Jedro

Do trpinčenja tožnice na delovnem mestu oziroma nadlegovanja v smislu 7. člena ZDR-1 oziroma 6.a člena ZDR ni prišlo (o tožnici in njenem zdravstvenem stanju se ni govorilo z namenom trpinčenja; v dokaznem postopku niso bile potrjene tožničine navedbe o domnevnih govoricah o tem, da naj bi tožnica slabše dojemala stvari,...), zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 6. 2013 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2013, plačilo odškodnine s strani tožene stranke v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje izjav zaslišanih prič ni ocenilo pravilno in dovolj kritično, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Znanje za delo v administraciji, ki ga je tožnica pridobila po 6-mesečnem delu na PP A. (policijska postaja II. reda), je bilo zanemarljivo in nezadostno za samostojno delo na PP B., ki je postaja I. reda. Na tem delovnem mestu je šlo za bistveno zahtevnejše delo, tožnici pa ni bilo zagotovljeno začetno strokovno uvajanje v delo. Tožnica je bila tako prepuščena sama sebi in je bila prisiljena spraševati sodelavke. C.C. in D.D. je bilo nudenje pomoči odveč, tudi ostale sodelavke so se pritoževale nad tožničinim spraševanjem in ga zavračale. Da je tožnica slabše dojemala stvari, so menili tožničini nadrejeni E.E., F.F., G.G. in H.H.. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bo tožnica opravljala delo samostojno. Tožnica je bila stigmatizirana kot oseba, ki težje dojema stvari, zato ji je bil povzročen občutek manjvrednosti. K poslabšanju tega občutka pa so prispevali še konflikti med administratorkami in nasploh v kolektivu, iz kolektiva je bila izločena. Sodišče prve stopnje je nekritično zaključilo, da je konflikte rešil I.I. s pogovorom. Tudi E.E. težav ni rešil, pri čemer je pogovore za razrešitev situacije pričel izvajati šele po vložitvi tožbe v letu 2013. Tudi psihologinja, ki se je vključila leta 2014, ni prinesla nobene spremembe. Priča D.D. je izpovedala, da je organigram obstajal le na papirju, sicer pa ni imela občutka, da bi jo v času odsotnosti kdo nadomeščal. Vodstvo se ni ukvarjalo s težavami v administraciji. Tudi ona ni bila deležna pomoči ob nastopu dela, tudi ob premestitvi ni bilo poskrbljeno, da bi delo komu predala. Zaključek sodišča, da so bili odnosi v kolektivu dobri do dne, ko je tožnica v podpis prejela ocenjevalni list za leto 2012, so v nasprotju z izjavami zaslišanih prič. Do vzpostavitve mediacijskega tima in sestankov je prišlo v letu 2014, kar je po vložitvi tožbe, pred vložitvijo tožbe pa tožena stranka ni sprejela ukrepov skladno s 47. členom ZDR-1. D.D., ki je bila do leta 2015 zaposlena v administraciji PP B., in so ji bile razmere dobro poznane, je izpovedala, da je bil H.H. tudi do nje večkrat žaljiv, nesramen, vzvišen, zaradi J.J. pa si je ta priča želela oditi s PP B.. V konkretnem primeru je bila tako motena komunikacija na delovnem mestu in obremenjena s konflikti med sodelavci ter med podrejenimi in nadrejenimi, tožnica pa je bila pri tem najbolj izpostavljena in potisnjena v podrejen položaj, brez zaščite, in izpostavljena dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne sredine. Tožnico so obrekovali in jo obtoževali, da ruši kolektiv, stigmatizirali, da slabše dojema stvari, prav tako so se širile govorice o njenem zdravstvenem stanju, kar sta potrdila K.K. in G.G.. Obstoj govoric izhaja iz uradnih zaznamkov komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem. L.L. je izpovedala, da se je na tistega, ki je zadnji prišel, vedno izvajal pritisk in se mu je dodeljevalo vedno nove naloge in uporabilo za drobna opravila, potrdila je tudi, da je J.J. manipulirala z administratorkami. Tudi F.F. je slišal, da je tožnico nekdo ogovarjal, da je pomanjkljivo usposobljena in da je moteča do sodelavk. O tem, da je tožnica nesposobna, pa sta slišali tudi C.C. in M.M.. Na tožnico so se pritiski vršili vse od leta 2009, pri čemer ji ni bilo dovoljeno, da poda svoje mnenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba je domnevne kršitve določb pravdnega postopka zatrjevala le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva razveljavitev sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. … z dne 12. 6. 2013 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2013, s katerima je bila njena zahteva za odpravo kršitev zavrnjena kot neutemeljena, ter plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki na PP B. zaposlena kot administratorka od 15. 9. 2009 za nedoločen čas (pred tem pa je bila 6 mesecev zaposlena na PP A.), je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja v obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki od 15. 9. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo, in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo zagotovljeno začetno strokovno uvajanje, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnico v delo uvajala C.C., pomagale pa so ji tudi druge sodelavke. Nenazadnje je bila tožnica pred zaposlitvijo na delovnem mestu administratorke na PP B. zaposlena na enakem delovnem mestu na PP A.. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se tožnica pri toženi stranki ni zaposlila kot pripravnica in se je od nje upravičeno pričakovalo, da po začetnem uvajanju delo opravlja samostojno. Kot so izpovedale priče D.D., I.I., F.F. in J.J., so ji sodelavke nekaj časa pomagale, nato pa jih je ponavljajoče spraševanje istih stvari pričelo motiti in so pomoč pričele zavračati.

8. Tožnica v pritožbi navaja, da se vodstvo ni ukvarjalo z (organizacijskimi) težavami v administraciji. Iz pričanja D.D. res izhaja, da tudi ona ni bila deležna pomoči ob nastopu dela, da ni bilo poskrbljeno za predajo poslov, ko je bila premeščena, in da je nihče ni nadomeščal v času odsotnosti, kljub izdelanemu organigramu. Vse to pa kaže kvečjemu na slabšo organizacijo dela in delovnega procesa pri toženi stranki ter na značilnosti delovnega okolja, v katerem so delali vsi zaposleni, zato ni zaslediti elementov mobinga nad tožnico. Slabe odnose med administratorkami so potrdile praktično vse zaslišane priče, pri čemer konflikti izhajajo iz osebne sfere (zaradi različnosti njihovih značajev) in zaradi organizacije dela. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se takšne težave v kolektivih pojavljajo, ni pa jih mogoče šteti za trpinčenje. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da so konflikti v kolektivu prispevali k poslabšanju njenega občutka manjvrednosti. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je tožnica zaradi osebnostnih značilnosti celotno dogajanje v službi dojemala kot trpinčenje, čeprav objektivno mobinga nad njo ni bilo. Tudi način komunikacije H.H., za katerega sta priči D.D. in N.N. izpovedali, da je strog in včasih nesramen, je tako tožnica dojela kot mobing. Kot še izhaja iz izpovedb H.H. in E.E., tožnica težko sprejema hierarhijo in vsako navodilo oziroma kontrolo dojema kot napad nanjo.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni sprejela ukrepov skladno s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1) oziroma 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; ZDR), ki je veljal do 11. 4. 2013. Skladno z navedenima določbama je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen, v ta namen pa mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Tožena stranka je po prejemu tožničine zahteve za preiskavo elementov mobinga na delovnem mestu z dne 20. 2. 2013 izvedla postopek skladno z Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 36/2009 in spremembe): imenovana je bila komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem tožnice, ki je zaslišala tožničine nadrejene in sodelavce ter o svojih ugotovitvah podala poročilo. Iz izvedenih dokazov tako izhaja, da je tožena stranka poskušala optimalno organizirati delovni proces in zgladiti spore v kolektivu, v kar je vključila tudi mediacijski team s psihologinjo.

10. Tožnica pa ni dokazala, da bi bila izpostavljena spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V pritožbi le na splošno navaja, da je bila v takem konfliktnem okolju najbolj potisnjena v podrejen položaj in izpostavljena dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovnega kolektiva. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, so bili odnosi v redu do trenutka (11. 2. 2013), ko je tožnica prejela letno oceno za leto 2012. Tak zaključek ni v nasprotju z izjavami zaslišanih prič, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi, saj je to nenazadnje potrdil tožničin mož O.O.. Pavšalne so tudi pritožbene navedbe, da tožnici vse od leta 2009 ni bilo dovoljeno, da poda svoje mnenje, saj tožnica ni konkretizirala oziroma dokazala teh svojih navedb, kdaj naj bi ji bilo onemogočeno oziroma prepovedano izraziti njeno mnenje.

11. V zvezi z govoricami oziroma ugibanji o tožničinem zdravstvenem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je razumljivo, da se sodelavci v službi pogovarjajo o tem, če nekdo izmed zaposlenih na delovnem mestu izgubi zavest (kot jo je tožnica). O tožnici in njenem zdravstvenem stanju se tako ni govorilo z namenom trpinčenja, posebno ker tožena stranka in njeni zaposleni do vložitve tožbe niso bili seznanjeni s tožničino diagnozo. Glede na izpovedbe zaslišanih prič je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se iz tožničine bolezni nihče ni norčeval, prav tako je niso obrekovali.

12. V dokaznem postopku niso bile potrjene niti tožničine navedbe o domnevnih govoricah o tem, da naj bi tožnica slabše dojemala stvari, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila stigmatizirana kot oseba, ki slabše dojema stvari. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izpovedbe vseh prič, pri čemer je posebno težo utemeljeno dalo izpovedi P.P., s katero je tožnica hodila na kavo in kateri se je zaupala. Tudi ta priča ni potrdila tožničinih navedb o sramotnem obrekovanju, črnjenju, žaljenju, posmehovanju ter poniževanju zaradi bolezni. Poudarila je, da so vsi, predvsem vodstvo, hoteli tožnici pomagati in ji najti ustrezno delo, zato so ji delo, pri katerem se ni našla, odvzeli in ji ga zamenjali z drugim. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z nenehnim dodeljevanjem novih nalog kot obliko pritiska na tožnico.

13. Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu prepoveduje 7. člen ZDR-1. Skladno s prvim odstavkom je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje (enako je določal prvi odstavek 6.a člena ZDR). Trpinčenje pa je v skladu s četrtim odstavkom tega člena vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (enako četrti odstavek 6.a člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da do trpinčenja tožnice na delovnem mestu oziroma nadlegovanja v smislu 7. člena ZDR-1 oz. 6.a člena ZDR ni prišlo, zato tudi ni podana njena odškodninska odgovornost. 14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).