11 anuitet po 750,00 EUR), da je imela na presečni bilančni datum na poslovnem računu sredstva v višini glavnice danega posojila in da dejstva, da je imela možnost najeti posojilo ali pa odpovedati potovanja ali prenehati z dejavnostjo, sama po sebi kažejo, da ne gre za izkoriščanje težkega gmotnega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti, ampak za zavestno odločitev na strani tožeče stranke. Iz trditvene podlage je tako razvidno, da je tožena stranka podala bistveno bolj konkretizirano trditveno podlago kot tožeča stranka, zato je prevalitev dokaznega bremena napačna.

Sodišče je napačno ugotovilo, da je podan subjektivni element oderuštva, ki ga tožeča stranka ni uspela dokazati, tožena stranka pa za obstoj subjektivnega elementa tudi sicer ni mogla vedeti, saj ji v času sklenitve posla ni bila dana v vednost ali na znanje niti ena sama okoliščina, ki se navezuje na zakonski podstat subjektivnega elementa oderuške narave posla, pri čemer izpostavlja sodno prakso (VSL sodba II Cp 1541/2021, VSL I Cp 1864/2021 in VSL sodba in sklep III Cp 3264/2015). Sodišče prve stopnje se v sodbi nikjer ni opredelilo, niti ni obrazložilo naklepnega ravnanja s strani tožene stranke in s katerimi okoliščinami o slabem premoženjskem stanju je bila seznanjena, da je naklepno prikrajšala tožečo stranko, zato je obrazložitev pomanjkljiva, odločitev o obstoju subjektivnega pogoja za oderuštvo pa posledično tudi napačna. Sodba ne vsebuje ustrezne obrazložitve o naklepnem ravnanju tožene stranke z namenom izkoristiti stisko oziroma težko gmotno stanje prve tožnice z zaključkom, da naj bi bila tožena stranka seznanjena z računovodskimi izkazi prve tožnice in je na tak način izkoristila stisko. Zgolj bilančna izguba še ne pomeni premoženjske stiske, temveč pomeni, da so bili prihodki manjši od odhodkov. Prihodki in odhodki pa so povsem drugačna bilančna kategorija kot pa prilivi in odlivi, ki so ključni indikator in faktor ali je družba sposobna poravnavati svoje tekoče in zapadle obveznosti. Glede na pomen navedenih kategorij: prihodki in odhodki ter prilivi in odlivi, je zaključiti, da je bilančni dobiček zadnja kategorija, ki je merodajna glede vprašanja v kakšnem premoženjskem stanju je poslovni subjekt.

Pri presoji izpolnjenega subjektivnega elementa oderuštva je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker:

-zgolj dejstvo, da je imela prva tožnica odprte obveznosti, ne pomeni, da je bila v finančni stiski oziroma v težkem gmotnem stanju, upoštevaje pri tem dejstvo, da je imela na dan 31. 12. 2019 denarna sredstva v višini 5.568,19 EUR, na dan 31. 12. 2019 pa kar 12.232,62 EUR, kar dosega že skoraj višino glavnice posojila;

-bi moralo sodišče ob presoji finančne stiske upoštevati tudi dejstvo, da je tožeča stranka v letu 2019 povečala svoje čiste prihodke od prodaje iz 241.149,35 EUR, kolikor so znašale v letu 2018, na kar 275.435,27 EUR v letu 2019;

-izguba predstavlja le bilančno kategorijo, sama po sebi pa ne pomeni, da je tožeča stranka v stiski in je izposojeni denar nujno potrebovala (imela pa je možnost odpovedati potovanja strankam ali prenehati z dejavnostjo, nikakor pa ni bila v takšni stiski, da je bila prisiljena pristati na pogoje posojila, temveč je bila to njena volja).

Pomanjkljiva je obrazložitev v smislu, da je bila tožena stranka seznanjena s stisko prve tožnice in je izkoristila njeno težko finančno stanje. dokazni postopek je dokazal in potrdil, da tožena stranka ne vodi neposrednih razgovorov, saj namen posojila izrazijo stranke v avtomatiziranem odgovoru. Takšen elektronski sistem je ustvarjen z namenom dokazljivosti vsebine dokumentacije, ki jo posreduje in razkrije komitent tožene stranke. Povedano drugače, vse podatke pošljejo stranke in šele nato tožena stranka v svojstvu komisije oceni možnost posojila. Namen avtomatizacije je predvsem (ne zgolj) v zaščiti zakonitega zastopnika, da ne bi prihajalo do groženj ali "prijateljskih" odobritev posojil, saj sklep o odobritvi financiranja sprejme samo komisija. Še več, iz kreditne vloge tožeče stranke in opisa namena koriščenja denarja, ki ga je stranka podala, je razvidno, da denar potrebuje predvsem za razvoj spletne strani za razvoj turistične ponudbe, pri čemer je zakonita zastopnica glede srečanja v gostinskem lokalu X, sama izpovedala, da potrebuje sredstva za reorganizacijo in ne za poplačilo obveznosti. Tožena stranka ni mogla biti seznanjena s premoženjskim stanjem tožnikov. Sodišče se ni opredelilo do navedb in izpovedbe zakonitega zastopnika, da stranke pošljejo vso dokumentacijo, ki jo komisija tožene stranke samo pregleda, kar tudi ni bilo prerekano s strani tožečih strank, temveč celotna obrazložitev glede subjektivnega pogoja sloni na dejstvih, vezanih na nedokazano srečanje v X, pri čemer tožeča stranka ne navaja, da bi toženi stranki na tem srečanju pojasnila o kakršnikoli premoženjski stiski. Izpovedba zakonite zastopnice ni verodostojna, kar je razvidno iz dela izpovedbe na strani 12/24, da nima več dostopa do e-pošte, kar dovolj jasno in zgovorno pove, da je njena izpovedba (tudi življenjsko logično) obarvana z namenom uspeha v pravdi. Slednje je pri presoji verodostojnosti nujno potrebno upoštevati, saj prav "izguba" elektronske pošte dokazuje, da je bila vsa dokumentacija posredovana s strani tožeče stranke.

Edina logična razlaga je, da nobena stranka, ki želi financiranje, ne pojasni, da ima stisko, saj sicer nihče od profesionalnih institucij (tudi laik) ne bi dal posojila. Ob tem je potrebno presoditi tudi vsebino pogodbe, podpisane s strani tožeče stranke in sklenjene v notarski obliki, posebej 5., 7. in 8. člen pogodbe. Pogodbena določila so bila tožnikom prebrana, z njimi so se izrecno strinjali, kar potrjuje, da prva tožnica ni bila v finančni stiski oziroma v težkem gmotnem stanju oziroma o le tem tožena stranka ni bila seznanjena in tako tudi ni mogla zaključiti, da je pri prvi tožnici podana finančna stiska ali težko gmotno stanje. Napačno je stališče sodišča, da so bila pogodbena določila v pogodbo vključena prav iz razloga, ker se je tožena stranka zavedala, da izkorišča stisko prve tožnice. V zvezi s tem je dokazna ocena pomanjkljiva in kot takšna ne vzdrži vsebinske presoje. Če so tožeče stranke podpisale vsebino pogodbe, čeprav so se zavedale, da je ta napačna, so pogodbo sklepale očitno z goljufivim namenom in morda s podpisom pogodbe storile celo kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Materialno napačno je stališče sodišča v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se porok lahko sklicuje na oderuški dogovor v razmerju do njega. Odločitev sodišča o tem, da je podana ničnost poroštvene zaveze je napačna in v nasprotju s sodno prakso (VSL sodba I Cpg 676/2018, VSL sodba in sklep I Cpg 915/2018 in VSL sodba I Cp 359/2020) ter je že iz tega razloga potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi.

Nazadnje pritožba graja, da sodišče ni zapisalo ničesar o neizvedenih dokazih. Tako se ni opredelilo do njenega dokaznega predloga, ki ga je podala v drugi pripravljalni vlogi v točki X (dokazila o porabi sredstev iz posojilne pogodbe - predloži tožeča stranka). Dokaz je bil usmerjen v dokazovanje porabe sredstev in s tem povezanim subjektivnim elementom oderuštva, da sredstva iz posojilne pogodbe niso bila porabljena za preživetje tožeče stranke kot pravne osebe, temveč za investicijske namene, kar pa izključuje elemente stiske na strani tožeče stranke. Še več, sama poraba sredstev je namreč v izključni domeni tožeče stranke in tožena stranka dejstva o poslovni porabi posojenih sredstev tudi drugače ni mogla dokazati kot preko instituta edicijske dolžnosti, pri čemer je sodišče ta dokaz v celoti spregledalo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (razen v delu, da zamudne obresti ne tečejo od zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti1 ter glede poroštvene zaveze ter zaveze o zastavi nepremičnin nad jamstvom za obresti, ki presegajo obrestno mero predpisanih obresti, povečanih za polovico2 ), da je pogodbeno določilo o višini obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti dogovorjeno v Posojilni pogodbi kolikor dogovorjena višina obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih obresti presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico, nično, kakor so tudi poroštveni zavezi dolžnikov (druge tožnice in tretjega tožnika) ter zaveza o zastavi lastnih nepremičnin tretjega (tretjega tožnika) dani v Posojilni pogodbi in Zastavni pogodbi v enakem obsegu danega jamstva za obresti, nični ter pogodbeno določilo Posojilne pogodbe, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma od dneva posameznega neplačanega obroka tečejo zamudne obresti od celotnega, že zapadlega dolga3 . Odločitev temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta v Posojilni pogodbi v času sklenitve izkazana tako objektivni element kot tudi subjektivni element oderuštva glede v navedenih listinah določenih obresti (prvi odstavek 377. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), upoštevaje pri tem dejstvo, ki med strankami ni sporno, da je temeljni pravni posel, torej Posojilna pogodba sklenjena med prvo tožnico in toženo stranko, kot gospodarskima subjektoma ter zato predstavlja gospodarsko pogodbo (13. člen OZ). Zaradi tega je izključena, sicer zakonska domneva oderuških obresti (prvi odstavek 377. člena OZ), vendar pa je tožeča stranka v postopku dokazala obstoj tako objektivnega kot subjektivnega elementa oderuškosti in ker tožena stranka nasprotnega dokaznega bremena ni zmogla, je ugotovilo obstoj delne ničnosti sklenjenih pogodb v obsegu dogovora o oderuških obrestih (prvi odstavek 88. člena OZ).

6.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. V izpodbijani sodbi je obširno in argumentirano, z dokazno oceno, navedlo razloge, na katerih temeljijo zaključki, ki jim pritrjuje kot pravilnim sodišče druge stopnje in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje. Zgolj v odgovor pritožbenim grajam sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

7.Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki temelji na 377. členu OZ. Ob ugotovitvi, da gre za gospodarsko pogodbo, jo je v razmerju do prve in druge tožnice razlagalo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 377. člena OZ, kar pomeni, da je izključilo zakonsko domnevo oderuških obresti ter se do vprašanja oderuških obresti oprlo na presojo s strani prve in druge tožnice, na katerih je bilo dokazno breme oderuškosti, izpostavljeno trditveno in dokazno podlago ter v zvezi s tem podane ugovorne trditve tožene stranke.

8.Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člena OZ).

9.V obravnavani zadevi je bila sklenjena posojilna pogodba v obliki notarskega zapisa kot temeljni pravni posel med prvo tožnico kot posojilojemalko (dolžnico) ter toženko kot posojilodajalko (upnica), v kateri sta se kot solidarna poroka in plačnika zavezala drugo tožnica in tretji tožnik, slednji pa še z jamstvom vpisa hipoteke na svojih nepremičninah, o čemer je s toženo stranko sklenil posebno Zastavno pogodbo, katere podpisi so bili notarsko overjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za enovito pogodbo, obe se nanašata na isti pravni posel in sta bili sklenjeni istega dne (pred notarjem). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del pogodbenih določb v obrestnem delu predstavlja oderuške obresti ter v tem delu ugotovilo delno ničnost pogodbenih določil. Pomeni, da je sicer, v ostalem delu ostala sklenjena Posojilna pogodba (in Zastavna pogodba) v celoti v veljavi.

10.V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila med prvo tožnico in toženo stranko sklenjena gospodarska pogodba (Posojilna pogodba), ter da v tem primeru domneva oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ ne velja, kar pomeni, da je morala v postopku prva tožnica dokazati, da je šlo v danem primeru za oderuške obresti, dokazati je torej morala, da obstajata oba elementa oderuškosti, torej objektivni in subjektivni element. Obstoj objektivnega elementa (da je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti), je tožeča stranka evidentno izkazala, slednje tudi ni pritožbeno sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti 60 % letno, dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti pa 50 % letno, kar presega 12 % letno obrestno mero ob dejstvu, da je bila predpisana obrestna mera zamudnih obresti 8 % letno (2. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1), do česar se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba ugotovljenega in izkazanega objektivnega elementa oderuških obresti ne izpodbija.

11.Pritožbeno sporen je obstoj subjektivnega elementa oderuških obrestih. Subjektivni element oderuških obresti je podan, če je upnik izkoristil stisko ali težko gmotno stanje dolžnika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. Dokazno breme o obstoju subjektivnega elementa je bilo v našem primeru, ob dejstvu, da je bila sklenjena gospodarska pogodba, na strani dolžnice, torej na strani posojilojemalke (prve tožnice in druge tožnice kot njene zakonite zastopnice). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan subjektivni element oderuških obresti, ki ga je dokazala tožeča stranka, medtem ko tožena stranka dokaznega bremena, da temu ni tako, ni zmogla. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala subjektivni element oderuštva, torej, da je tožena stranka zlorabila položaj prve tožnice in njene zakonite zastopnice, druge tožnice (stisko in težko gmotno stanje), in sicer na podlagi trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, ki je v tem primeru nosila materialno dokazno breme, s čimer je bilo dokazno breme prevaljeno na nasprotno stranko, torej na toženo stranko. Pritožbena graja, da tožeča stranka ni uspela dokazati stiske v smislu oderuške pogodbe ter je bila prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko s strani sodišča prve stopnje napačna, je zato zmotna. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izpolnila svoje trditveno (in dokazno) breme, zato je prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženo stranko. Tožena stranka dokaznega bremena, da subjektivni element oderuškosti ni podan, v postopku ni zmogla.

12.Neutemeljena je pritožbena graja, da prva tožnica kot posojilojemalka ni izkazala poleg objektivnega elementa oderuškosti tudi subjektivni element oderuških obresti. Do obstoja subjektivnega elementa oderuštva se je sodišče prve stopnje argumentirano in z dokazno oceno posameznih dokazov opredelilo v točkah 12 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bil subjektivni element oderuštva ob sklenitvi Posojilne pogodbe podan, izkazala in dokazala pa ga je prva tožnica (materialno dokazno breme), s čimer se je dokazno breme o njegovem neobstoju prevalilo na toženo stranko, ki pa (procesnega) dokaznega bremena neobstoja subjektivnega elementa ni zmogla. Tožena stranka sicer v pritožbenem postopku zatrjuje, da je sodišče prve stopnje to dokazno breme napačno prevalilo na toženo stranko, vendar njena pritožbena graja ni utemeljena. Zatrjuje, da je podala v zvezi z neobstojem subjektivnega elementa oderuškosti bolj konkretizirano trditveno podlago kot tožeča stranka ter je zato prevalitev dokaznega bremena nanjo napačna. V pritožbi navaja, da je trdila, da je v letu 2018 prva tožnica beležila rast v prometu glede na predhodno poslovanje in opravičeno pričakuje povečanje prodaje svojih storitev, da je razširila ponudbo z izdelavo lastne spletne strani oziroma aplikacije, da je zagotovila, da gospodarska družba dobro posluje (v letu 2018 je ustvarila cca 240.000,00 EUR prometa, ki je v primerjavi z letom 2017 zrasel), da same navedbe o bilančni izgubi ali dobičku za možnost mesečnega odplačevanja niso bistvene, saj se mesečne anuitete odplačujejo iz tekočega poslovanja podjetja in iz prejetih denarnih sredstev (ker je imela tožeča stranka leta 2018 za cca 240.000,00 EUR prometa, povprečno 20.000,00 EUR prilivov na mesečnem nivoju, bi na tej podlagi zmogla odplačevati iz mesečnih prilivov 11 anuitet po 750,00 EUR), da je imela na presečni bilančni datum na poslovnem računu sredstva v višini glavnice danega posojila in da je imela možnost najeti posojilo ali pa odpovedati potovanja ali prenehati z dejavnostjo. Ta dejstva naj bi sama po sebi kazala, da tožena stranka ni izkoristila težkega gmotnega položaja, neizkušenosti, lahkomiselnosti, temveč gre za zavestno odločitev na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo na tovrstno trditveno podlago tožene stranke, pri čemer je obstoj subjektivnega elementa oderuškosti ugotavljalo v času sklenitve posojilne pogodbe (8. 8. 2019), kar je pravilno. Subjektivni element oderuškosti je namreč lahko podan le ob sklenitvi pogodbe, saj je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja, pri katerem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe 4 .

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, slednje tudi ni pritožbeno sporno, da je imela prva tožnica v koledarskem letu 2018 izgubo v višini 9.515,80 EUR, skupaj s preneseno izgubo je celotna bilančna izguba znašala 58.880,28 EUR, zato zgolj dejstvo, da je prva tožnica ustvarjala promet in ga povečala, ne pomeni, da družba ni bila v finančnih težavah oziroma dolgovih, torej, da je bila sposobna poravnavati svoje zapadle obveznosti, pri čemer promet ni mogoče enačiti s poslovnimi odhodki in poslovnim izidom. 5 Izkaz denarnih tokov prikazuje gibanje prejemkov in izdatkov ali pritokov in odtokov v poslovnem letu ter pojasnjuje spremembe pri stanju denarnih sredstev, medtem ko bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in obveznosti ob koncu poslovnega leta, izkaz poslovnega izida pa prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu (60. člen Zakona o gospodarskih dru
7eba - ZGD-1). Iz samega prometa, torej prikaza denarnih tokov gospodarske dru
7ebe, ni mo
7e sklepati na njeno bilanco stanja oziroma poslovni izid. Kak1na je bila bilanca stanja je evidentno izhajalo iz to
7eni stranki pred sklenitvijo Posojilne pogodbe predlo
7eenih listin.

Nadalje je sodi1 prve stopnje ugotovilo, da to
7ena stranka ni prerekala trditev prve to
7enice, da je imela poleti 2019 (torej v asu sklenitve Posojilne pogodbe) ve odprtih obveznosti, rezervacij strank (v priblini vi1ini 16.000,00 EUR) ni zmogla plaati, prejete zneske rezervacij je porabila za kritje drugih obveznosti, zato je morala sredstva za kritje obveznosti do turistinih agencij najti drugje, pri emer kredita pri banki ni mogla pridobiti, banke so zavrnile odobritev sredstev, pri emer odpoved potovanj strankam ni predstavljala realne monosti, posojilo je zato nujno potrebovala. O finannem stanju prve to
7enice je bila to
7ena stranka evidentno seznanjena, saj je s strani prve to
7enice pridobila vso potrebno dokumentacijo, hkrati pa je iz izpolnjenega spletnega vpra1alnika, ki ga je izpolnila prva to
7enica za to
7eeno stranko, evidentno izhajalo, da pri banki nima monosti pridobiti kredita. Ob tem je bila to
7ena stranka s situacijo prve to
7enice evidentno seznanjena tudi z informativnim sestankom, opravljenim pred sklenitvijo Posojilne pogodbe med zakonito zastopnico prve to
7enice (drugo to
7enico) in zakonitim zastopnikom to
7eene stranke. Da je do informativnega sestanka med njima pri1lo, to
7eena stranka v postopku ni uspela ovrei. Sodi1 prve stopnje se je do le-tega opredelilo z ob1irno dokazno ceno, ki je povsem prepriljiva in ji sledi tudi sodi1 drugo stopnje (glej toko 15 do 17 obrazloeitve izpodbijane sodbe). Pritobena graja o nedokazanem sreanju v X zakonitih zastopnikov s sklicevanjem se na neverodostojnost izpovedbe zakonite zastopnice prve to
7enice, prepriljive dokazne ocene sodi1 prve stopnje ne more ovrei. Pri tem kot del trditvene podlage to
7eene stranke ni moe upo1tevati izpovedbe zakonitega zastopnika to
7eene stranke v zvezi z elektronskim poslovanjem s potencialnimi posojilojemalci ter v zvezi s tem podanih pritobenih trditev, saj slednje niso bile del trditvene podlage to
7eene stranke v postopku na prvi stopnji, sama izpovedba zakonitega zastopnika pa njene trditvene podlage ne more nadomestiti. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ter predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. lena ZPP in 212. len ZPP). Izvedba dokazov je namenjena ugotovitvi resninosti postavljenih, konkretnih in dolonih trditev strank. Pomanjkljive trditvene podlage stranke ne more nadomestiti dokaz, torej v konkretnem primeru izpovedba zakonitega zastopnika to
7eene stranke.

13.Ni utemeljena pritobena graja, da sodi1 prve stopnje ni zapisalo niesar o neizvedenih dokazih ter se ni opredelilo do dokaznega predloga to
7eene stranke v drugi pripravljalni vlogi v toki X glede dokazil o porabi sredstev iz Posojilne pogodbe, ki naj jih predlo
7i toea stranka, pri emer je bil predlagani dokaz usmerjen v dokazovanje porabe sredstev in z njim povezanim subjektivnim elementom oderu1tva. Sodi1 druge stopnje ugotavlja, da se je sodi1 prve stopnje do navedenega izrecno opredelilo v toki 13 obrazloeitve izpodbijane sodbe, in sicer je zapisalo: "Toenkine (pav1alne) navedbe, da prvo tonica dosega dobiek, ne ovrejo dejstva, da je ob sklenitvi pogodbe poslovala z izgubo. Zato so tudi povsem brezpredmetna sklepanja, da je toea stranka glede na (sedanje) normalno poslovanje in doseganje dobika "morda tudi sebi in svoji dru
7eini izbolj1evala standard", ter da naj tonica predloi dokazila o nainu porabe posojenih sredstev. Toenka tako ne zmore uspeno prevaliti trditvenega in dokaznega bremena na toeo stranko." Sodi1 prve stopnje je torej odgovorilo na predlagani in zavrnjeni dokaz toene stranke, kar pomeni, da pritobena graja o neobrazloeni zavrnitvi tega dokaza ni utemeljena. Poleg tega sodi1 druge stopnje ugotavlja, da gre zgolj za izpostavljeno domnevo toene stranke, saj govori o tem, da je "morda tudi sebi in svoji dru
7eini izbolj1evala standard", s imer pa, kot to sedaj prikazuje v pritobi, ni mogla dokazati neobstoja subjektivnega elementa oderu1tva.

14.Nenazadnje ni utemeljena pritobena graja, da je stali1 sodi1a prve stopnje, da so bila pogodbena doloila v pogodbo vkljuena prav iz razloga, ker se je toena stranka zavedala, da izkori1a stisko prve tonice, napano. Sodi1 prve stopnje se je do posameznih pogodbenih doloil, to je o vpisani klavzuli, ki bi naj onemogoila ali stranko odvrnila od kakr1negakoli izpodbijanja pogodb, vnosu klavzule o prepovedi pristopa tretje osebe k dolgu, odpovedi pravnim sredstvom ter izjavi, po kateri bi bili elementi oderu1tva izkljueni, pri emer toea stranka v razumnem asu ni prejela pogodbe v pregled pred narokom pri notarju in pri notarju tudi ni bila posebej opozorjena glede spornih pogodbenih doloil, posebej opredelilo (glej toke 19 do 23 obrazloeitve izpodbijane sodbe). Vse navedeno vsekakor kae na dejstvo, da je bila seznanjena s tekim gmotnim oziroma finannim stanjem prve tonice, kar kae na to, da je zavestno izkoristila stisko prve tonice in posku1ala pridobiti premoensko korist, ki je v oitnem nesorazmerju z danim posojilom. Ob ugotovljenih nespornih dejstvih, ki jih sodi1 prve stopnje ugotavlja v toki 10 obrazloeitve izpodbijane sodbe in pritobeno niso sporna, je namre ugotoviti, da je prva tonica prejela posojilo v vi1ini 15.000,00 EUR na podlagi sklenjene Posojilne pogodbe za obdobje 12 mesecev s skrajnim rokom vraila 20. 8. 2020 z nainom plaila 11 mesenih obrokov v znesku 750,00 EUR meseno (znesek predstavlja zgolj obresti) ter dvanajstim obrokom v vi1ini 16.030,26 EUR (znesek glavnice 15.000,00 EUR in 1.030,26 EUR obresti). Skupna obveznost prve tonice po sklenjeni Posojilni pogodbi je, ob rednem plaevanju obveznosti, zna1ala 24.280,26 EUR, sicer pa je bilo 1e dogovorjeno, da v primeru zamude s plailom teejo obresti za zapadlost celotnega izposojenega zneska (dolga) po obrestni meri 50 % letno. Iz navedenih nespornih dejstev izhaja torej, da bi morala prva tonica v roku enega leta zaradi prejema posojila 15.000,00 EUR, toeni stranki plaati 9.280,26 EUR iz naslova obresti. Res je, da stranki obligacijskega razmerja prosto urejajo svoja obligacijska razmerja (3. len OZ), vendar pa je v danem primeru toea stranka evidentno izkazala, da je toena stranka izkoristila njeno finanno stisko oziroma situacijo, ki ji je bila znana, obveznosti ene in druge pogodbene stranke pa so bile v oitnem nesorazmerju.

15.Nenazadnje je sodi1 prve stopnje ugotovilo obstoj subjektivnega elementa oderu1kih obresti tudi v razmerju do druge tonice in tretjega tonika, ki sta v Posojilni pogodbi nastopala kot solidarna poroka in planika, tretji tonik pa je v Zastavni pogodbi v ta namen, torej v zavarovanje plaila po sklenjeni Posojilni pogodbi, zastavil svoje nepreminine (Zastavna pogodba je zgolj overjena pred notarjem, nima torej oblike neposredne izvr1ljivosti).

V tokah 27 in 28 se je sodi1 prve stopnje opredelilo do subjektivnega elementa oderu1kosti druge tonice kot solidarne porokinje in planice, hkrati pa tudi do posebnih okoli1in, druge tonice v svojstvu zakonite zastopnice in edine dru
7ebnice dru
7ebe glede brezizhodnega gmotnega poloeja, ko je sredstva nujno potrebovala za plailo rezervacij strank ter 1telo, da gre za tako imenovan opraviljiv vzrok, ki jo je vodil k nujni pridobitvi potrebnega zneska glavnice, s imer je lahkomiselno pristala na vrtoglave obresti, kar je toena stranka s pogodbenimi klavzulami premi1ljeno pripravila sebi v prid, ob dejstvu, da je vedela oziroma vsaj morala vedeti za slabo finanno stanje dru
7ebe, vedela je, da posluje z izgubo, da ne more pridobiti sredstev financiranja pri banki ter da sredstva nujno potrebuje za poplailo upnikov in tekoe poslovanje dru
7ebe. Teh dejanskih ugotovitev toena stranka s pritobo ne more ovrei.

15.Hkrati se je sodi1 prve stopnje opredelilo do subjektivnega elementa oderu1kosti pri tretjem toniku, ki s prvo tonico kot gospodarsko dru
7ebo ni bil v nobeni neposredni povezavi, kot oe druge tonice je elel heri pomagati, pri tem je sodi1 prve stopnje izpostavilo tudi, da je toena stranka izkoristila neizkušenost tretjega tonika, pri emer sodi1 prve stopnje izhaja iz zakonske domneve oderu1kosti iz prvega odstavka 377. lena OZ z navedbo, da tretji tonik predstavlja osebo, ki ni v nobeni gospodarski povezavi z dru
7ebo, za obveznost katere je dal poro1tvo. Pritobena graja, da se tretji tonik kot solidarni porok in zastavitelj nepreminin, ob dejstvu, da gre za Posojilno pogodbo kot gospodarsko pogodbo, ne more sklicevati na domnevo oderu1kih obresti po prvem odstavku 377. lena OZ ter je tak1na tudi sodna praksa, ni utemeljena. Sodi1 druge stopnje pritrjuje sodi1u prve stopnje, da se tretji tonik kot fizina oseba, ki ni v nikakršni povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poro1tvo, lahko sklicuje na zakonsko domnevo oderu1kih obresti ter takšno stališče ne odstopa od sodne prakse. 6 Sodi1 prve stopnje je ugotovilo, da tretji tonik ni v nobeni gospodarski povezavi s prvo tonico kot gospodarsko dru
7ebo, za obveznost katere je dal poro1tvo in s tem jamčil za njen dolg, zato zanj velja zakonska domneva oderuških obresti iz prvega odstavka 377. lena OZ. Hkrati se je sodi1 prve stopnje opredelilo tudi do obstoja subjektivnega elementa tretjega tonika v smislu njegove lahkomiselnosti in neizkušenosti (glej toko 33 obrazloeitve izpodbijane sodbe), toena stranka pa teh ugotovitev sodi1a prve stopnje izrecno ne prereka.

16.Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Posojilna pogodba v delu, kjer so dogovorjene oderuške obresti nična (delna ničnost), kar pomeni, da v tem delu Posojilna pogodba ne obstoji. Ugotovitev, da so bile dogovorjene oderuške obresti v Posojilni pogodbi, torej obstoj objektivnega in subjektivnega elementa oderuškosti, se nanaša na fazo sklenitve Posojilne pogodbe. Ugotovljena oderuškost je obstajala ob sklenitvi. Glavnega dolžnika tako zavezuje zgolj (še) veljavna Posojilna pogodba. Posledično pa to pomeni, da tudi solidarna poroka in plačnika jamčita zgolj do višine obveznosti glavnega dolžnika, zato vprašanje obstoja elementov oderuških obresti (objektivnega in subjektivnega elementa oderuštva) za solidarna poroka ni relevanten. Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Posojilna pogodba v razmerju med prvo tožnico kot posojilojemalko in glavno dolžnico ter toženo stranko nična v delu dogovorjenih oderuških obrestih, ima za posledico, da je v tem obsegu odpadlo tudi jamstvo obeh solidarnih porokov. Oba solidarna poroka, druga tožnica in tretji tožnik, jamčita za obveznost iz Posojilne pogodbe v enaki meri, kot znaša obveznost glavne dolžnice (prve tožnice).

17.Z vsem navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene graje tožene stranke, ki so bile v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v točkah I, II, IV in V izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

19.Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi s podajo obrazloženega odgovora na pritožbo. Upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je sodišče druge stopnje priznalo tožeči stranki stroške za sestavo odgovora na pritožbo (upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 15.000,00 EUR) 375,00 EUR (625 točk) po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 7,5 EUR (12,5 točk) po členu 11 OT ter 22 % DDV od skupne cene storitve 84,15 EUR (140,25 točk) po drugem odstavku 12. člena OT, skupno 466,65 EUR (777,75 točk). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej točko III izreka izpodbijane sodbe.

2Glej drugi stavek točke II izreka izpodbijane sodbe.

3Prepoved obrestnih obresti (drugi odstavek 375. člena OZ).

4VSRS sodba II Ips 47/2019 z dne 5. 6. 2020.

5Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6VSL sodba in sklep I Cpg 676/2018 z dne 6. 6. 2019.

7Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.

8Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,6 EUR (13. člen OT).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 377, 377/1, 1017, 1017/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.