Jedro

ZPP ne vsebuje dokaznih pravil in zato ne obstoji zaveza, da bi bilo treba poslovno (ne)sposobnost (demenco in njene posledice) vedno ugotavljati s sodnim izvedencem ustrezne medicinske stroke. Potreba po sodnem izvedencu se lahko pojavi šele pozneje. Temu je s pogojem nekrivde prilagojen sistem prekluzij, ki pravdnih strank ne sili, da v vsakem primeru že takoj „na zalogo“ podajo vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev. Ker je upoštevanje prave mere pri predlaganju dokazov izraz splošnega načela procesne ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP), pogoja nekrivde ne gre tolmačiti preveč togo.

Ker se je šele pozneje izkazalo, da obstojijo ne samo nasprotja med izpovedbama obeh izvedencev, temveč, kar je bistveno, nasprotja med izpovedbo izvedenca, ki ga je angažiral toženec, in testi, ki jih je slednji uporabil pri svojem delu in so bili v spis predloženi šele pozneje, je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je prišlo do nepričakovanega procesnega preobrata (utemeljenega dvoma v toženčev protidokaz), ki utemeljuje pogoj nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je pokojna M. G. (preživljanka) 8. 1. 2002 sklenila s tožencem (preživljalcem), in toženca zavezalo k izselitvi oziroma izpraznitvi stanovanja na naslovu ... Tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine je zavrnilo. Presojo, da je sklenjena pogodba nična in da zato toženec v stanovanju, ki je bilo predmet pogodbe, prebiva brez pravnega naslova, je opravilo na podlagi ugotovitve, da pokojna v času sklenitve pogodbe zaradi demence ni bila poslovno sposobna. Čeprav sta tožnici dokazni predlog z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem psihiatrične stroke podali po prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče dokaz dopustilo in ga izvedlo, saj zaradi pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva (sodišče tožnic ni opozorilo na dokazno moč izvedenskega mnenja, ki sta ga pridobili sami in priložili k tožbi) ni nastopila prekluzija.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pravočasnost predlaganja dokaza po prvem naroku za glavno obravnavo je utemeljilo s sklicevanjem na drugi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer z obstojem nekrivde, ker ni bilo mogoče predvideti nasprotij med izpovedbami izvedencev, ki sta jih angažirali obe stranki, oziroma nasprotij med izpovedbo izvedenca, ki ga je angažiral toženec, in testi, ki jih je slednji uporabil pri svojem delu in so bili v spis predloženi šele kasneje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma zavrže, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi morala tožnika izpodbiti domnevo poslovne sposobnosti pokojne. Poslovno sposobnost je treba ugotavljati v trenutku sklenitve pravnega posla, medtem ko je sodišče pri pokojni ugotavljalo neko splošno stanje. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz dokazov izhaja, da se je stanje pokojne občasno izboljšalo in da je imela svetle trenutke. Sodišče se do nasprotujočih si dokazov in do izpovedbe priče F. M. o svetlih trenutkih ni opredelilo. Izpovedbo priče I. K. pa je povzelo protispisno, saj je navedlo, da je pokojna včasih pozabila njegovo ime. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ima demenca, katere glavna posledica je pozabljivost, za posledico poslovno nesposobnost in je v tem delu sledilo izvedencu, ki tega ni obrazložil. Tožnici sta bili prekludirani glede izvedbe dokaza s sodnim izvedencem psihiatrične stroke, vendar sta nižji sodišči napačno ocenili, da je izpolnjen pogoj nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP in je dokaz zato predlagan pravočasno. Postopek ni doprinesel ničesar novega, kar bi opravičevalo prepozen dokazni predlog. Sodni izvedenec je bil okužen, saj je uporabil mnenji in izvida izvedencev, ki sta jih angažirali pravdni stranki. Takšnih podatkov sodni izvedenec zaradi svojega nepristranskega položaja ne bi smel uporabiti. ZPP pravzaprav ne omogoča uspešnega predlaganja novega izvedenca, če sodišče meni, da je bil že angažirani izvedenec prepričljiv. Tudi to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnici bi morali s tožbo kot nujne sospornike zajeti vse preostale sodediče po pokojni. Dve sodedinji v nobenem primeru ne moreta zahtevati vrnitve stanovanja.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso utemeljeni. V sodbah nižjih sodišč so navedeni zadostni in logični razlogi, da je bila poslovna (ne)sposobnost pokojne preživljanke ugotovljena na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju (glej predvsem razloge na osmi do enajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča, v katerih so obširno opisane posledice demence pri pokojni). Med razlogi ni mogoče najti zatrjevanih nasprotij, prav tako pa sta se nižji sodišči opredelili do vseh pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do izpovedb vseh prič in pojasnilo njihovo dokazno vrednost v primerjavi z izvedenskim mnenjem. V tej zvezi je predvsem opozorilo, da je za prepoznavo bolezni demence potrebno specialistično in specifično znanje, s katerim večina prič ne razpolaga. Revidentovo osamljeno stališče, ki ga gradi na dveh opravljenih testih s pokojno in izpovedbi (laične) priče F. M., da se je stanje pokojne občasno izboljšalo in da je imela tako imenovane svetle trenutke, ne utemeljuje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pomeni le nedopusten in zato neupošteven poskus izpodbijanja dejanskega stanja na revizijski stopnji sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za nedopustno kritiko dejanskega stanja (dokazne ocene izvedenskega mnenja) gre tudi pri očitku, da sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi demenca, katere poglavitni znak je pozabljivost, imela za posledico poslovno nesposobnost in da je sledilo izvedencu, ki tega ni obrazložil. Ker je priča Ilija K. izpovedal, da ga je pokojna včasih poklicala z imenom Slobodan, v razlogih prvostopenjskega sodišča, da je pokojna včasih pozabila njegovo ime, ni najti zatrjevane protispisnosti (kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. ZPP, razen pri redkih izjemah, ne vsebuje dokaznih pravil in prepovedi ter so načeloma dopuščeni vsi dokazi. Nepojasnjenemu stališču revidenta, da je izvedensko delo sodnega izvedenca, ki se je pri izdelavi izvedenskega mnenja seznanil z listinskimi dokazi v spisu in se na nekatere izmed njih tudi oprl, okuženo in zato neobjektivno, v pravdnem postopku zato ni mogoče slediti. Sodni izvedenec se je nenazadnje oprl predvsem na opravljene teste s pokojno, ki jih je predložil toženec, in je že zato očitek pristranskosti s strani toženca neutemeljen. Izvedba dokaza z drugim izvedencem je predvidena pod pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP. Toženec trditev v tej smeri ni zmogel, s splošno kritiko neprimernosti zakonske ureditve pa v konkretni zadevi ne more uspeti.

8. Po presoji revizijskega sodišča so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da tožnici zaradi obstoja nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP nista bili prekludirani s predlogom za izvedbo spornega dokaza s sodnim izvedencem. Kot je bilo že poudarjeno, ZPP ne vsebuje dokaznih pravil in zato ne obstoji zaveza, da bi bilo treba poslovno (ne)sposobnost (demenco in njene posledice) vedno ugotavljati s sodnim izvedencem ustrezne medicinske stroke. Potreba po sodnem izvedencu se lahko pojavi šele pozneje. Temu je s pogojem nekrivde prilagojen sistem prekluzij, ki pravdnih strank ne sili, da v vsakem primeru že takoj „na zalogo“ podajo vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev. Ker je upoštevanje prave mere pri predlaganju dokazov izraz splošnega načela procesne ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP), pogoja nekrivde ne gre tolmačiti preveč togo. Navedena stališča, ki jih izraža tudi pravna teorija,(1) so uporabljiva prav v primerih, kot je obravnavani. Tožnici sta ravnali dovolj skrbno, ko sta za dokazovanje poslovne nesposobnosti poleg drugih dokazov predlagali izvid in mnenje ter zaslišanje izvedenca ustrezne stroke, ki sta ga angažirali sami, čeprav se to po sodni praksi dokazno vrednoti le v okviru trditev same stranke oziroma izpovedbe priče. Toženec, ki je trditvam tožnic oporekal, se je navedenemu zoperstavil z angažiranjem svojega izvedenca ustrezne stroke. Ker se je šele pozneje izkazalo, da obstojijo ne samo nasprotja med izpovedbama obeh izvedencev, temveč, kar je bistveno, nasprotja med izpovedbo izvedenca, ki ga je angažiral toženec, in testi, ki jih je slednji uporabil pri svojem delu in so bili v spis predloženi šele pozneje, je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je prišlo do nepričakovanega procesnega preobrata (utemeljenega dvoma v toženčev protidokaz), ki utemeljuje pogoj nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je trditev, da tožnici nista edini sodedinji, neupoštevna revizijska novota (372. člen ZPP). Tega dejstva v postopku pred nižjima sodiščema nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, sodišče pa ga po uradni dolžnosti ni smelo ugotavljati (7. člen ZPP). Ker toženec zmotno uporabo materialnega prava (pomanjkljive stvarne legitimacije v zvezi z nujnim sosporništvom pogodbenih strank in nespoštovanja skupnega upravljanja sodedičev z nerazdeljeno zapuščino) utemeljuje prav na podlagi omenjene neupoštevne revizijske novote, je očitek neutemeljen.

10. Revizijsko sodišče ob ugotovljeni bolezni pokojne in njenih posledicah (poslovni nesposobnosti) tudi sicer ne dvomi v pravilnost odločitve nižjih sodišč. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP) in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 599.