Jedro

Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča. Le tako lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza (ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne). O dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče ne sme zasliševati. Nesubstanciran dokazni predlog je zato upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 102702/2013 z dne 20. 6. 2013 obdržalo v celoti v veljavi tako, da je toženki naložilo v plačilo denarni znesek po petih vtoževanih računih v skupni višini 1.296,56 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska, kot je razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 124,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da morata v sporih majhne vrednosti pravdni stranki vsa dejstva in dokaze navesti v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V pripravljalnih vlogah, ki jih nato vložita, lahko samo še odgovarjata na doslej podane navedbe (452. člen ZPP). To pomeni, da v pripravljalni vlogi stranka ne sme navajati novih dejstev in dokazov, razen v kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke. Ob povedanem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predstavnika toženke, saj je bil le-ta podan šele v drugi pripravljalni vlogi, pri čemer toženka ni zatrjevala, da je dokaz predlagan zaradi odgovora na navedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s strani toženke predlaganim zaslišanjem priče pravilno obrazložilo, da je ta dokazni predlog tudi sicer nesubstanciran. Zato pritožba zavrnitvi dokaznega predloga neutemeljeno nasprotuje. Toženka namreč ni navedla, kaj konkretno naj bi predlagana priča izpovedala (v trditvah je niti ne omenja). V skladu z 236. členom ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Le tako lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza (ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne). O dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče ne sme zasliševati. Nesubstanciran dokazni predlog je zato upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP).

7. Neresnični so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do toženkinega ugovora glede višine vtoževane terjatve. Toženka je višini namreč zgolj pavšalno nasprotovala (list. št. 13) z navedbo, da "ne odraža pravega dejanskega stanja in upnik višine ni utemeljil prav z nobeno listino". Toženka torej ni ponudila nobene nasprotne trditve ali dokaza, iz katerega bi izhajala drugačna višina od zatrjevane, niti ni pojasnila, zakaj vtoževana višina ni pravilna. K pravdi torej ni prispevala ničesar vsebinskega, temveč se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožnice, zato omenjenih navedb toženke ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožnice. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Tožnica je zahtevala plačilo petih računov (za obdobje od januarja do maja 2012) iz naslova dobave in distribucije zemeljskega plina za odjemno mesto S. Toženka je menila, da ni dolžna plačati, ker ni ne lastnica, ne najemnica zgradbe na navedenem naslovu ter navajala, da nikoli ni bila odjemalka plina, niti ni imela sklenjene pogodbe (list. št. 52). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da: 1. je tožnica dobavljala plin za odjemno mesto na S., 2. je toženka z dopisom 15. 4. 2002 tožnico zaprosila, naj račune pošilja na ime toženke(1), 3. so bili računi izstavljeni toženki in z njene strani plačani, 4. je toženka izvajala reklamacije v primeru zapletov z dobavo plina 5. toženka ni sklenila pisne pogodbe o dobavi plina s tožnico, niti ni bila lastnica objekta.

9. Tožnica je pasivno legitimacijo toženke utemeljevala z navedbami, da ji je toženka naročila, naj račune izstavlja neposredno njej, kar je tožnica tudi storila, medtem ko je toženka vse prejete račune (z izjemo vtoževanih) tudi poravnala (v svojem imenu in svoj račun - s svojega TRR) ter izvajala reklamacije v primeru zapletov z dobavo plina. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je toženka pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve. Toženka je z rednim plačevanjem plina postala odjemalec plina na podlagi tedaj veljavnih Pogojev za dobavo in odjem plina iz plinovodnega omrežja ljubljanskih občin v upravljanju Javnega podjetja Energetika Ljubljana (Ur. l. RS, št. 13/1992), ki so v 40. členu določali, da so odjemalci plina po teh pogojih med drugim tudi pravne osebe, ki jim dobavitelj dobavlja plin na osnovi dejanskega izvrševanja pravic in obveznosti iz dobavnih pogojev. Ker je toženka v razmerju do tožnice ves čas ravnala kot odjemalec plina (plačevala račune, ki so ji bili izstavljeni in izvajala reklamacije), je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je med strankama prišlo do konkludentne sklenitve pogodbe o dobavi plina (15. člen OZ v zvezi z 51. členom OZ), saj je prišlo do soglasja glede bistvenih sestavin pogodbe, kar je pogoj za sklenitev neobličnih pogodb.

10. Pritožbeno sodišče torej soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje, saj je bilo doseženo soglasje volj in obličnost ni imela posebne vloge (15. člen OZ v zvezi z 51. členom OZ). Pri tem dejstvo, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta na zahtevo po obličnosti ne more vplivati. Pritožnica prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na 39. člen Splošnih pogojev(2), ki naj bi po mnenju toženke izkazoval, da bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Navedeni člen se namreč nanaša na pogodbo o dostopu (do distribucijskega omrežja), s katero se uredi odnos med sistemskim operaterjem in končnim odjemalcem in ne na pogodbo o dobavi zemeljskega plina. Drugačne odločitve pritožba ne more doseči niti z opozarjanjem na 17. člen Uredbe o delovanju trga z zemeljskim plinom. Navedeni člen namreč določa le, da mora biti vsaka pogodba o dobavi končnemu odjemalcu evidentirana pri sistemskem operaterju omrežja zemeljskega plina. Iz predpisa torej ne izhaja obvezna pisna oblika pogodbe o dobavi plina. Nerazumljivo je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se 87. člen Splošnih pogojev(3) nanaša le na gospodinjske odjemalce (zaradi česar naj določilo ne bi veljalo za toženko), saj takšna omejitev veljavnosti iz citiranega določila ne izhaja, temveč določa, da akt zavezuje vse dosedanje odjemalce, ki imajo sklenjene pogodbe o dobavi plina, ali so bili odjemalci zemeljskega plina na drugi podlagi. Prav tako je neresnična pritožbena navedba, da navedeni člen določa sestavine, ki naj bi jih pogodba o dobavi vsebovala (tovrstne vsebine omenjeno določilo, ki je uvrščeno med prehodne in končne določbe, nima). Res sicer 76. člen Splošnih pogojev določa sestavine pogodbe o dobavi, vendar se le-ta nanaša na gospodinjske odjemalce oziroma potrošnike, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pritožnica neutemeljeno navaja, da v komunikaciji s tožnico nikoli ni navedla, naj se računi glasijo nanjo, saj je v prvostopenjskem postopku zatrjevala ravno nasprotno, in sicer je potrdila, da je tožnici poslala dopis, s katerim jo je zaprosila, da pošilja račune na ime toženke (glej točka 1. na list. št. 42). Toženko so torej zavezovala določila 87. člena Splošnih pogojev, ki so določala, da akt zavezuje vse dosedanje odjemalce, ki imajo sklenjene pogodbe o dobavi plina. Pogodba sicer pisno ni bila sklenjena, vendar je pogodbeno razmerje obstajalo, saj se ne zahteva pisna oblika pogodbe in je bilo soglasje volj doseženo (51. člen OZ). Tudi v kolikor bi se za pogodbo zahtevala pisna oblika, je pogodba veljavna, saj sta stranki v pretežem delu izpolnili obveznosti, ki so iz pogodbe nastale (58. člen OZ) - tožnica je dobavljala plin, medtem ko je bila toženka odjemalec plina in redno plačevala račune ter izvajala reklamacije v primeru zapletov. Posledično bi morala toženka sama obvestiti tožnico, da želi prenehati uporabljati storitve (42. člen Splošnih pogojev) oziroma pogodbo pisno odpovedati (41. člen Splošnih pogojev)(4).

11. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je potrebno tožbo zavreči, ker se vtoževani računi glasijo na toženko. V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Prvo pomeni, da je stranka nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi, medtem ko procesna legitimacija pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže. Vendar v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožnik trdi, da je nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja(5). Od tega, ali je to zatrjevanje resnično (torej ali je stvarna legitimacija res podana), je odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Povedano drugače, pasivna procesna legitimacija je v pravdi stvar tožeče, ne tožene stranke. Podana je že s tem, ko tožnica označi toženko za dolžnico - za nosilko obveznosti iz materialnopravnega razmerja z njo kot upnico. Vse ostalo, torej ali je toženka res to, za kar jo tožnica označuje (dolžnica), pa je stvar stvarne legitimacije in s tem presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je tožnica v postopku zatrjevala, da je toženka dolžnica vtoževane terjatve, je pasivna procesna legitimacija podana in so pritožbeni očitki, da je potrebno tožbo zavreči, neutemeljeni.

12. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pred tem jih je pošiljala na naslov družbe T. d. o. o. Op. št. (2): Splošnih pogojev za dobavo in odjem zemeljskega plina iz distribucijskega omrežja za geografska območja mestne občine Ljubljana, Občine Brezovica, Občine Dobrova – Polhov Gradec, Občine Dol pri Ljubljani, Občine Ig, Občine Medvode in Občine Škofljica (Ur. l. RS, št. 25/2008), ki določa, da se pogodba o dostopu sklene v pisni obliki.

Op. št. (3): Ta akt zavezuje vse dosedanje odjemalce, ki imajo na podlagi Pogojev za dobavo in odjem plina iz plinovodnega omrežja Javnega podjetja Energetika Ljubljana, d. o. o., Verovškova 70, Ljubljana (Uradni list RS; št. 13/92, 37/94 in 22/95), sklenjene pogodbe o dobavi plina z Javnim podjetjem Energetika Ljubljana, d. o. o., ali so bili odjemalci zemeljskega plina na drugi podlagi.

Op. št. (4): Ker toženka o prenehanju uporabe storitve tožnice ni obvestila oziroma ni odpovedala pogodbe, zatrjevane spremembe v odjemu, na pogodbeno razmerje pravdnih strank ne morejo imeti vpliva.

Opr. št. (5): Tožnik v procesnem smislu je torej tudi tisti, ki zgolj zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja (stvarno legitimiran), toženec pa tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja (glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem,1. knjiga, GV Ljubljana 2009, str. 313 in 314 in Sodba in sklep II Ips 536/2009).