Jedro

Tožnica je utrpela škodo, ki meji že na katastrofo. Podlaga za takšno sklepanje je v dejstvu, da je zaradi udarnine možganov prišlo pri njej do spremembe osebnosti v izraziti obliki psihoorganskega sindroma, to pa ima za posledico padec kvalitete življenja in velike spremembe v vsakdanjem funkcioniranju. Temu primerno je izvedenec dr. M. V. ocenil trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice na 60%.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za 1.000.000 SIT zvišano odškodnino, torej 12.500.000 SIT.

V ostalem delu se revizja zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 72.690 SIT, v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 24.10.1994. Od tega je za odškodnino iz naslova nepremoženjske škode določilo znesek 11.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, ostali zneski pa se nanašajo na povrnitev premoženjske škode. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank, vendar se je strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje in pritožbi zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za 5.500.000 SIT. Odškodnina za strah je po stališču revizije utemeljena z zneskom 1.500.000 SIT, dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1.000.000 SIT pa je prenizka.

Tožnica je namreč prestajala zelo hud strah za življenje, dolgotrajni strah pa je prestajala za izid zdravljenja. Utrpela je katastrofalno škodo saj ji je poškodba možganov pustila izrazite psihične posledice v obliki spremenjene osebnosti. Izgubila je možnost poklicnega udejstvovanja, v osebnem življenju pa je zaradi posledic nesreče prišlo do razveze zakonske zveze. Zato bi iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti bila upravičena do zneska 12.000.000 SIT, ne pa le do dosojenega zneska 7.000.000 SIT.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je tožnica utrpela škodo, ki meji že na katastrofo. Podlaga za takšno sklepanje je v dejstvu, da je zaradi udarnine možganov prišlo pri njej do spremembe osebnosti v izraziti obliki psihoorganskega sindroma, to pa ima za posledico padec kvalitete življenja in velike spremembe v vsakdanjem funkcioniranju. Temu primerno je izvedenec dr. M. V. ocenil trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice na 60%. Tožnica ni sposobna večjih psihičnih obremenitev in dalj časa trajajoče koncentracije, ima izrazito deficitarno spominsko sfero in je sposobna samo še za štiriurna lahka enostavna opravila. Zasebno in službeno tožničino življenje se je torej povsem spremenilo iz polne vitalnosti in aktivnosti v nedejavnost in stanje pomanjkanja ustreznega interesa. V tem pogledu je sodišče prve stopnje navedlo številne razloge, ki potrjujejo tožbeno trditveno podlago o precejšnji stopnji duševnih bolečin, ki jih tožnica prestaja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR torej terja takšno satisfakcijo, da bo primerna tožničinemu doživljanju upada lastne telesne in duševne celovitosti, poleg tega pa primerljiva s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Revizijsko sodišče zato sprejema revizijsko grajo, ki se nanaša na višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Dosojena odškodnina v znesku 7.000.000 SIT je namreč ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prenizka, zaradi česar jo je bilo treba zvišati na 8.000.000 SIT. Višja odškodnina pa bi s podobnimi primeri sodne prakse ne bila primerljiva. Pri tem revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je po izvedencu postavljeni odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti le eden izmed kriterijev, ki jih sodišče upošteva poleg drugih elementov za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Čeprav je pri tožnici nastopila osebnostna spremenjenost s prej opisanimi znaki, je namreč še vedno sposobna opravljati enostavnejša dela.

Neutemeljena pa so revizijska stališča, ki se nanašajo na višino odškodnine za strah. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1.000.000 SIT spada med višje odškodnine, ki jih za strah dosojajo sodišča. Pri tem je v pravi meri prišlo do izraza, da tožnica primarnega strahu (zaradi nezavesti) ni doživljala, da pa je doživljala zelo hud strah v skupnem trajanju dveh tednov za izid zdravljenja, ki je nato v lažji obliki trajal še nadaljnjih 20 tednov. Vse navedeno je pogojevalo odločitev o višini odškodnine v znesku 1.000.000 SIT, ne more pa pogojevati zvišanja te odškodnine na zahtevanih 1.500.000 SIT. V tem delu je bilo torej treba revizijo zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti na 8.000.000 SIT in torej zvišanje celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo na 12.500.00 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP) pa ni imela za posledico spremembe stroškovne odločitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje. Pri tem je revizijsko sodišče uporabilo določbo 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijski uspeh tožeče stranke pa revizijsko sodišče ocenjuje s približno 30%, zaradi česar v tem obsegu toženi stranki nalaga, naj tožeči stranki povrne ustrezen del njenih revizijskih stroškov v znesku 72.690 SIT. Pri tem so bila uporabljena določila odvetniške in taksne tarife.