Jedro

Nagrada za postopek po tar. št. 3100 oziroma 3101 ZOdvT nastane s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj se že s tem trenutkom izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine nadaljuje kot postopek z ugovorom zoper plačilni nalog, to je kot pravdni postopek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani drugi točki izreka spremeni tako, da se znesek “2.971,36 EUR” nadomesti z zneskom “2.353,00 EUR”.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana druga točka izreka sklepa sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 46,34 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom pod prvo točko izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 59186/2011 z dne 5. 5. 2011 tudi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 115.856,10 EUR in postopek ustavilo, pod drugo točko izreka pa tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki 2.971,36 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje. Ugotovilo je, da tožeča stranka v roku, določenem v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse z dne 25. 2. 2013, ni (do)plačala sodne takse za pravdni postopek, zaradi česar se tožba v skladu s 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) šteje za umaknjeno. Ker pa mora po določbi 158. člena ZPP tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je ta pravočasno priglasila.

Zoper drugo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka

338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

V pritožbi navaja, da se z odmero stroškov ne strinja in je mnenja, da bi bila tožena stranka upravičena le do nagrade in stroškov, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2012, saj je bila njena pritožba uspešna in je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo sklep o izvršbi z dne 5. 5. 2011 in sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2012. Tožena stranka je prav tako upravičena do povrnitve stroškov postopka o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2012, glede na dejstvo, da je postal sklep sodišča prve stopnje o potrjeni prisilni poravnavi pravnomočen 23. 12. 2011, ona pa še ni umaknila predloga za izvršbo. V vsem ostalem so stroški toženi stranki priznani neutemeljeno. Ugovor zoper sklep o izvršbi je bil popolnoma neobrazložen in neutemeljen, kar je ugotovilo že Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 30. 1. 2012, in je za to svojo ugotovitev tudi navedlo razloge, na katere se sklicuje ter poudarja, da se je tožena stranka le sprenevedala in da je ugovor stremel samo k zavlačevanju postopka. Terjatev je namreč kasneje v postopku prisilne poravnave v celoti priznala. Takšen demagoški in neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi ne more biti utemeljen in s tem uspešen, zato tožena stranka ne more biti upravičena do nagrade zanj in za pripadajoče sodne takse. Prav tako tožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 703,30 EUR in pripadajoči DDV. Po zaključku izvršilnega postopka z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani se pravdni postopek formalno nikoli ni začel, ker ni nikoli vložila pripravljalne vloge, ki bi predstavljala tožbo in bi na njeni podlagi sodišče prve stopnje zahtevalo plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje ji je sicer poslalo plačilni nalog za doplačilo sodne takse, vendar je ni plačala in je nastopila domneva umika. Ta umik pa je nastopil še preden se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari z vložitvijo odgovora na tožbo. Strošek za nagrado za postopek toženi stranki ni nastal, ker ni vložila vloge, ki bi predstavljala podlago za odgovor na tožbo. Če sodišče prve stopnje šteje, da je nagrada po tar. št. 3101 ZOdvT nastala, pa je treba po tar. št. 3100 ZOdvT upoštevati že priznane nagrade v postopku izvršbe, ne pa da je povsem neutemeljeno priznalo toženi stranki stroške v višini 703,30 EUR. Pri vsem navedenem se ji postavlja vprašanje, ali je te stroške tožena stranka sploh priglasila v postopek, glede na to, da se je postopek zaključil z domnevo umika tožbe, še preden je tožena stranka prejela kakršno koli vlogo od nje. Zato pa tudi ni bila upravičena privoliti v umik tožbe. Poleg tega pooblastilno razmerje iz pravnomočno končanega izvršilnega postopka ne predstavlja podlage za nadaljevanje pooblastilnega razmerja v pravdnem postopku, saj gre za drug ločen postopek, ki bi ji predstavljal pravno podlago za nov izvršilni postopek, če bi v pravdi uspela. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje o stroških tožene stranke razveljavi in za izpodbijani del stroškov zmanjša priznane stroške toženi stranki.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani sicer štelo, da je bil njen ugovor neobrazložen, vendar je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 1. 2012 spremenjen tako, da se je njen ugovor štel za obrazložen in je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolitvenem delu. Tako je upravičena do povračila vseh stroškov ugovornega postopka. Prav tako je upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3101 ZOdvT, saj se v primeru, ko sodišče razveljavi sklep o izvršbi, postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se šteje kot tožba. V pripravljalni vlogi bi tožeča stranka lahko le dopolnila tožbo (prej predlog za izvršbo). Upravičena je do nagrade za postopek po tar. št. 3101 ZOdvT v trenutku, ko je bil sklep o izvršbi delno razveljavljen in stranki napoteni na pravdo. Zato ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške. Poudarja še, da je stroške priglasila v vlogi z dne 15. 10. 2012 in da je glede na vse navedeno pritožba tožeče stranke neutemeljena. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 5. 5. 2011. Zoper ta sklep o izvršbi je tožena stranka (takrat dolžnica) vložila pravočasen ugovor, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljenega s sklepom z dne 30. 1. 2012. Tožena stranka je nato vložila vlogo z dne 14. 2. 2012, naslovljeno kot “Ugovor dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi … oziroma podredno pritožba zoper sklep … z dne 30. 1. 2012”. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 4. 2012 ugovor po izteku roka zavrglo, predloga tožene stranke, da se sklep o izvršbi razveljavi in izvršilni postopek ustavi ter da se tožeči stranki naloži povračilo njenih stroškov, pa zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 9. 2012 pod prvo točko izreka ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 1. 2012 in ga v drugi točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter še odločilo, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pod drugo točko izreka sklepa je ugodilo pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2012 in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Pod tretjo točko izreka sklepa pa je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo v pravdnem postopku. 15. 10. 2012 je tožena stranka po pooblaščenki vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in Okrožnem sodišču v Celju predlog za zavrženje tožbe ter priglasila izvršilne in pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s plačilnim nalogom z dne 25. 2. 2013 pozvalo k (do)plačilu sodne takse za tožbo. Ker pa je tožeča stranka v roku ni doplačala, je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka sklepa z dne 27. 3. 2013 pravdni postopek ustavilo.

V vlogi z dne 15. 10. 2012 je tožena stranka priglasila: (1) nagrado za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 564,00 EUR, (2) sodno takso za ugovor v višini 40,00 EUR, (3) nagrado za pritožbo zoper sklep z dne 30. 1. 2012 po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 564,00 EUR, (4) nagrado za pritožbo zoper sklep z dne 20. 4. 2012 po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 564,00 EUR, (5) sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR, (6) nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 703,30 EUR, (7) povračilo za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter (8) 20% DDV. Iz četrte točke obrazložitve obravnavanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo vse priglašene stroške, pri čemer je nagrado za postopek na prvi stopnji priznalo po tar. št. 3101 ZOdvT in ne po tar. št. 3100 ZOdvT, kot jo je priglasila tožena stranka.

Iz povzetih pritožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po 158. členu ZPP upravičena do povračila stroškov postopka, temveč izpodbija le skupno višino priznanih stroškov, in sicer z utemeljitvijo, da toženi stranki ne pripada nagrada za posamezne postavke, to je za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 564,00 EUR in za postopek na prvi stopnji v višini 703,30 EUR, oboje povečano za 20% DDV, ter povračilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o neupravičeno priznani nagradi za ugovor zoper sklep o izvršbi pritožbeno sodišče poudarja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi res štelo za neobrazloženega in ga zavrnilo s sklepom z dne 30. 1. 2012. Toda Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 9. 2012 sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bil ugovor zoper sklep o izvršbi popolnoma demagoški, neobrazložen in neutemeljen, ker se je tožena stranka le sprenevedala ter je z ugovorom zgolj stremela k zavlačevanju postopka. Čeprav je tožena stranka kasneje v postopku prisilne poravnave terjatev v celoti priznala, to ne pomeni, da ne more biti upravičena do nagrade za tak ugovor in do povrnitve plačanih sodnih taks.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3101 ZOdvT in pripadajoči DDV, ker da se po zaključku izvršilnega postopka z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani pravdni postopek formalno nikoli ni začel in ker ni nikoli vložila pripravljalne vloge, ki bi predstavljala tožbo ter bi na njeni podlagi sodišče prve stopnje zahtevalo plačilo sodne takse. V skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) se v primeru, če dolžnik sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, ter sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja, postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Smiselno se zato šteje ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot odgovor na tožbo. Ker pa predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (običajno) ne vsebuje vsega, kar je potrebno za tožbo, da bi bila sposobna za obravnavanje, sodišče (prve stopnje) tožečo stranko najprej pozove k (do)plačilu sodne takse za tožbo, po prejetem plačilu pa tudi na dopolnitev navedb in predložitev ali predlaganje dokazov za trditve, na katerih temelji tožbeni zahtevek.

V cit. zadevi je sodišče prve stopnje tožeči stranki poslalo plačilni nalog za (do)plačilo sodne takse, vendar je tožeča stranka ni plačala. Zato je nastopila domneva umika tožbe po 105.a členu ZPP, kot pravilno izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Domneva umika tožbe je res nastopila še preden je bila tožeča stranka pozvana k vložitvi pripravljalne vloge, v kateri bi dopolnila svoje navedbe in predlagala dokaze, ter preden se je tožena stranka spustila v (vsebinsko) obravnavanje glavne stvari z vložitvijo pripravljalne vloge, v kateri bi odgovorila na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka ni upravičena do nagrade za (pravdni) postopek na prvi stopnji. Po mnenju pritožbenega sodišča nastane nagrada za postopek po tar. št. 3100 oziroma 3101 ZOdvT s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj se že s tem trenutkom izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine nadaljuje kot postopek z ugovorom zoper plačilni nalog, to je kot pravdni postopek, pri čemer se v skladu z povzetim drugim odstavkom 62. člena ZIZ predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šteje kot tožba v pravdnem postopku. To pomeni, da se je pravdni postopek začel, prav tako pa se je s tem, ko je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vročen dolžniku - toženi stranki (skupaj s predlogom za izvršbo), začela pravda. Treba je poudariti, da Opomba 3 (1) v Tarifi ZOdvT določa, da nagrada za postopek nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Naravi postopka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine oziroma dejstvu, da je postopek s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v dovolitvenem delu le predhodna faza pravdnega postopka, pa je prilagojena tudi odvetniška tarifa, saj je v tar. št. 3100 ZOdvT določeno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine in postopek za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine ali postopka za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga.

Ker se glede na pojasnjeno v primeru uspešnega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ni nobenega dvoma, da pooblastilo odvetniku za zastopanje v izvršilnem postopku velja tudi za zastopanje v pravdnem postopku, saj ta predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka (razen če je pooblastilo izrecno omejeno le na posamezno dejanje v izvršilnem postopku). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da pooblastilno razmerje iz pravnomočno končanega izvršilnega postopka ne predstavlja podlage za nadaljevanje pooblastilnega razmerja v pravdnem postopku. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se postavlja vprašanje, ali je tožena stranka te stroške sploh priglasila v postopek, glede na to, da se je postopek zaključil z domnevo umika tožbe. Iz spisovnega gradiva je namreč jasno razvidno, da je tožena stranka priglasila stroške postopka v vlogi z dne 15. 10. 2012, pa tudi sicer bi bila v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP upravičena zahtevati njihovo povračilo v petnajstih dneh od vročitve obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tako upravičena do nagrade za postopek na prvi stopnji, vendar ne v višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da bi bilo treba pri odmeri nagrade po tar. št. 3101 ZOdvT po tar. št. 3100 ZOdvT upoštevati že priznane nagrade v postopku izvršbe, saj je v opombi pod tar. št. 3100 ZOdvT določeno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine in postopek za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine ali postopka za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da Tarifa ZOdvT v Podpoglavju 4.6 3. dela Tarife (tar. št. 3460 do 3469), ki velja za postopke po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ne določa nagrade za postopek, temveč nagrade za različne predloge, druge obrazložene vloge, narok, redna in izredna pravna sredstva, odgovore na ta pravna sredstva in narok v postopku s pravnimi sredstvi. Z vidika dolžnika predstavlja izvršilni postopek na prvi stopnji odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj o takšnem ugovoru odloča sodišče prve stopnje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča opombo pri tar. št. 3100 ZOdvT o vštevanju nagrade za postopek izvršbe treba upoštevati tako, da se toženi stranki v nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ali 3101 ZOdvT všteje le nagrada za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468 ZOdvT (ne pa tudi nagrada za pritožbo ali pritožbe, saj o njih odloča sodišče druge stopnje in torej ne gre za postopek na prvi stopnji). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3101 ZOdvT (Očitno je štelo, da je mandat prenehal pred vložitvijo pripravljalne vloge.), ki določa količnik 0,8 vrednosti osnovne nagrade. Ker je treba v to nagrado za postopek na prvi stopnji všteti nagrado za postopek izvršbe, to je za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468 ZOdvT, ki določa količnik 0,6, je tožena stranka, ki ji je že bila priznana nagrada za ugovor zoper sklep o izvršbi, upravičena do nagrade za postopek na prvi stopnji v višini razlike med količnikoma po taf. št. 3101 in tar. št. 3468 ZOdvT, to je v količniku 0,2. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, pri katerem nagrada s količnikom 1,0 znaša 940 EUR, to pomeni, da je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek na prvi stopnji v višini 188,00 EUR, povečano za 20% DDV, in ne do 703,30 EUR, povečano za DDV, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani drugi točki izreka spremenilo tako, da je znesek 2.971,36 EUR nadomestilo z zneskom 2.353,00 EUR, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano drugo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 46,33 EUR. Kot potrebne pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče štelo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3220 ZOdvT v višini 50,00 EUR (Ker pritožbe tožeče stranke, ki izpodbija le odločitev o stroških, ni mogoče šteti za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, ampak za pritožbo zoper druge odločbe, tožeča stranka ni upravičena do nagrade v priglašeni višini 196,80 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, oziroma v presežku nad 50,00 EUR.), materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 20% DDV od priznane nagrade in materialnih stroškov v skupni višini 14,00 EUR ter sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR, kar skupaj znaša 117,00 EUR. Ker je pritožbeni uspeh tožeče stranke 39,61% (Tožeča stranka je izpodbijala nagrado za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 564,00 EUR, nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 703,30 EUR, oboje povečano za 20% DDV, in sodno takso v višini 40,00 EUR, kar skupaj znaša 1.560,76 EUR, pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznane stroške zmanjšalo za 515,30 EUR ter 20% DDV od tega zneska, skupaj 618,36 EUR.), ji je tožena stranka dolžna povrniti 46,34 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Pritožbeno sodišče ni naložilo toženi stranki, da bi morala v primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od njih, saj tožeča stranka plačila zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

Glede stroškov, ki jih je tožena stranka priglasila v odgovoru na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije tožena stranka sama, saj njen odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k boljši razjasnitvi ali k hitrejši rešitvi zadeve. Zato ti stroški tožene stranke niso bili potrebni.