Jedro

Pravdni stranki sta sicer določili tako vrsto pogodbe (sprememba kreditne pogodbe) kot tudi vsebino (znesek, pogoji), prav tako je izjava namenjena točno določenemu naslovniku – toženki, vendar pa na strani P., d.d., ni bila podana prava in resnična volja za sklenitev spremembe obeh kreditnih pogodb, pač pa (kvečjemu) volja za sklenitev spremembe kreditnih pogodb v bodočnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2002/00787 z dne 26. 11. 2002 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka za glavnico v višini 322.790.098,05 SIT, zakonske zamudne obresti od zneska 322.790.098,05 SIT od 15. 07. 2002 do dneva plačila in izvršilne stroške postopka v znesku 360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2002 do dneva plačila (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.936.749,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 01. 2006 dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti in stroškovno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov toženke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je o pritožbi toženke že odločalo in ji je ugodilo, razveljavilo je sodbo sodišča prve stopnje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2002/00787 z dne 26. 11. 2002 v 1. in 3. točki ter tožbo zavrglo (1. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 7.445,97 EUR in pritožbene stroške v znesku 2.102,40 EUR (2. točka izreka).

6. Po vloženi reviziji tožnika je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 177/2008-4 z dne 27. 01. 2011 reviziji ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. točka izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za novo končno odločbo (2. točka izreka).

7. V konkretnem primeru je toženka s P., d.d., dne 20. 08. 1998 sklenila pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 372/98 za znesek 160.000.000,00 SIT, nato pa je k tej pogodbi sklenila še osem aneksov, pri čemer je bil po zadnjem aneksu dogovorjen datum odplačila kredita 13. 09. 2000 oziroma dan pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave (priloga A8), in pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 70/98-DK za znesek 48.300.000,00 SIT s pričetkom odplačevanja dne 01. 12. 1998, zadnji od 79 obrokov pa naj bi v plačilo zapadel dne 01. 08. 2005, pri čemer je bilo v 2. odstavku 3. člena pogodbe določeno, da v primeru, če toženka ne poravna dveh zaporednih zapadlih obveznosti, zapade kredit v plačilo v celoti (priloga A9). P., d.d., in toženka sta navedena kredita zavarovali z vpisom zastavne pravice na nepremičninah v lasti toženke, vpisanih pri ..., in sicer na podlagi sporazuma, sklenjenega dne 20. 08. 1998 na Okrajnem sodišču v Kočevju (priloga A13 in A14), toženka pa je P., d.d., v zavarovanje plačila izročila tudi več akceptnih nalogov in menic (priloge A10-12). Dne 20. 04. 2000 je bil nad toženko začet postopek prisilne poravnave pri Okrožnem sodišču v Ljubljani St 99/00; ker pa je P., d.d., imela položaj ločitvenega upnika, zanjo prisilna poravnava ni imela pravnih učinkov. Med postopkom prisilne poravnave je P., d.d., dne 27. 06. 2000 izjavila, da bo pod pogojem pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad toženko pristopila k reprogramu kreditov po obeh pogodbah (priloga A125), toženka pa je to izjavo vključila v svoj načrt finančne reorganizacije podjetja (priloga B3). Prisilna poravnava nad toženko je bila pravnomočno potrjena dne 24. 01. 2001. P., d.d., je nato svojo terjatev do toženke prenesla na tožnika po pogodbi o odkupu terjatev z dne 10. 04. 2002 (priloga A7). Med pravdnima strankama je sedaj predvsem sporno, ali je z izjavo P., d.d, z dne 27. 06. 2000 in s pravnomočnostjo potrditve prisilne poravnave nad toženko v postopku prisilne poravnave St 99/00 dne 24. 01. 2001 prišlo do reprograma obveznosti po obeh kreditnih pogodbah ali ne.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da izjave P., d.d., ni mogoče kvalificirati kot enostranske izjave volje glede bistvenih sestavin reprograma kreditov oziroma kot zavezujoče ponudbe, ki jo je toženka sprejela s konkludentnim ravnanjem, s tem, ko jo je vključila v načrt finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave.

9. Po 26. členu ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Ugotavljanje obstoja soglasja volj pogodbenih strank se načeloma ugotavlja z institutom ponudbe in njenega istovetnega sprejema. Pogodba je sklenjena, ko je ponudba sprejeta. V posameznih primerih (zlasti med gospodarskimi subjekti) pa je oteženo posameznemu ravnanju pripisati pravno naravo ponudbe in ravnanju druge stranke pravno naravo sprejema, zato je mogoče soglasje volj ugotavljati tudi mimo ponudbe in njenega sprejema (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 207, 208).

10. Iz izjave P., d.d., z dne 27. 06. 2000 (priloga A125) izhaja, da bo P., d.d., pod pogojem, da bo pravnomočno potrjena prisilna poravnava nad toženko, pristopila k reprogramu kreditov po kreditni pogodbi št. 70/98-DK za znesek dolga v višini 45.051.620,00 SIT (od tega glavnica 41.144.400,00 SIT in obresti 3.907.220,00 SIT) in po kreditni pogodbi št. 372/98 za znesek dolga v višini 175.930.641,00 SIT (glavnica 158.000,00 SIT, obresti 17.219.641,00 SIT in provizija 711.000,00 SIT) z rokom odplačila 10 let in z enoletnim moratorijem, po obrestni meri T + 7% p.a. in pod pogojem dodatnega zavarovanja – odstopa terjatve tožniku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da te izjave P., d.d., ni mogoče presojati kot izjavo volje glede bistvenih sestavin reprograma kreditov oziroma ponudbe za spremembo kreditnih pogodb. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe, da sta pravdni stranki določili tako vrsto pogodbe (sprememba kreditne pogodbe) kot tudi vsebino (znesek, pogoji), prav tako je izjava namenjena točno določenemu naslovniku – toženki (1. odstavek 32. člena ZOR), vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča na strani P., d.d., ni bila podana prava in resnična volja za sklenitev spremembe obeh kreditnih pogodb, pač pa (kvečjemu) volja za sklenitev spremembe kreditnih pogodb v bodočnosti.

11. Pri ugotavljanju vsebine izjave volje gre za dejansko vprašanje, ki se presoja po objektivnih merilih. To pomeni, da ima izjava volje načeloma takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Izjavljeni volji namreč lahko različne osebe pripišejo različen pomen (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 211). Pri določitvi vsebine izjavljene volje je treba upoštevati vse relevantne okoliščine in ne zgolj besednih izrazov in posameznih izkazanih ravnanj, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. Že samo besedilo izjave (“bo pristopila k reprogramu”) kaže na to, da je šlo v konkretnem primeru za fazo pogajanj, saj bi bilo v nasprotnem primeru (če bi res že šlo za ponudbo) izrecno zapisano, da se pogodba spreminja oziroma kredit reprogramira. Tako pa izjava govori o namenu oziroma nameri, da bi se pogodba spremenila, kar bolj ustreza pismu o nameri (institut poslovne prakse). V konkretnem primeru bi tako prišla v poštev kvečjemu presoja po 2. in 3. odstavku 30. člena ZOR, ki govori o povrnitvi škode nasprotni stranki v primeru nepoštenega pogajanja, za kar pa toženka ni podala ne ustrezne trditvene podlage niti ne tožbenega zahtevka (odškodninski zahtevek) oziroma pobotnega ugovora.

12. Da je šlo v konkretnem primeru zgolj za fazo pogajanj in ne za zavezujočo ponudbo in sprejem te ponudbe z vključitvijo sporne izjave v načrt finančne reorganizacije podjetja, pa izhaja tudi iz drugih okoliščin. Sodišče prve stopnje se je pri presoji sporne izjave oprlo na izpoved direktorice P., d.d., ki je izpovedala, da so se s toženko dogovarjali, da bi sklenili pogodbo o reprogramiranju že danih kreditov pod pogojem, da bo toženka plačevala zapadle obresti po sklenjeni prisilni poravnavi, plačevala druge upnike in izpolnila druge pogoje, česar pa ta ni storila. Njena izpoved je potrjena z dopisom z dne 21. 06. 2000 (priloga A127), iz katerega je razvidno, da se je bila P., d.d., pripravljena vključevati v finančno reorganizacijo z odlogom vračila kredita ob sprotnem plačevanju obresti in ostalih pripadkov, vendar najdlje za obdobje treh mesecev, ko bi toženka našla strateškega partnerja, in z dopisom z dne 30. 09. 2002 (priloga A128), iz katerega izhaja, da P., d.d., ni prejela ne zahtevka za reprogram kreditov niti toženka ni izpolnila ostalih dogovorjenih obveznosti (kar priznava v svoji izpovedbi tudi direktor toženke B. C.), zato do reprograma ni prišlo. Čeprav ni pomembno, kako izjavo volje razume stranka, pač pa je bistven njen objektiven pomen, pritožbeno sodišče poudarja, da je očitno tudi toženka izjavo P., d.d., razumela zgolj kot del pogajanj, sicer ne bi dne 21. 01. 2002, torej po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, podpisala izpisa odprtih postavk na dan 31. 12. 2001 (priloga A17,18) in s tem pripoznala svoj dolg v nespremenjeni, nereprogramirani višini, prav tako pa bi ugovarjala višini dolga že pred ugovorom zoper sklep o izvršbi z dne 06. 12. 2002, saj sta jo o višini dolga sproti obveščali tako P., d.d., (priloge A26-55, A62-A88, A92, A94-A122) kot tudi tožnik (priloga A93). Hkrati je v svoji izpovedbi tudi direktor toženke B. C. priznal, da so se s P., d.d., pogajali o reprogramiranju kreditov, a je hkrati mislil, da se izjava P., d.d., šteje kot sklenitev pogodbe. Čeprav ima pritožba prav, da ugovori tožnika, da bi o reprogramu kreditov moral najprej odločati pristojni organ banke, zato izjava banke zgolj s podpisom direktorice nima pravnih učinkov, niso relevantni in ne vplivajo na veljavnost kreditne pogodbe, ker je direktorica P., d.d., J. N., zakoniti zastopnik navzven, tudi dejstvo, da je izjavo podpisala zgolj direktorica, ne da bi bili izvedeni postopki, ki se v takih primerih navadno izvedejo v praksi in ne da bi bil sklenjen aneks, kaže na to, da v primeru izjave banke ni šlo za izjavo volje, ki bi ustrezala ponudbi oziroma enostranski izjavi volje za spremembo kreditnih pogodb. Poleg tega je bilo tudi toženki zagotovo jasno, da je v primerih reprograma kreditov potrebno skleniti aneks, saj je k pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 372/98 z dne 20. 08. 1998 (priloga A8) toženka sklenila osem aneksov in je tako med pogodbenima strankama že obstajala določena poslovna praksa.

13. Tudi kar se tiče načrta finančne reorganizacije podjetja toženke z dne 23. 06. 2000 (priloga B4), za katerega skuša pritožba prikazati, da predstavlja sprejem ponudbe P., d.d., pritožbeno sodišče ugotavlja, da načrt sicer res predvideva refinanciranje kratkoročnih kreditov v dolgoročne (P., d.d.), vendar pa je P., d.d., v prisilni poravnavi toženke nastopala v vlogi ločitvenega upnika, kar pomeni, da pravnomočno potrjena prisilna poravnava zanjo ne učinkuje. Iz načrta pa tudi ne izhaja, da bi toženka že s samo vključitvijo izjave P., d.d., v načrt sprejela t.i. ponudbo P. Načrt vsebuje zgolj pavšalen stavek glede refinanciranja kratkoročnih kreditov v dolgoročne, zato sploh ni mogoče reči, da se toženka strinja z bistvenimi sestavinami, ki jih predvideva izjava P. (str. 15 priloge B4).

14. Glede na vse navedene okoliščine in glede na to, da v dvomu pogodba ni sklenjena, saj mora biti volja pogodbenih strank vedno nesporno izražena, pritožbeno sodišče zaključuje, da do reprograma kreditov po obeh kreditnih pogodbah ni prišlo.

15. Ker torej do reprograma kreditov – spremembe kreditnih pogodb ni prišlo zaradi pomanjkanja volje oziroma soglasja (izjav) volje, pritožbeno sodišče glede oblike kreditne pogodbe zgolj pripominja, da je pisnost kreditne pogodbe po 1066. členu ZOR (s tem pa tudi njena sprememba po 2. odstavku 67. člena ZOR) določena v interesu kreditojemalca, kar pomeni, da neupoštevanje obličnosti v konkretnem primeru ne bi imelo za posledico ničnosti takšne spremembe pogodb, zato pritožbene navedbe, da je bila sprememba kreditnih pogodb sklenjena v pisni obliki in ne konkludentno (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) tudi iz tega razloga niso relevantne.

16. Pritožbeno navajanje, da je izvedenec ekonomske stroke J. O. v svojem izvedenskem mnenju štel, da je izjava P., d.d., veljavna in zavezujoča, sodišče prve stopnje pa je odločilo v nasprotju z njegovimi ugotovitvami, ni relevantno, saj gre za pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče samo; pri tem pa ni vezano na mnenja pravdnih strank in izvedencev.

17. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja med drugim oprlo na izpoved direktorice P., d.d., ni pa (izrecno) obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe direktorja toženke B. C. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilno in popolno dokazno oceno, pri čemer je pri ugotavljanju (ne)soglasja (izjav) volje glede reprograma kreditov po kreditnih pogodbah odločilno, kakšna je objektivna vsebina izjav volje P., d.d., in toženke, in ne, kako sta izjavi vsaka zase razumeli pogodbeni stranki. Iz tega razloga izpovedbi direktorice P., d.d., J. N., in direktorja toženke B. C., sploh nista odločilni, posledično pa zato ni odločilen tudi izostanek (izrecne) obrazložitve v zvezi z (ne)upoštevanjem izjave B. C. 18. Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).