Jedro

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba uveljavlja iz 1. točke 372. člena ZKP, saj zatrjuje, da v ravnanju obdolženca niso podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja, če pa je obdolženec očitano dejanje storil, pa je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbi 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja. Pritožba pa nima prav. Dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima prav vse znake kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ, samo obdolženčevo ravnanje pa tudi ni moč opredeliti kot dejanje majhnega pomena iz 14. člena KZ, saj ni zadoščeno niti objektivnim in ne subjektivnim merilom. Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil z visoko stopnjo kazenske odgovornosti, torej direktnim naklepom, v času, ko je dal v promet ček, je bil v finančnih težavah, kasneje ko njegova firma ni več poslovala, pa kljub temu, da je imel denar in vrednejše avtomobile, ni poplačal dolga, ampak je to storil šele v letošnjem letu, kar pomeni, da so za oškodovano podjetje nastale tudi škodljive posledice. Vse te okoliščine preprečujejo zaključek, da je obdolženčevo dejanje majhnega pomena, uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pa zato ni podan.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po prvem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Mnenja je, da sodišče prve stopnje s sodbo ni rešilo predmeta obtožbe, razlogi o odločilnih dejstvih v njej pa so nejasni oziroma so si sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič in med samimi zapisniki o izpovedbah. Ko pa pritožba ti dve uveljavljani bistveni kršitve obrazlaga, pa v bistvu obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja namreč, da se tožilstvo ni potrudilo predložiti dokaza, da je obdolženec v časovnem obdobju od 1.6.2002 do 20.1.2003 jemal blago, odgovora na to vprašanje pa ni našlo in ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Citira še izpovedbe posameznih prič v zvezi z očitkom obdolžencu, da je prodajalcu le izročil ček in se nanj podpisal. Uveljavljani bistveni kršitvi nista podani, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba uveljavlja iz 1. točke 372. člena ZKP, saj zatrjuje, da v ravnanju obdolženca niso podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja, če pa je obdolženec očitano dejanje storil, pa je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbi 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja. Pritožba pa nima prav. Dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima prav vse znake kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ, samo obdolženčevo ravnanje pa tudi ni moč opredeliti kot dejanje majhnega pomena iz 14. člena KZ, saj ni zadoščeno niti objektivnim in ne subjektivnim merilom. Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil z visoko stopnjo kazenske odgovornosti, torej direktnim naklepom, v času, ko je dal v promet ček, je bil v finančnih težavah, kasneje ko njegova firma ni več poslovala, pa kljub temu, da je imel denar in vrednejše avtomobile, ni poplačal dolga, ampak je to storil šele v letošnjem letu, kar pomeni, da so za oškodovano podjetje nastale tudi škodljive posledice. Vse te okoliščine preprečujejo zaključek, da je obdolženčevo dejanje majhnega pomena, uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pa zato ni podan.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno.

Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor ter skuša prepričati, da je bil obdolženčev namen izstavitve čeka zgolj zavarovanje plačila, sam bi ga v nasprotnem izpolnil v celoti in bi se obdolžencu zato lahko očitalo zgolj neodgovorno in malomarno ravnanje.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam zaslišanih prič ter vsebini listin, predvsem izpisu knjigovodske kartice obdolženčevega tekočega računa. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Glede pritožbene navedbe, da ni ugotovljeno, ali je obdolženec v časovnem obdobju od 1.6.2002 do 20.1.2003 jemal blago in v tem času dal v promet ček, je potrebno povedati, da je obdolženec gradbeni material, kot je povedal sam, vzel v mesecu juniju in juliju 2002, ček, ki ga je samo podpisal, pa izročil ob drugem nakupu. Ček, ki ga je obdolženec dal v promet, pa kot izhaja iz knjigovodske kartice, ni imel kritja že od 31.12.2001 dalje, vsekakor pa ne od 6.6.2002 dalje, saj je obdolženec, ko ni imel odobrenega limita, bil s svojim računom v negativnem stanju že za preko 261.000,00 SIT, negativno stanje pa se ni izboljšalo vse do 20.1.2003 s tem, da je banka tekoči račun z dnem 11.10.2002 zaprla. Pravilno je zato prvostopno sodišče ugotovilo in zaključilo, da obdolženec že ob izročitvi čeka oškodovani družbi ni imel kritja, kritja pa ni imel tudi kasneje in navedenega zneska ni mogel plačati vse do septembra 2004, kot zatrjuje sam. Obdolženčevo ravnanje in druge opisane okoliščine zato nedvomno kažejo, da je dal v promet ček, za katerega je ves čas vedel, da ni krit in si tako pridobil premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da obdolženec ni izdal čeka zaradi zavarovanja plačila, ampak z zgoraj opisanim namenom.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se zagovornica ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno kazen in primerno preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP).