Jedro

Dolžnost organa je, da preizkusi zahtevo za denacionalizacijo in jo tudi v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen razišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-108/93-233 (7304) z dne 30. 6. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo upravičenki A.A., rojeni … določil za podržavljene nepremičnine odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, v višini 5.751,00 DEM (1. točka izreka); ter odločil, da je zavezanka dolžna izročiti obveznice upravičenki v roku treh mesecev po pravnomočnosti te delne odločbe (2. točka izreka); da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka); ter da bo o zahtevku iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene stanovanjske stavbe v …, …, odločil z dopolnilno odločbo (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je predmet odločanja denacionalizirano premoženje, ki je bilo podržavljeno B.B., ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Bivši lastnik se na podlagi odločbe Oddelka za notranje zadeve takratne Občine Maribor, št. 201-462/93-05/16-1 z dne 2. 8. 1994, ni štel za jugoslovanskega državljana. Na podlagi določbe 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vstopa na njegovo mesto hčerka A.A., rojena … v …, ki se šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko, kar je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 2421/2005 z dne 22. 10. 2008. Pravni temelj podržavljenja je Odlok AVNOJ, na podlagi katerega je bila izdana odločba Mestne zaplembne komisije v Mariboru, opr. št. 2526, z dne 26. 10. 1945 in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, ZP 662/46-2 z dne 2. 7. 1946. V postopku je organ ugotavljal višino odškodnine ter izdelal poročilo, na katerega je zavezana stranka SOD odgovorila, da na določitev odškodnine v višini 5.751,00 DEM za nepremičnine, ki so predmet odločanja, nima pripomb.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je pritožnica v pritožbi zatrjevala, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo glede drugega odstavka 10. člena ZDen, ker ni ugotavljal, ali je bivši lastnik dobil ali imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, s sklicevanjem na dejstvo, da je bil bivši lastnik podržavljenega premoženja rojen kot sin Italijana C.C. in da bi bilo potrebno glede tega preveriti, ali je imel bivši lastnik pravico dobiti odškodnino od Italije. Prvostopenjski organ je po prejemu pritožbe postopek dopolnil in od upravičenke prejel ustrezna potrdila – potrdilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Italije z dne 20. 7. 2011, nakar je pritožnica navedla, da nima več pripomb in pomislekov v zvezi z možnostjo bivšega lastnika pridobiti odškodnino od Republike Italije. Po mnenju drugostopnega organa pa se je s tem obseg dopustnega dopolnjevanja postopka v zvezi z izdajo izpodbijane delne odločbe izčrpal. Slovenska odškodninska družba v pritožbi ni zatrjevala, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo glede uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen nepravilno uporabljeno tudi glede možnosti pridobitve odškodnine od Republike Avstrije, saj je v pritožbi izrecno izpostavila zgolj neizkazanost možnosti pridobitve od Republike Italije. Posledično je zato dopolnjen ugotovitveni postopek tekel zgolj v tej smeri in zato naknadno s strani pritožnice zatrjevana dejstva in okoliščine glede možnosti pridobitve odškodnine od Avstrije upravičenki v tem postopku ne morejo biti več v škodo, ne glede na njihovo morebitno vsebinsko utemeljenost. Namreč pritožnica v postopku pred izdajo izpodbijane delne odločbe nikoli ni zatrjevala okoliščin v zvezi z ugotavljanjem možnosti pridobitve odškodnine od Avstrije, čeprav je v postopku sodelovala. Tudi ni utemeljila, zakaj trditev in dokazov glede tega ni uveljavljala, zatrjevala in predložila že v času izdaje odločbe. Pritožbeni upravni organ je res dolžan po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni bil pri izdaji izpodbijane odločbe prekršen materialni zakon, vendar dolžnost tega preizkusa ni tako široka, da bi zajemala preučitev vseh možnih vsebinskih vidikov obravnavane zadeve, ki jih je možno preučiti šele skozi dodatno ugotavljanje dejanskega stanja, glede katerega pa pritožnica v pravočasni pritožbi ni zatrjevala, da ne bi bilo popolno ugotovljeno.

Tožnica v tožbi meni, da je bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno ugotovljeno materialno pravo glede vprašanja, ali je imel bivši lastnik podržavljenega premoženja pravico do odškodnine od tuje države, in sicer od Republike Avstrije. Drugostopni organ je njeno pritožbo zavrnil, ker da v pritožbi ni zatrjevala okoliščin v zvezi z ugotavljanjem možnosti pridobitve odškodnine od Avstrije. Meni pa, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen zahteva, da pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, po uradni dolžnosti ugotovi, ali je obstajala pravica do odškodnine od tuje države. Zato se ne more strinjati s stališčem drugostopnega organa, da je drugostopni organ resda dolžan po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni bil pri izdaji prvostopne upravne odločbe prekršen materialni zakon, vendar pa dolžnost tega preizkusa ni tako široka, da bi zajemala preučitev vseh možnih vsebinskih vidikov obravnavane zadeve, ki jih je možno preučiti šele skozi dodatno ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnica navaja, da je v pritožbi navedla, da je v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo in prezrta določba drugega odstavka 10. člena ZDen. V nadaljevanju se je sicer res posebej sklicevala na Italijo, vendar pa je že v pritožbi navedla, da mora biti v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen po uradni dolžnosti presojana okoliščina, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Po mnenju tožnice sem spada tudi presoja upravičenja do odškodnine od tuje države po Finančni in izravnalni pogodbi. Te pogoje pa bivši lastnik izpolnjuje, saj je bil B.B. oseba nemške narodnosti, bil je avstrijski državljan od leta 1948 dalje in je imel na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče na območju Republike Avstrije. V spisni dokumentaciji pa se nahaja Finančna in izravnalna pogodba in njen prevod, pravno mnenje D.D. in E.E. z dne 19. 10. 2010, dopolnitev pravnega mnenja z dne 5. 1. 2011, sodba Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, sodbi Upravnega sodišča RS U 2964/2006 in U 359/2002 ter odločba Ustavnega sodišča Up-574/02. Iz vsega izhaja, da v predmetni zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo poudarja, da mnenje D.D. in E.E. ni pravilno, ter da ne starši, ne ona niso imeli pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije.

Na odgovor stranke z interesom tožnica odgovarja, da je drugostopni organ njeno pritožbo zavrnil iz procesnih razlogov, meni pa, da bi moral pred zavrnitvijo preveriti, če je obstajala pravica do odškodnine od Avstrije, bodisi sam ali prek prvostopnega organa z odpravo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna pravilna uporaba določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Iz izpodbijane prvostopne odločbe ne izhaja, da bi organ ugotavljal dejanske okoliščine v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Postopek v tej smeri je dopolnil šele, po pritožbi tožnice – zavezanke v denacionalizacijskem postopku, ki je opozorila na uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in dejanske okoliščine (oče bivšega lastnika je bil Italijan), ki bi lahko kazale na možnost bivšega lastnika, da pridobi odškodnino od Republike Italije na poziv drugostopnega organa. Na podlagi dopolnjenega ugotovitvenega postopka je drugostopni organ pritožbo tožnice zavrnil, glede njenega vztrajanja pri ugovoru v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in nepravilno uporabo materialnega prava, glede na drugi odstavek 10. člena ZDen, pa je navedel, da se je z ugotovitvijo okoliščin v zvezi z Republiko Italijo, obseg dopustnega dopolnjevanja postopka, v zvezi s prvostopno odločbo izčrpal, ker tožnica v pritožbi ni zatrjevala, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo nepravilno uporabljeno, tudi glede možnosti pridobitve odškodnine od Republike Avstrije. Drugostopni organ trdi tudi, da tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe nikoli ni zatrjevala okoliščin, v zvezi z ugotavljanjem možnosti pridobitve odškodnine od Avstrije.

Tožnica v tožbi vztraja pri svojem ugovoru, da je dolžnost organa, da preizkusi zahtevo za denacionalizacijo tudi v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen. Tudi po mnenju sodišča organ preizkusa po sporni določbi ni opravil oziroma ga ni opravil v popolnosti, v smeri možnosti pridobitve odškodnine tudi od Republike Avstrije, kljub temu, da so dejanske okoliščine v zadevi kazale, da bi bilo možno, da je bivši lastnik odškodnino od te države dobil oziroma bi jo imel možnost dobiti, določba drugega odstavka 10. člena ZDen pa ga obvezuje, da vprašanje možnosti dobiti odškodnino od tuje države, razišče po uradni dolžnosti. Namreč že iz zahteve za denacionalizacijo izhaja, da je bil bivši lastnik avstrijski državljan od leta 1948, iz odločbe o podržavljenju Mestne zaplembne komisije v Mariboru št. 2526 z dne 26. 10. 1945, pa da je bil nemške narodnosti. Podatki v spisu kažejo tudi, da je imel stalno prebivališče v Avstriji pred 1. 1. 1960. Vse navedeno pa so okoliščine, ki so kazale na dolžnost prvostopenjskega organa, da preizkusi ter razišče dejansko stanje tudi v smeri možnosti pridobitve odškodnine od Republike Avstrije, glede na drugi odstavek 10. člena ZDen, kar bo moral opraviti v ponovljenem postopku.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba prve stopnje nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.