Jedro

V obravnavanem primeru ugotovljena dejstva omogočajo sklepanje, da je tožnikova prikrajšanja mogoče uvrstiti med večje škode. Njegove življenjske aktivnosti so toliko zmanjšane, da je invalidsko upokojen (rojen 16.5.1941) z ugotovljeno 35 odstotno stopnjo invalidnosti. Za težja fizična dela ni sposoben, pa tudi za daljšo hojo, stojo in opravljanje aktivnosti čepe ali kleče. V vseh ostalih aktivnostih je omejen. Gre za zmanjšano mobilnost zaradi omejene gibljivosti levega kolka in levega kolena. Obseg škode, ki jo zaradi duševnih bolečin v posledici navedenih prikrajšav prestaja tožnik, je velik in se, kot navaja revizija s sklicevanjem na dejanske ugotovitve (izvedensko mnenje) povečuje. Na poklicnem področju (tožnik je bil šofer) so posledice škodnega dogodka povzročile popolno nesposobnost, ta pa invalidsko upokojitev. Obseg prikrajšav v zasebnem življenju po opisanem stanju tožnikovo škodo iz tega naslova brez dvoma tudi uvršča med škode večjega obsega.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožnikovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1. in 3. spremeni tako, da se razsodi: Tožena stranka S. P. iz F., pošta G. mora plačati tožeči stranki J. L. iz L. znesek 2,670.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 21.685,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1995 dalje do plačila ter revizijske stroške v znesku 31.435,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 2,058.574,00 SIT ter seštevek posameznih zneskov v vsoti 44,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo 611.426,00 SIT odškodnine je zavrnilo. Tožencu je tudi naložilo, da mora povrniti tožniku njegove pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je nato ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako delno spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora iz naslova nepremoženjske škode tožniku plačati še znesek 61.426,00 SIT, razveljavilo izpodbijano sodbo v izreku o stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v nov postopek, v preostalem delu pa je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 2.169,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (znesek 550.000,00 SIT) je tožnik vložil revizijo z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da mu bo dosojena še nadaljnja odškodnina v omenjenem znesku. Glede na obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je namreč iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v znesku 2,000.000,00 SIT prenizka. Premalo je ocenjena tudi tožnikova skaženost zaradi šepanja in številnih brazgotin, zaradi česar bi bilo iz tega naslova treba tožniku priznati celotni zahtevani znesek v višini 400.000,00 SIT.

Revizija je utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - pa mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza. Zaradi dosega namena, da se zaradi uporabe določbe 200. člena ZOR dosežejo enaka merila pri dosoji višine odškodnine, je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja.

V obravnavanem primeru ugotovljena dejstva omogočajo sklepanje, da je tožnikova prikrajšanja mogoče uvrstiti med večje škode. Njegove življenjske aktivnosti so toliko zmanjšane, da je invalidsko upokojen (rojen 16.5.1941) z ugotovljeno 35 odstotno stopnjo invalidnosti. Za težja fizična dela ni sposoben, pa tudi za daljšo hojo, stojo in opravljanje aktivnosti čepe ali kleče. V vseh ostalih aktivnostih je omejen. Gre za zmanjšano mobilnost zaradi omejene gibljivosti levega kolka in levega kolena. Obseg škode, ki jo zaradi duševnih bolečin v posledici navedenih prikrajšav prestaja tožnik, je velik in se, kot navaja revizija s sklicevanjem na dejanske ugotovitve (izvedensko mnenje) povečuje. Na poklicnem področju (tožnik je bil šofer) so posledice škodnega dogodka povzročile popolno nesposobnost, ta pa invalidsko upokojitev. Obseg prikrajšav v zasebnem življenju po opisanem stanju tožnikovo škodo iz tega naslova brez dvoma tudi uvršča med škode večjega obsega. Sodišče druge stopnje je zato tožnikova prikrajšanja podcenilo in pri tem očitno napravilo primerjavo z drugimi primeri, ki pa glede na obseg nastale škode niso adekvatni. V tej smeri je tudi prezrto stališče, da morajo biti odškodnine uravnotežene znotraj posameznih odškodninskih postavk. Že izplačana odškodnina iz naslova tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi se namreč ob ustrezni valorizaciji obravnavani škodni postavki nesorazmerno približala. Upoštevaje druge podobne primere bo ob tu ugotovljenih posebnostih satisfakcija dosežena le z odškodnino, kakor jo tožnik uveljavlja v znesku 2,500.000,00 SIT.

Ne glede na problem brazgotin, ki jih sodišče druge stopnje glede na procesne razloge pri določitvi višine odškodnine iz tega naslova ni posebej upoštevalo, pa pri uveljavljanju odškodnine zaradi skaženosti ni mogoče mimo dejanske ugotovitve, sledeče iz mnenja izvedenca, da je poškodba tožniku pustila trajno skaženost, ki se kaže v šepanju, kontrakturi levega kolka in kolena in v prikrajšavi leve spodnje okončine. Gre torej za poslabšanje zunanjega videza večjega obsega, ki sodišču druge stopnje ni omogočilo znižanja dosojene odškodnine iz tega naslova za 50.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je po povedanem izpodbijano sodbo po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP tako spremenilo, da je tožniku priznalo celotno še zahtevano odškodnino v znesku 2,900.000,00 SIT (2,500.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 400.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin ob skaženosti). Od tega je v skladu z že pravnomočno in revizijsko neizpodbijano ugotovitvijo treba odšteti dve valorizirani akontaciji, ki ju je tožnik iz navedenih odškodninskih naslovov prejel od zavarovalnice v skupnem znesku 230.000,00 SIT. Tako je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2,670.000,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sprememba izpodbijane sodbe ni povzročila spremembe stroškovne odločitve na prvi stopnji, ker je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu z določbo 154. in 166. člena ZPP pa je bilo treba znova odločiti o pritožbenih stroških. Glede na revizijski uspeh je namreč tožeča stranka s pritožbo uspela, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti celotne pritožbene stroške, odmerjene z zneskom 21.685,50 SIT, pa tudi revizijske stroške, odmerjene z zneskom 31.435,00 SIT.