Jedro

Predmet zaščite v okviru kaznivega dejanja dejanja ogrožanja varnosti je občutek varnosti posameznika, vendar pa je po sodni praksi kaznivo dejanje podano tedaj, ko je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. Navedeno pa v konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da ima tožnik verjeten izgled za uspeh nadaljevanja kazenskega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z nadaljevanjem kazenskega postopka v zadevi II K 63313/2011. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da mora prosilec za odobritev brezplačne pravne pomoči med drugim izpolnjevati objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za BPP. Navedeni pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna, oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati. Pri tem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Zaradi presoje izpolnjevanja navedenega pogoja je tožena stranka vpogledala v kazenski spis II K 63313/2011, pri čemer je ugotovila, da je v navedenem kazenskem postopku tožnik prevzel kazenski pregon zoper A.A.. A.A. se očita, da bi naj z besedami: „Če bi imel pištolo pri sebi, bi te zdaj takoj vstrelo, ker si drugega ne zaslužiš“, ki jih je izrekel, ko je bil zaslišan kot priča na Okrožnem sodišču v Mariboru, ogrozil varnost prosilca z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje. Takšno ravnanje pomeni kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na glavni obravnavi dne 22. 12. 2011 je državni tožilec umaknil obtožni predlog, ker navedeno dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, na kar je prosilec kot oškodovanec izjavil, da prevzema pregon. Tožena stranka je na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v predkazenskem postopku, zaključila, da ni podan objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz listin ne izhaja, da bi katera priča slišala inkriminirano izjavo A.A., navedeni pa je sam povedal, da je izjavil:“Ti si psihopat, kaj ti naj dam nagrado, ker si mi ubil ženo, če bi imel pištolo pri sebi, bi te zdaj takoj vstrelo, saj si drugega ne zaslužiš“. Upoštevaje kontekst, v katerem je izrekel navedene besede ter vse okoliščine primera, čas in prostor izrečenih besed, se tožena stranka pridružuje mnenju tožilstva, da očitano dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, saj ne predstavljajo grožnje, ki bi bila resna in objektivno zmožna, da bi dosegla ogroženosti tistega, ki bi mu naj bila namenjena. Zaradi navedenega meni, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v nadaljevanju kazenskega postopka.

Tožnik v laični tožbi navaja, da je bil ob izjavah A.A. resno ogrožen in prestrašen za svoje življenje. Še danes čuti, da bo to grožnjo uresničil. Sam nima premoženja in prihodkov, zato je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. V tej zadevi ne gleda v celoti na uspeh, ampak želi, da se ob takšnih žalitvah in grožnjah z grdim ravnanjem kaznuje. Zato je tudi podal predlog za pregon. Misli, da grde besede kot psihopat, barbar in podobno niso bile izrečene v kontekstu šale. O tem obstaja celo zvočni posnetek, prav tako lahko to potrdijo vsi navzoči na takratni obravnavi. Bistvo njegove prošnje je, da želi zaščititi svoje življenje in dokazati svojo nedolžnost. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo, ker je presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh v nadaljevanju kazenskega postopka. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnik je zaprosil za brezplačno pravno pomoč v zvezi z nadaljevanjem kazenskega pregona proti A.A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zaradi presoje dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na navedeno kazensko zadevo in ki so relevantne za presojo upravičenosti do BPP v smislu 24. člena ZBPP, je sodišče vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 63313/2011. Na podlagi zbranih dokazov v navedeni kazenski zadevi se tudi sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Po ustaljeni sodni praksi kazenskih sodišč je kaznivo dejanje podano tedaj, ko je grožnja resna, torej takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, naperjena pa mora biti zoper oškodovančevo življenje in telo. Kdaj je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, pa je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem se izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med storilcem in oškodovancem. Upoštevaje navedeno sodno prakso se sodišče strinja s toženo stranko, da okoliščine, v katerih je A.A. izrekel inkriminirane besede (ob zaslišanju v kazenski zadevi II K 87528/2010 zoper tožnika kot obdolženca zaradi storitve kaznivega dejanja po členu 116/4 KZ-1; da je bil A.A. izvenzakonski partner oškodovanke v navedeni kazenski zadevi) ne dajejo podlage za zaključek, da očitano dejanje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Predmet zaščite v okviru navedenega kaznivega dejanja je res občutek varnosti posameznika, vendar pa je po sodni praksi kaznivo dejanje podano tedaj, ko je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. Navedeno pa tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da ima tožnik verjeten izgled za uspeh nadaljevanja kazenskega postopka zoper A.A. Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).