Jedro

Storilcu prekrška mora biti omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za zdravje, Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Celje je s plačilnim nalogom z dne 21.11.2008 pravni osebi T.d.o.o. zaradi prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena Zakona o preprečevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) naložil plačilo globe v višini 2000 EUR. Okrajno sodišče v Šentjurju je s sodbo ZVS 119/2008-4603 z dne 1.6.2009 zahtevo storilkinih zagovornikov za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zgoraj navedeni plačilni nalog, storilki pa naložilo še plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo in plačilni nalog je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitve 2. alineje 62. člena in osmega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje oziroma da postopek v tej zadevi prekine in v skladu s 156. členom Ustave začne postopek za oceno ustavnosti določbe šestega odstavka 57. člena ZP-1 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

B.

3. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da storilka ni bila seznanjena z opisom dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 skupaj s spisom in zahtevo za sodno varstvo posredoval pristojnemu sodišču, niti z listinami v spisu. Trdi, da je opis dejanskega stanja bistveno vplival na odločitev sodišča in na storilkin položaj, saj je sodišče nanj oprlo svojo odločitev in ga dobesedno povzelo v razlogih sodbe. Sodišču posredovan opis dejanskega stanja zato predstavlja obremenilni dokaz, ki ga storilka ni prejela in se o njem ni mogla opredeliti, zato ji v tem delu ni bila zagotovljena pravica do izjave, kar predstavlja kršitev iz druge alineje 62. člena ZP-1, ki bi jo sodišče moralo odpraviti v skladu z osmim odstavkom 65. člena ZP-1. Ker tega ni storilo, je kršilo navedeni določbi zakona.

4. Po določbi druge alineje 62. člena ZP-1 je odločbo prekrškovnega organa mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo med drugim tudi, če storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. V skladu z osmim odstavkom 65. člena ZP-1 sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilcu omogoči, da poda izjavo o prekršku, če ugotovi, da mu ta možnost ni bila dana.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008, IV Ips 78/2008 z dne 28.10.2008 in IV Ips 59/2009 z dne 19.11.2009) sledilo odločbama Ustavnega sodišča Up 120/97 z dne 18.3.1999 in Up 32/01 z dne 13.3.2003 ter presodilo da je potrebno tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je izpeljan iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Obdolžencu mora biti tako omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

6. V obravnavanem primeru je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa – zdravstveni inšpektor v Kava baru T. dne 5.11.2008 osebno zaznal storitev prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI. Navedeni prekršek stori pravna oseba, če ne zagotovi prepovedi kajenja v javnih ali delovnih prostorih. Zdravstveni inšpektor je na kraju storitve prekrška sestavil zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega izhaja, da sta dve fizični osebi – M.A. in K.Š. v zaprtem delu gostinskega lokala kadili tobačne izdelke ter pravna opredelitev prekrška. Iz zapisnika je še razvidno, da bodo kršitelji plačilni nalog prejeli naknadno ter da je zapisnik sestavljen v dveh izvodih, od katerih prejme en izvod stranka v postopku in drugega pa inšpektor.

7. Dne 24.11.2008 je bil storilki prekrška vročen plačilni nalog, ki poleg ostalih sestavin določenih v drugem odstavku 57. člena ZP-1, vsebuje tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška. Iz njega je razvidno, da pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila prepovedi kajenja v zaprtem delu gostinskega lokala, v katerem sta dve fizični osebi (A.M. in Š.K.) kadili tobačne izdelke ter da sta bila ob inšpekcijskem pregledu prisotna natakarica in policist, ki na zapisnik nista imela pripomb.

8. Zoper navedeni plačilni so storilkini zagovorniki dne 4.12.2008 vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ skupaj z opisom dejanskega stanja posredoval Okrajnemu sodišču v Šentjurju. Iz opisa dejanskega stanja izhaja, da je pravna oseba T.d.o.o. storila prekršek, ker v gostinskem lokalu ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v zaprtem gostinskem prostoru, kjer je kajenje prepovedano. Pred vhodom v lokal ima nosilec dejavnosti nameščenih več gostinskih miz, kjer streže gostom pijačo. Prostor, kjer se nahajajo omenjene mize ima streho in popolnoma zaprte stene. V času omenjenega pregleda sta v opisanem prostoru kadila tobačne izdelke gosta M.A. in K.Š. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu je bil predan natakarici, dne 13.11.2008 pa je bil vročen nosilcu dejavnosti. Okrajno sodišče v Šentjurju je o zahtevi za sodno varstvo odločalo brez dopolnjenega dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1) in zahtevo za sodno varstvo s sodbo z dne 1.6.2009 zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe je navedlo, da je pravna oseba storila obravnavani prekršek, ker v gostinskem lokalu ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v zaprtem gostinskem prostoru, kjer je kajenje prepovedano.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bil storilki (ki ji neposredno ob storitvi prekršek ni bil predstavljen) zagotovljen pošten postopek oziroma, ali ji je bila dana možnost, da se seznani z obremenilnimi dejstvi, ki izhajajo iz opisa dejanskega stanja ter se do njih opredeli, je odločilno, ali navedbe v opisu dejanskega stanja, ki je bil s strani prekrškovnega organa poslan sodišču in s katerim storilka prekrška ni bila seznanjena, po vsebini presegajo navedbe kratkega opisa dejanskega stanja prekrška v plačilnem nalogu.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanskega stanja posredovan sodišču s strani prekrškovnega organa, glede vsebine relevantnih dejstev ne presega navedenega v kratkem opisu prekrška v plačilnem nalogu in v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, s katerima je bila storilka prekrška seznanjena pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo. Iz kratkega opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila prepovedi kajenja v zaprtem delu gostinskega lokala Kava bar T., v katerem sta dve fizični osebi, ki sta označeni s prvima črkama priimka in imena, kadili tobačne izdelke. S polnim imenom in priimkom pa sta gosta lokala označena v zapisniku o inšpekcijskem pregledu. Opis dejanskega stanja vsebuje smiselno enak očitek, ki je odločilen za odločitev v tej zadevi. Iz njega izhaja, da pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v zaprtem gostinskem prostoru, kjer je kajenje prepovedano ter da sta v navedenem prostoru tobačne izdelke kadila gosta M.A. in K.Š. Ob povedanem je mogoče zaključiti, da je bila storilka prekrška že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo oziroma pred odločitvijo sodišča seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi, na katere je sodišče oprlo sodbo, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo. Storilki prekrška je bila tako dana možnost, da se o odločilnih dejstvih v zvezi z očitanim prekrškom izjavi v zahtevi za sodno varstvo, to pravico pa je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo tudi izkoristila. Iz nje je razvidno, da je razumela kaj se ji očita ter obsežno pojasnila svoje videnje dejanskih okoliščin prekrška. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da storilki prekrška ni bila dana možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se o njih izjavi ter da ji zato ni bil zagotovljen pošten postopek oziroma, da ji je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z možnostjo za pripravo obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave oziroma, da je sodišče kršilo drugo alinejo 62. člena in osmi odstavek 65. člena ZP-1. C.

11. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).