Jedro

Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. čl. ZOR), ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se poslovodnega delavca nagrajuje z dodatkom v mesečnem fiksnem znesku, zato takšna določba pogodbe o zaposlitvi ni nična.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 144.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 16.3.1999 z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti določbe 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15.6.1994 in 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 3.2.1997 v delu, v katerem določata mesečni dodatek po 1000 DEM oziroma 2000 DEM mesečno in zahtevek na plačilo 10.509.120,00 SIT z obrestmi in 9.413.052,20 SIT z obrestmi in zamudne obresti na znesek 18.986.833,13 SIT. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 1. odstavek izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi skupaj z zaznamovanimi stroški postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogodba določa odpravnino za razrešitev iz neutemeljenih razlogov. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je utemeljen razlog, razlog po 449. členu Zakona o gospodarskih družbah, ali gre zgolj za krivdni razlog. Zaradi tega je tudi napačno presodilo dokaze. Tožnik pojasnjuje, da je bil deligiran v upravo družbe s strani manjšinskega lastnika F.. Z njegovim delom je bil vse v redu, dokler ni prišel v nemilost pri večinskem partnerju. Razrešen je bil brez vsakega razloga, za potrebe razrešitve pa so jih nekaj nabrali in tožnika okrivili za vrsto stvari, ki so smešne ali pa nekorektne, kar je mogoče spregledati. Sodišče naredi napako, ko išče razloge za utemeljenost odpoklica v krivdnih razlogih po 2. točki in jim daje vsebino, ki je sklep z dne 9.2.1999 ni dal. Ne drži predpostavka, da je bil odgovoren za izvajanje pogodbe o pogojih za opravljanje funkcije direktorja in kontrolo dela direktorja. Izračun prejemkov se je vršil v finančno-računovodski službi in je bil računovodja podredjen samo direktorju. Trditev, da je bil podrejen tudi pomočniku direktorja, je neresnična, saj sta po 15. členu družbene pogodbe le skupščina in direktor organa družbe. Zmotne so ugotovitve, da je tožnik omogočil realizacijo škodljivih pogodb, ki se nanašajo na izvrševanje pogodbe z direktorjem, prav tako pa nima nobene pravne podlage zaključek, da po poteku dvoletnega obdobja oziroma mandata, pogodba nima več veljave. V. H. je namreč opravljal funkcijo direktorja z vsemi pooblastili in odgovornostmi z vednostjo lastnikov.

Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe o njenem zahtevku, to je zoper 2. odstavek izreka, iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je iz izpovedi priče M. Z. jasno razvidno, da je Hadlu izplačeval namesto 2600 DEM, 3000 DEM nadomestila, poleg tega pa je bilo izplačano 50 % nagrade in ne 30 % ter tudi da je bil tožnik Požar zaradi obračunavanja 50 % akontacije dohodnine okoriščen. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub temu, da je tožena stranka predložila vrsto dokazov in tudi izračun preveč izplačane plače za Hadla za obdobje od 1.7.1993 do 28.2.1997 in tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo. Sodišče je prišlo do zaključka, da je bilo H. po krivdi tožnika izplačano le 1200 DEM preveč neto plače in še to za čas od julija do septembra 1997. Pri tem pa je zmotno štelo, da ta del ni bil zajet v tožbenem zahtevku. Navedena odločitev in obrazložitev predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik je bil odgovoren za finančno področje in bi že kot prokurist moral dokazati, da je pri opravljanju te funkcije ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Dokazno breme glede tega pa je na strani pomočnika direktorja in prokurista. Tudi glede dela zahtevka tožene stranke v zvezi s povračilom škode, ki jo je povzročil toženi stranki, s tem, ko je morala tožena stranka plačati prispevke in davke na izplačane dodatke v višini 9.413.052,20 SIT, je stališče prvostopenjskega sodišča neprepričljivo. Tožnik je namreč predlagal ob sklepanju svoje pogodbe izplačevanje dadatka, češ da za ta dodatek ne bo treba plačati prispevkov in davkov. Torej je že pri sklepanju pogodbe zavedel nasprotno stran, da mu je priznala dodatek, ki mu ga sicer ne bi. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožena stranka morala dokazati tožniku naklep ali hudo malomarnost, če bi hotela, da ji povrne škodo, ki jo je utrpela. Tožena stranka je še vedno prepričana, da je tudi njen zahtevek po ugotovitvi delne ničnosti pogodbe utemeljen. Ničnost uveljavljanega dela pogodbe je podana že s tem, ker je določilo o dodatku evidentno nezakonito, ker nasprotuje prisilnim predpisom.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo aboslutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere očitata pritožbi, da je glede zahtevka po nasprotni tožbi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, glede zahtevka tožnika pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato tudi ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik je zahteval izplačilo 144.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 16.3.1999 z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova odpravnine zaradi predčasne razrešitve z mesta pomočnika direktorja v višini 24-ih osebnih dohodkov. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da se sodišče ni opredelilo, ali je tožnik upravičen do odpravnine, kadar je razrešen iz utemeljenega razloga, ali krivdnega razloga glede na določbo 9. člena pogodbe o zaposlitve, ki se sklicuje na 449. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 45/94, 82/94 in 12/98). Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov, kar seveda pomeni tudi utemeljen razlog. Sodišče je pravilno izvajalo dokazni postopek v smeri, ali je bil odgovoren, oziroma kriv za nepravilnosti, zaradi katerih je bil razrešen. Izmed vseh razlogov, ki so bili navedeni v sklepu o razrešitvi, je ugotovilo, da je bil utemeljeno razrešen iz razloga, ker je posameznikom in njihovim firmam omogočal realizacijo pogodb, ki so bile škodljive za toženo stranke ter so povzročale materialno škodo. Ta kršitev je konkretizirana s tem, da je omogočal izplačevanje plače direktorju V. H., kateremu je mandat že potekel. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je vsaj preuranjen, saj izhaja iz napačnega stališča, da V. H. ni bil več direktor zaradi poteka mandata določenega v pogodbi. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje pa izhaja, da je tudi v času, ko naj ne bi imel več mandata, opravljal dela in naloga direktorja in bil dejansko direktor tožene stranke. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopolniti dokazni postopek v tej smeri in z vpogledom v sodni register ugotoviti, ali V. H. res ni bil več direktor tožene stranke in je zato tožnik neutemeljeno dopustil, da je tožena stranka H. plačevala za opravljanje dela direktorja, ne da bi ga v resnici opravljal. Ker torej dejansko stanje v zvezi s krivdnimi razlogi razrešitve z delovnega mesta pomočnika direktorja ni popolno ugotovljeno in v posledici tega ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, da bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku lahko o tem delu zahtevka ponovno odločilo. Glede na navedeno je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, da bo sodišče o njih lahko odločilo skupaj z glavno stvarjo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi. V tem delu je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je določba 6. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 15.6.1994 in 6. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama 3.2.1997, nična iz razloga, ker določa mesečni dodatek po 1000 oziroma 2000 DEM mesečno. V pogodbi o zaposlitvi je namreč določeno, da ima delavec pravico do mesečnega osebnega dohodka v neto znesku 4.000 DEM in mesečnega dodatka v neto znesku 2000 DEM ter do uporabe osebnega vozila za privatne namene. Določba, da ima delavec pravico do mesečnega dodatka v neto znesku 2000 DEM oziroma po prvotni pogodbi 1000 DEM, ni v nasprotju z zakonom, kot se zmotno zavzema tožena stranka. Noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se delavec in delodajalec dogovorita za poseben dodatek. Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje pa iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da se od te nagrade ne bi plačevali davki in prispevki, saj je izrecno določeno, da delavcu pripada neto znesek. V konkretnem primeru gre za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med poslovodnim delavcem in družbo tako, da za navedenega delavca ne veljajo samo delovnopravni predpisi. Potrebno pa je poudariti, da za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) velja prav tako načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki je omejeno le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Kot je bilo že navedeno, noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se poslovodnega delavca nagrajuje z dodatkom v mesečnem fiksnem znesku, zato so ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka od tožnika zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala s tem, ker je tožnik omogočal, da se direktorju izplačuje nadomestilo za delo v nasprotju s sklenjeno pogodbo. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni zahtevala odškodnine za previsoko izplačilo Hadlu v višini 1.200 DEM neto v času od julija do septembra 1997, ker naj bi iz tožbenih navedb in zahtevka tožene stranke izhajalo, da zahteva odškodnino tudi za navedeno obdobje. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v spis in listine, ki se nahajajo v spisu, na podlagi katerih je tožena stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ugotovilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Tožena stranka je namreč svoj tožbeni zahtevek utemeljila tudi z listino, ki se nahaja v prilogah spisa B 1, iz katere točno izhaja, za katero obdobje naj bi direktor V. H. prejel previsoko izplačilo in sicer je to vse obdobje od marca 1994 do vključno februarja 1994. Enako izhaja tudi iz pritožbenih navedb, v katerih prihaja tožena stranka sama s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je predložila izračun za preveč izplačane plače za obdobje od 1.7.1993 do 28.2.1997, katerih povrnitev je zahtevala v obliki odškodnine. Nato pa nadaljuje, da je sodišče zmotno štelo, da obdobje od julija do septembra 1997 ni bilo zajeto v tožbenem zahtevku. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka zahtevala plačilo odškodnine tudi za obdobje od julija do septembra 1997. Ker torej tožbeni zahtevek za to obdobje ni bil postavljen, sodišče o njem tudi ni moglo odločati. Pritožbeno sodišče pa se z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obdobje od julija do septembra 1997 ne strinja, saj še ni ugotovljeno, ali je bil V. H. v tem obdobju dejansko direktor tožene stranke ali ne. Kajti plačilo za poslovodenje je odvisno od tega ali je bil V. H. dejansko poslovodja in ne le od formalnega poteka mandata po pogodbi o poslovodenju.

Glede vtoževanega zneska, ki se nanaša na obdobje od marca 1994 do februarja 1997, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila vsa izplačila za V. H. skladna s sklenjenimi pogodbami o pogojih za opravljanje funkcije direktorja, saj je bilo mesečno plačilo dogovorjeno v odvisnosti od plačila za pomočnika direktorja, to je tožnika P. in sicer je bilo dogovorjeno, da prejema 30 % več od pogodbeno dogovorjenega plačila za pomočnika direktorja. Stališče tožene stranke, da bi po sklenjeni pogodbi lahko V. H. izplačevali le neto zneske in ne bruto, je pravno zmotno. Že sam pojem neto pomeni, da je ta znesek že očiščen davkov in prispevkov. Zato je bilo pravilno ravnanje tožene stranke, ki se sicer sedaj očita kot nepravilno tožniku, da je zneske obrutila, to pomeni, da je bilo potrebno na navedene zneske še dodati ustrezne davke in prispevke. Po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh - Ur. l. RS, št. 71/93 in naslednji) ter Zakona o prispevkih za socialno varstvo (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) ter pred tem Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90 in naslednji) so izplačevalci prejemkov iz delovnega razmerja dolžni nanje obračunati davke in prispevke. Tako ni mogoče slediti toženi stranki, da predstavlja dogovorjena neto plača za pomočnika direktorja celoten dogovorjen znesek, saj je le-tega potrebno obrutiti in so tako bili direktorju V. H. pravilno obračunani prejemki od bruto zneskov.

Enako velja tudi za odškodninski zahtevek tožene stranke iz naslova kasnejšega plačila prispevkov, ki jih je morala plačati tožena stranka za izplačane nagrade tožniku. K plačilu prispevkov je bila namreč zavezana na podlagi zakonskih določb že ob samem izplačilu prejemkov iz delovnega razmerja tožniku, zato je šlo za njeno zakonsko obveznost, ki pa je ni pravočasno izpolnila. Plačilo je bila dolžna izvesti na podlagi samega zakona in navedeno plačilo ne predstavlja nobene škode za toženo stranko, ki naj bi jo povzročil tožnik. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi bil tožnik lahko odgovoren, v kolikor bi bilo dokazano, da se prispevki niso plačali po njegovi odredbi, le za nepravočasno plačilo prispevkov in škodo, ki bi toženi stranki v zvezi s tem nastala (zamudne obresti), česar pa tožena stranka ni uveljavljala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je pridržalo do odločanja o glavni stvari.