Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da iz ZIS ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače. To pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike plače obračunati in plačati, od posameznih mesečnih bruto zneskov razvidnih iz izreka sodbe, predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 228,47 EUR.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, da prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti 91. člena drugega odstavka ZIS in tega tudi ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka se zavzema za drugačno razlago določb ZIS in obširno pojasnjuje postopek sprejemanja novele ZIS iz leta 2010. 3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 163/2016 z dne 12. 7. 2016 o bistvu tega spora odločilo in povsem jasno določilo, da je potrebno materialno pravo - 91. člen ZIS uporabiti tako, da sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz navedenega člena niso zgolj bruto plače na katere mora delodajalec iz drugih sredstev plačati prispevke, temveč mora delodajalec plačati prispevke iz prihodkov napitnin.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Na podlagi zgoraj navedenega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba je jasna in konsistentna, v kolikor pa se tožeča stranka z razlogi ne strinja, to ne pomeni, da je podana očitana kršitev. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni razlogi, da je sodišče v postopku kršilo načelo kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Take kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Nestrinjanje z uporabo materialnega prava, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pa ne pomeni zatrjevane kršitve, kot se zmotno zavzema tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejanskih in pravnih vprašanj. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je navedlo bistvene razloge, zakaj je tožbeni zahtevek neutemeljen. Res v obrazložitvi ni navedlo, zakaj ni sledilo predlogu tožeče stranke in postopka ni prekinilo ter zahtevalo presojo ustavnosti drugega odstavka 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 27/95 in nasl.), vendar gre za relativno kršitev, ki na samo odločitev v tem sporu ni vplivala.

7. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo je pravno vprašanje v tem sporu bilo že rešeno vse do Vrhovnega sodišča RS. Pred sodiščem prve stopnje je bilo vloženih večje število istovrstnih sporov v katerih so delavci tožene stranke zahtevali razliko v plači iz naslova razlike, ki naj bi jim nastala zaradi nepravilne delitve napitnin s strani delodajalca med delavce. Spor je nastal o tem, ali se iz zbranih napitnin plača celoten strošek plače, ki ga plača delodajalec, to je prvi bruto in drugi bruto znesek ali le prvi bruto znesek. Tožnik v tem sporu še vedno vztraja na stališču, da se iz zbranih napitnin plača le bruto plača (prvi bruto), ne pa tudi drugi bruto plače in je delodajalec na izplačani del (bruto) plače iz naslova napitnin dolžan plačati stroške delodajalca iz svojih drugih prihodkov.

8. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 163/2016 z dne 12. 7. 2016 zavzelo stališče, da iz določbe ZIS ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače, kar pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Med drugim je v svoji obrazložitvi navedlo: "Pravno podlago za plačilo delovne uspešnosti iz sredstev zbranih napitnin predstavlja drugi odstavek 91. člena ZIS, ki določa, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Nobenega dvoma ni, da pojem plača v smislu delavčeve pravice iz delovnega razmerja, pomeni bruto plačo z vštetjem davkov in prispevkov, ki jih za delavca kot zavezanca odvede delodajalec (1. bruto) in brez vštetja prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec (2. bruto). ZIS je zakon, ki ne ureja pravic zaposlenih, pač pa ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Med njimi je tudi obveznost, da koncesionar prihodek, ki ga dobi z napitninami, v celoti nameni za plače zaposlenih. Iz zakona ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače. Glede na določbo drugega odstavka 91. člena ZIS odhodek, ki ga delodajalec "nameni za plače" ne more biti višji od prihodka iz naslova napitnin. To pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Pojma "plače" namreč v smislu ZIS ni mogoče razlagati kot bruto plače, do katere je upravičen delavec, pač pa kot stroška delodajalca, saj je ZIS zakon, ki nalaga delodajalcu, kako naj porabi točno določen del prihodka. Kaj je delodajalčev strošek plače nenazadnje izhaja iz Slovenskih računovodskih standardov (2006, Ur. l. RS, št. 118/2005 in naslednji), ki v točki 15.11 določajo, da se delodajalčeve "obveznosti za plače izkazujejo kot obveznosti do posameznih zaposlencev v znesku kosmatih plač in kot obveznosti za dajatve, ki se obračunavajo glede na znesek kosmatih plač in niso njihov sestavni del." Dejstvo, da je v zadnjem predlogu za spremembo 91. člena ZIS (v letu 2015) poudarjeno, da se napitnina kot sestavni del prihodkov koncesionarja v celoti nameni stroškom dela za plačilo uspešnosti delavcev - ne pomeni, da je bilo doslej drugače, ampak nasprotno. S predlagano spremembo se narava delodajalčeve (koncesionarjeve) obveznosti le jasneje opredeljuje."

9. Glede na zgoraj predstavljena pravna stališča v istovrstni zadevi, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje in s katerimi se v celoti strinja pritožbeno sodišče, so vse pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. Tudi pritožbene navedbe o pojmu plača v domači zakonodaji in mednarodnih predpisih, saj obseg mase plač, kar predstavljajo tudi napitnine, v sam pojem plače ne posega.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka ker odgovor na pritožbo k rešitvi pritožbe ni pripomogel. Za to odločitev je imelo podlago v prvem odstavku 154. člena, 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP.