Jedro

Zakon za privolitev dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem (npr. dejanskim izpolnjevanjem obveznosti).

V pogodbi dogovorjene obveznosti ne zahtevajo skupnega življenja niti to v pogodbi ni izrecno dogovorjeno, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za skupno življenje in zato razloga neznosnosti skupnega življenja ne more biti, utemeljen.

Smrt prvotnega preživljalca sama po sebi ne pomeni spremembe pogodbenih razmer, ki bi upravičevala razvezo. Tudi ni res, da bistveno spremembo razmer (v taki meri, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena) predstavljata dejstvo, da so v pogodbi dogovorjene obveznosti osebne narave in dejstvo, da toženka ni izrecno prevzela pogodbenih obveznosti.

Preživljanec ne more enostransko zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je razlog za vzrok, ki ga zatrjuje kot podlago za razvezo pogodbe, njegovo lastno ravnanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 457,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice): da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju opr. št. SV 888/2019 z dne 22. 5. 2019, sklenjena med tožnico in pokojnim A. A., sedaj toženko, kot dedinjo po pokojnem A. A.; da se ugotovi neveljavnost vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve v korist in na ime toženke pri nepremičninah, navedenih v točki I. 2. izreka; da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, kot izhaja iz točke I. 3. izreka, ter zavrnilo zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (toženki) povrniti njene potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave pritožuje tožnica. Sodbo izpodbija v celoti in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo.

Tožnica navaja, da po smrti pokojnika med postopkom na prvi stopnji toženka kot njegova dedinja ni nikoli izrecno prevzela pogodbenih obveznosti oziroma se ni zavezala, da jih bo izpolnjevala v njeno korist. Zgolj procesni prevzem postopka v stanju, kot je, ne zadošča. Toženka mora kot dedinja dati tudi vsebinsko izjavo v smislu 563. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka je od sklenitve pogodbe izražala negativen in odklonilen odnos tako do pogodbe kot do tožnice, kar potrjuje, da so odnosi med njima nevzdržni. Poleg tega toženka od zaključka postopka na prvi stopnji ne izpolnjuje svojih obveznosti iz pogodbe. Sodišče prve stopnje teh vprašanj ni proučilo in ni obravnavalo odsotnosti izrecne izjave o prevzemu obveznosti.

Tožnica nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da s pokojnikom in toženko niso živeli skupaj v smislu drugega odstavka 561. člena OZ. Zakon podaja izraz skupnega življenja in ne skupnega gospodinjstva ali stanovanja. Izraz "skupnega" razlaga kot nekaj, pri čemer je udeleženih več oseb, kar je namenjeno koristim več oseb in kar je namenjeno uporabi več ljudi. Čeprav imata stranki vsaka svoje stanovanje, živita v večetažni hiši, kjer se vsakdanje življenje prepleta z medsebojnimi dogovori in usklajevanji, delitvijo dela in gospodinjskih, vrtnih in hišniških opravil, delitvijo obratovalnih in investicijskih stroškov in podobno. Skupnost torej opredeljujejo skupni interesi, skupna solastniška upravičenja, skupne dolžnosti, opravila in povezave. Tako obstaja veliko elementov, ki vsakodnevno povezujejo prebivalce hiše v skupnih aktivnostih, ki so včasih bolj, včasih manj intenzivne. Skupno življenje je bilo posebna kavza sporne pogodbe, saj si je tožnica od preživljalca izgovorila obveznost, da z njo ostane v stiku tako, da ji bo dajal občutek varnosti in se bo nanj lahko obrnila v primeru potrebne pomoči, vključno z malenkostmi, ki so potrebne za vsakdanje življenje in vsakodnevne opravke, teh obveznosti brez vsakodnevne prisotnosti ni mogoče izvrševati.

Skupno življenje s pokojnikom in toženko je postalo nevzdržno še za časa življenja tožničinega sina, po njegovi smrti se je razdor še poglobil. Tožnica opisuje stalne konflikte s toženko, pomanjkanje pomoči kljub večkratnim prošnjam ter vzdušje strahu in sovražnosti. Trdi, da je ostala v skupni družinski hiši z osebo, ki ji ne zaupa in ki do tožnice izraža odklonilen odnos. Odnosi so močno omajani in zaostreni, skupno življenje je neznosno, nameni tožnice ob izročitvi nepremičnin so se izjalovili.

Bistvene spremembe okoliščin po sklenitve pogodbe zahtevajo njeno razvezo, ne glede na krivdo. Odločilno je, ali je pogodbene obveznosti v prihodnosti še vedno mogoče izpolnjevati, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Smrt pokojnika, dogovorjene obveznosti, ki so zelo osebne narave, in dejstvo, da toženka ni izrecno prevzela pogodbenih obveznosti, predstavljajo bistveno spremembo. Obveznosti osebne narave zahtevajo najvišjo stopnjo medsebojnega zaupanja in naklonjenosti. Sporna pogodba določa tudi obveznosti, ki jih ni mogoče prenesti na tretjo osebo ali materialno oceniti.

Do standarda skupnega življenja, nevzdržnosti skupnega življenja in bistvenih sprememb v pogodbi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Opis toženke, da se do tožnice počuti kot dekla, pomeni predhodno zavrnitev nudenja neke normalne, človeške pomoči, ne da bi morala tožnica vsakodnevno prositi za pomoč.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navedba tožnice o odsotnosti izrecnega prevzema pogodbenih obveznosti s strani sedanje toženke je pritožbena novota. Poleg tega je tožnica v postopku na prvi stopnji sama navedla oziroma priznala, da je po smrti A. A. vse obveznosti po sporni pogodbi sprejela toženka. Pokojnik je bil formalna stranka pogodbe, pogodbene obveznosti pa je izvajal s pomočjo toženke, ki je bila dejansko zavezanka po pogodbi. 563. člen OZ ne zahteva posebne oblike izjave. Tudi glede pritožbene navedbe, da je pokazala negativen odnos do pogodbe, toženka navaja, da gre za pritožbeno novoto. Pomisleki glede pogodbe so bili podani izključno zaradi zahtevnega karakterja tožnice in ne zaradi nepripravljenosti spoštovanja pogodbenih obveznosti. Toženka zanika, da bi odnosi med strankama od zaključka postopka na prvi stopnji postali neznosni, in poudarja, da tožnica po potrebi še naprej išče pomoč pri njej. Neresnične so tudi pritožbene navedbe o grožnjah, omajanosti skupnega življenja in neizpolnjevanju pogodbe. Med postopkom sta stranki ohranili dobre odnose, vključno z izmenjavo peciv in skupnim praznovanjem tožničinega rojstnega dne. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazano skupno življenje strank. Toženka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in poudarja, da je treba v primerih spremenjenih okoliščin oceniti, ali so spremembe res tako korenite, da nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red daje prednost ohranitvi pogodbe, pri čemer je njena razveljavitev skrajni ukrep. Za odločitev, da pogodba ostane v veljavi, je pomembno dejstvo, da okoliščine za poslabšane odnose izvirajo iz sfere tožnice, kot smiselno izhaja iz sklepa VS RS II Ips 64/2018) .

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V zvezi s pritožbenim očitkom glede toženkinega prevzema obveznosti iz Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila tožnica in njen sin, pokojni prvotni toženec A. A., v skladu s prvim odstavkom 563. člena OZ, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sama tožnica v vlogi z dne 1. 2. 2023 izrecno navedla, da je po smrti A. A. vse obveznosti po Pogodbi o dosmrtnem preživljanju sprejela (sedanja) toženka,

ki je vstopila v položaj preživljalca, torej prevzem oziroma prehod pogodbenih obveznosti nanjo ni bil sporen niti ni bila vprašljiva toženkina privolitev. Kasnejše navedbe tožnice med postopkom na prvi stopnji so se izrecno nanašale na zatrjevano toženkino neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti in nevzdržno naravo odnosa med strankama. Kot navaja toženka v odgovoru na pritožbo, zakon za privolitev dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem (npr. dejanskim izpolnjevanjem obveznosti). Za prevzem obveznosti ni potrebno nikakršno nadaljnje formalno dejanje preživljanca ali dedičev preživljalca in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

6.Sodišče druge stopnje soglaša s tožnico, da merilo za opredelitev obstoja skupnega življenja ni le dejstvo, ali pogodbeni stranki živita v skupnem gospodinjstvu. Upoštevati je treba vse relevantne okoliščine, vključno z življenjem v isti (večstanovanjski) hiši. Zato bivanje strank v ločenih stanovanjih na istem naslovu (v okviru iste večstanovanjske hiše) ne pomeni nujno odsotnosti skupnega življenja v smislu drugega odstavka 561. člena OZ. Standard skupnega življenja je treba oceniti abstraktno - glede na splošni namen oz. koncept, na katerem temeljijo tovrstne pogodbe - in konkretno - s proučitvijo konkretne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med strankama. Odločilno je, ali so dogovorjene storitve in dolžnosti preživljalca za njihovo ustrezno izpolnjevanje zahtevale skupno življenje s preživljancem in posledično, ali je njihovo izvajanje dejansko povzročilo skupno življenje strank.

7.Napačno pa je nadaljnje stališče tožnice, da je treba v konkretnem primeru na skupno življenje sklepati že na podlagi tega, da si stranki delita stanovanjsko hišo in opravljata skupne naloge, povezane z upravljanjem te hiše (kot so medsebojni dogovori, usklajevanje, delitev dela in stroškov, vzdrževanje gospodinjstva, vrtnarjenje in načrtovanje naložb). Tako kot skupno gospodinjstvo ni pogoj za ugotovitev življenjske skupnosti, tudi dejstvo, da sta stranki "sosedi" v isti hiši - s čimer sodelujeta pri določeni ravni skupnega upravljanja - samo po sebi ne vodi do zaključka, da sta v življenjski skupnosti. Kot navedeno, je treba drugi odstavek 561. člena OZ razlagati glede na obveznosti in okoliščine iz konkretne pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

8.Predmetna pogodba nalaga preživljalcu: da ostane v stiku s preživljanko, tako da se ta lahko nanj obrne v primeru potrebne pomoči; da poskrbi za njeno nego in oskrbo, ko ne bo mogla več skrbeti zase ter v primeru bolezni ali onemoglosti, tako da preživljanki sam ali s pomočjo tretje osebe nudi nego, oskrbo, zdravniško pomoč, prinašanje zdravil, hrane, poskrbi za prevoz k zdravniku ter poskrbi za ostale malenkosti, ki so potrebne za vsakdanje življenje; da ureja zadeve izven doma pri raznih upravnih in državnih organih; da poskrbi za sprejem preživljanke v dom, jo tam obiskuje in prinaša stvari, ki bi jih želela ali potrebovala; da po njeni smrti poskrbi za krajevno običajen pogreb, postavitev spomenika in ureditev groba (kot je natančno navedeno v sedmem členu pogodbe). Tako določene obveznosti ne zagotavljajo ustrezne podlage za sklepanje o obstoju življenjske skupnosti. Odločilno je, da je v pogodbi določeno: da se pomoč po prvi točki 7. člena zagotavlja po potrebi preživljanke ("ko se ta nanj obrne"); da se lahko oskrba zagotavlja tudi s pomočjo tretje osebe; obveznosti, določene v pogodbi niso takšne, da bi zahtevale vsakodnevno (osebno) prisotnost. V pogodbi dogovorjene obveznosti tako ne zahtevajo skupnega življenja niti to v pogodbi ni izrecno dogovorjeno, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za skupno življenje in zato razloga neznosnosti skupnega življenja ne more biti, utemeljen. Nasprotne pritožbene navedbe ter pritožbena navedba, da je bilo skupno življenje posebna kavza sporne pogodbe (ki jo tožnica podaja šele v pritožbi), ker si je tožnica od preživljalca izgovorila obveznost, da z njo ostane v stiku tako, da ji bo dajal občutek varnosti in se bo nanj lahko obrnila v primeru potrebne pomoči, vključno z malenkostmi, ki so potrebne za vsakdanje življenje in razne opravke, pa niso utemeljene. Zahteva za razvezo sporne pogodbe na podlagi drugega odstavka 561. člena OZ, po katerem lahko, če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže, je tako neutemeljena.

9.Tudi pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi razlogi za razvezo pogodbe zaradi spremembe pogodbenih razmer v skladu s prvim odstavkom 562. člena OZ, ki določa tudi razvezo pogodbenega razmerja (kot to zahteva tožnica), če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, niso utemeljene. Smrt prvotnega preživljalca sama po sebi ne pomeni spremembe pogodbenih razmer, ki bi upravičevala razvezo. Za tak primer prvi odstavek 563. člena OZ določa, da pogodbene obveznosti preidejo na dediče preživljalca, če ti v to privolijo (kot je bilo v tej zadevi), ne da bi bilo potrebno soglasje preživljanca. Tudi ni res, da bistveno spremembo razmer (v taki meri, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena) predstavljata dejstvo, da so v pogodbi dogovorjene obveznosti osebne narave

in dejstvo, da toženka ni izrecno prevzela pogodbenih obveznosti.

10.V zvezi s tožničinimi navedbami (sicer podanimi šele v pritožbi), da toženka glede na naravo in namen pogodbe, ki temelji na odnosu zaupanja, ne more ustrezno prevzeti vloge prvotne pogodbene stranke, sodišče druge stopnje poudarja, da je treba takšno stopnjo zaupanja med strankama oceniti glede na namen pogodbe in njene konkretne določbe. Razmerje zaupanja in osebne povezanosti, ki ga zahteva predmetna pogodba, ni tako izključujoče, da bi lahko obveznosti po pogodbi izpolnil samo pokojnik. Nasprotno, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je pokojnik s toženko tožnici pomagal že pred sklenitvijo pogodbe. Tudi po sklenitvi pogodbe je obveznosti izpolnjeval s pomočjo toženke. To izkazuje, da je toženka že dosegla potreben prag zaupanja, ki ga je predvidevala pogodba. Tožnica je očitno dovolj zaupala toženki, da ji je že pred smrtjo pokojnika dovolila in zaupala opravljanje raznih opravil oziroma izpolnjevanje obveznosti, kar pomeni, da ni nobenega objektivnega razloga, zaradi katerega toženka ne bi mogla pogodbenih obveznosti izpolnjevati še naprej.

11.Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zaključilo, da so zatrjevani konflikti med tožnico in pokojnikom ter pozneje med tožnico in toženko, s katerimi tožnica utemeljuje razvezo pogodbe na podlagi prvega odstavka 562. člena OZ, izhajali zlasti iz tožničinih dejanj oziroma je poslabšanje odnosov pripisati predvsem tožnici. Poslabšani odnosi tako niso bili posledica zunanjih, objektivnih okoliščin (kjer ni krivde na nobeni strani), niti niso bili posledica ravnanja pokojnika/toženke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (tudi na podlagi izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica), tožnica nespoštljivega in ignorantskega odnosa toženke do nje ni izkazala, Trditve, da jo ob vsaki prošnji za pomoč toženka zmerja in verbalno napada, niti v svoji izpovedi ni potrdila, njenih navedb o ignorantskem in žaljivem odnosu toženke ni potrdila niti v zvezi s tem predlagana priča, ki je izpovedala nasprotno, da je bila tožnica tista, ki je toženko zmerjala (glej 17. točko obrazložitve) Tudi trditev o ustrahovanju tožnica ni dokazala. Priča B. B., ki naj bi videl, da je toženka tožnico napadla z grabljami, je to zanikal. Sama tožnica pa je tudi izpovedala, da je pokojnika in toženko prosila za pomoč, kadar je bilo to potrebno (če je bilo kaj nujnega). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz 14. - 16. točke obrazložitve, je utemeljen zaključek, da sta si oba preživljalca prizadevala spoštovati pogodbo in kljub tožničinem obnašanju in poslabšanju odnosov izpolnjevala oziroma si prizadevala izpolnjevati svoje obveznosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožnica, ki je prostovoljno sklenila pogodbo, očitno pozneje premislila in poskušala doseči njeno razvezo, je tako utemeljena.

12.Kljub poslabšanim odnosom med strankama pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju na podlagi prvega odstavka 562. člena OZ tako niso podani, saj je bilo poslabšanje predvsem posledica ravnanja tožnice. Preživljanec namreč ne more enostransko zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je razlog za vzrok, ki ga zatrjuje kot podlago za razvezo pogodbe, njegovo lastno ravnanje.⁵ Takšno stališče temelji na temeljnih načelih pogodbenih obveznosti, zlasti na načelih vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ. Zato je treba pri vsaki oceni, ali neizpolnjevanje obveznosti upravičuje razvezo pogodbe oziroma ali spremenjene razmere onemogočajo njeno nadaljevanje (ker je izpolnitev pogodbe znatno otežkočena), upoštevati interese obeh strank.⁶ Poleg tega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, spori med toženko in tožnico niso presegli običajnih sporov med sorodniki, ki živijo v isti hiši.⁷ Trditve tožnice o grobosti toženke (zlasti metanje grabelj), zaradi katere bi čutila strah, pa tožnica, kot je bilo že navedeno, ni dokazala.

13.Končno sodišče druge stopnje v zvezi z očitki tožnice o neizpolnjevanju pogodbenih obveznost in uveljavljanjem razveznega razloga po tretjem odstavku 561. člena OZ ugotavlja, da so tudi ti očitki neutemeljeni, kot je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, tako glede izpolnjevanja obveznosti s strani toženke kot pokojnika, tožnica pa v zvezi s tem podaja le pavšalne pritožbene navedbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožnici tudi po smrti pokojnika poskušala nuditi pomoč in spraševala tožnico, ali jo potrebuje, vendar je tožnica to pomoč bodisi zavrnila bodisi je svoje zahteve posredovala s pisnimi sporočili (listki). Sama tožnica pa je izpovedala, da je nekatera vrtnarska opravila in kidanje snega, toženka dejansko opravljala. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da listki z nalogami niso vedno vsebovali opravil, ki so bila izrecno določena v pogodbi (čiščenje žlebov). Kot je kot odločilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe otežkočeno iz razlogov na strani tožnice in toženka za to ni kriva, zato tudi zahteva za razvezo na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ ni utemeljena.

14.Trditve tožnice (ki jih toženka v odgovoru na pritožbo zanika), da toženka pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje po zadnjem naroku (tj. po izdaji prvostopenjske sodbe) niso odločilne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (odločilno je stanje do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji).

15.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V zadostni meri se je opredelilo do vseh relevantnih in pravočasno podanih tožničinih navedb, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16.Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku (625 odvetniških točk, vrednost točke 0,60 eur) v višini 375,00 EUR, kar z 22-odstotnim DDV znaša 457,50 EUR. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tožnica sama. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------

1Po smrti toženca A. A. se je postopek nadaljeval z njegovo dedinjo, sedanjo toženko.

2Glej npr. sodbo VSL I Cp 3152/2016 z dne 29. 3. 2017.

3Primerjaj sodbo VSL I Cp 1339/2022 z dne 17. 5. 2023.

4Tudi tovrstnih trditev tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala.

5To velja tudi za primer zavračanja ali oviranja dogovorjene pomoči in storitev.

6Glej odločbe VSRS II Ips 64/2018 z dne 17. 1. 2017, VSM I Cp 14/2017 z dne 24. 1. 2017 in VSL I Cp 1247/2021 z dne 21. 9. 2021.

7Na ta zaključek tudi ne vpliva izpoved toženke (mimo trditev), da se je počutila kot tožničina dekla. Trditev, da je toženka že od sklenitve pogodbe izražala negativen in odklonilen odnos do pogodbe in do tožnice, je sicer nedopustna pritožbena novota.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 7, 561, 561/2, 561/3, 562, 562/1, 563, 563/1, 563/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.