Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik v tem primeru predlagal odložitev izvršitve v zvezi z aktom, ki se ne izvršuje in zato tudi ni mogoče odložiti njegove izvršitve. To pa pomeni, da tudi če bi bilo v tem primeru mogoče izdati začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, tožnik s tem ne bi dosegel želenega cilja, to je odloga izvršitve sklepa gradbenega inšpektorja z dne 23. 4. 2009, s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena izvršba inšpektorjeve ureditvene odločbe z dne 28. 1. 2007.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 28. 1. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2009 (1. točka izreka sklepa), in na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Z izpodbijanim sklepom gradbeni inšpektor ni ugodil zahtevi inšpekcijskega zavezanca – tožeče stranke, vloženi dne 22. 9. 2008, in ni odložil izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 28. 1. 2007, dovoljene s sklepom o uvedbi izvršbe z dne 23. 4. 2008. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbi 2. člena ZUS-1 in meni, da izpodbijani sklep ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in zato ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj v smislu navedene določbe ZUS. Ker pa ni bilo procesnih predpostavk za vložitev tožbe, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka se pritožuje le zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa) in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano 2. točko sklepa odpravi v celoti. Meni, da je prvostopno sodišče napačno odločilo, ko je zavrglo tožbo in ugotovilo, da ne obstajajo procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sklep, s katerim pristojni organ ni ugodil predlogu za odložitev dovoljene izvršbe vsekakor posega v pravni položaj tožeče stranke. Sodišče je v bistvu odreklo tožeči stranki pravico do sodnega varstva.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem upravnem sporu je predmet sodne presoje le pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega sodišča v izpodbijani 2. točki prvostopnega sklepa o tem, da se predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zavrže. Čeprav je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, to je obstoja tožbe, ki jo je v istem sklepu (1. točka izreka) zavrglo, ta odločitev pa še ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku, in torej odločitev glede zavržena tožbe ni pravnomočna, Vrhovno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predlagane začasne odredbe pravilna in zakonita tudi iz drugih razlogov, ki pa so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

7. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. V tej določbi je določeno, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Tožnik je torej predlagal odložitev izvršitve sklepa gradbenega inšpektorja z dne 28. 1. 2009. S tem sklepom je bilo odločeno, da se tožnikovi zahtevi za odlog izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja z dne 28. 1. 2007 (s katero je bila tožniku naložena odprava ugotovljenih nezakonitosti) v zvezi s sklepom istega inšpektorja o uvedbi izvršbe z dne 23. 4. 2008 (s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena izvršba odločbe o odpravi ugotovljenih nezakonitosti, ker tožnik naloženih ukrepov ni izvedel sam v roku, ki mu je bil dan v prvotni odločbi), ne ugodi in se izvršitev navedene odločbe in sklepa ne odloži. S sklepom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, torej tožniku ni bilo naložena nobena aktivnost ali opustitev, ki bi bila lahko predmet izvršbe in posledično predmet odložitve izvršitve z začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik v tem primeru predlagal odložitev izvršitve v zvezi z aktom, ki se ne izvršuje in zato tudi ni mogoče odložiti njegove izvršitve. To pa pomeni, da tudi če bi bilo v tem primeru mogoče izdati začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, tožnik s tem ne bi dosegel želenega cilja, to je odloga izvršitve sklepa gradbenega inšpektorja z dne 23. 4. 2009, s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena izvršba inšpektorjeve ureditvene odločbe z dne 28. 1. 2007. V tem upravnem sporu pa tudi ni mogoče predlagati začasne odredbe v zvezi s slednjima aktoma gradbenega inšpektorja, saj nobeden od teh aktov ni predmet obravnave v tem upravnem sporu.

10. Ker si torej glede na navedeno tožnik tudi, če bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, z njeno izdajo ne bi izboljšal svojega pravnega položaja, saj ne bi dosegel odložitve izvršbe, uvedene s sklepom z dne 23. 4. 2009, tožnik za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).