Jedro

Utemeljeno pritožba opozarja, da prvostopno sodišče ni ugotovilo zadnje mirne posesti, oziroma je dejansko stanje v zvezi s to posestjo ugotovilo nepopolno in zmotno. Iz razlogov sklepa izhaja, da je v zahodnem delu pretežno zapuščen pas in da je zaradi očitne neuporabe težko govoriti o zadnji mirni posesti. Prvostopno sodišče torej ni ugotovilo, kdaj je glede meje v zahodnem delu prišlo do spora, kdo je pred sporom imel sporno zemljišče v mirni posesti in koliko časa.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami v k.o. Š. s parc.št. 492.S, last predlagateljev, in parc.št. 24/3 in 33/1.S, last nasprotne udeleženke. Ugotovilo je, da nihče od strank ni izkazal močnejše pravice in mejo določilo na podlagi zadnje mirne posesti. Odločilo je še, da skupne stroške postopka nosita stranki vsaka polovico in da mora nasprotna udeleženka predlagateljema povrniti 140.833,07 SIT stroškov.

Zoper sklep se pritožujeta obe stranki. Predlagatelja v pritožbi navajata, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko je v razlogih sodbe govorilo o ogledu z izvedencem, ogleda pa dejansko ni opravilo. Imenovalo je samo izvedenca in opravilo narok na kraju samem. Predlagatelja sta ogled predlagala, sodišče o predlogu ni odločilo, niti ni obrazložilo, zakaj ogleda ni opravilo in je tudi s tem bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je nasprotna udeleženka že pred več leti postavila mrežasto ograjo in da iz svojih nepremičnin na sporni mejni prostor niti nima prehoda. Prehod, ki je na priloženih fotografijah viden, je uredila samo za potrebe tega postopka tako, da je upognila debla dreves in s tem pridobila prostor, da lahko en človek zleze med drevesi in fasado hiše tretje osebe. Odprt jašek, ki je na tem prehodu, je prekrila s plastičnim zabojem. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka se pokaže v tem, da je sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki ugotovilo, da začetna in končna točka (točki I in IV) med strankami nista sporni. Pri končni točki gre za tromejo in pri njeni določitvi bi moral sodelovati tudi tretji mejaš, na kar je izvedenka na kraju samem opozorila sodišče. Iz zapisnika izhaja, da predstavlja točka I in IV tromejo, vendar to še ne pomeni, da sta predlagatelja soglašala s postavitvijo te točke napram nasprotni udeleženki. Sodišče pri določitvi meje ni upoštevalo pripomb izvedenke in je to storilo brez lastnikov sosednjih parcel. Nadaljnjo kršitev vidita predlagatelja v nedoslednem upoštevanju pravil o zastopanju in pravil o pričevanju. M.M. je namreč na prvem naroku nastopal kot zastopnik nasprotne udeleženke, na naslednjem naroku pa je bil zaslišan kot priča. Sodišče tega ne bi smelo dopustiti, nato pa ga še nagraditi s popolnim zaupanjem. Iz razlogov sklepa ni mogoče razbrati, koliko časa je trajala mirna posest. Izrek sklepa je pomanjkljiv, ker ne vsebuje načina ureditve meje. Sestavni del izreka naj bi bila skica izvedenca geodetske stroke z dne 27.5.2005, vendar skice s takim datumom ni. Sodišče v sklepu ugotavlja, da nobeni od strank ni uspelo izkazati močnejše pravice, vendar te ugotovitve ne razloguje. Močnejša pravica predlagateljev izhaja iz dejstev, ki jih sodišče ni ugotavljalo (da nasprotna udeleženka nima dostopa do spornega prostora in da si je svoje zemljišče ogradila pred petnajstimi leti, nasprotno pa imajo dostop predlagatelji). Sodišče bi v zvezi z močnejšo pravico moralo še ugotavljati, od kdaj obstajajo stranska vrata v hišo predlagateljev in čemu so ta vrata služila, od kdaj stoji prizidek, v katerem je cisterna, in podobno. Stanje v naravi kaže na uživanje stvari tako, kot v naravi obstajajo. Sodišče bi lahko glede na naravno pripadnost in uporabo stvari odločilo o močnejši pravici, tako pa je mejo določilo preko prizidka, kot da objekt ne bi obstajal. Sodišče pri ugotavljanju zadnje mirne posesti ni ugotovilo, koliko časa je ta trajala, kdaj je prišlo med strankami do spora, kakšen je bil položaj, preden je med strankama prišlo do spora. Sodišče ni imelo nobenega razloga, zakaj je verjelo M. in zakaj ni verjelo predlagatelju in tega, zakaj je verjelo samo M.M., niti ni obrazložilo. Da je njegova izpoved izmišljotina, se je lahko sodišče prepričalo, ko je ugotovilo, da inšpekcijske službe niso nikoli prejele prijave zoper predlagatelja, čeprav je priča izpovedal, da so se gradnji prizidka takoj uprli in da obstoji verodostojen dokaz na inšpekciji. Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi sodišče na ogledu ugotovilo, da predstavlja del spornega prostora zapuščen pas zemljišča, ampak to izhaja kvečjemu iz navedb nasprotne udeleženke. Taka ugotovitev je v nasprotju z dejanskim stanjem, na kar kažejo fotografije. Ugotovitev sodišča, da so v družini predlagateljev redno s tega pasu odstranjevali koprive, pa kaže na njihovo posest in uživanje tega spornega dela. Napačne so ugotovitve sodišča v zvezi s kamnitimi bloki. Značilnost tega dela Primorske namreč je, da hiše niso imele žlebov in da so zato lastniki postavili pod zunanji rob napušča kamne, da voda, ki je odtekala s strešnikov, ni povzročala erozije. Sodišče meje dejansko ni določilo po zadnji mirni posesti, ampak po katastrski meji, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Napačna je ugotovitev sodišča, da tako postavljena meja dopušča posle rednega vzdrževanja na objektih obeh strank, saj 0,53 m, kolikor je puščenega predlagateljema, rednega vzdrževanja gotovo ne omogoča. Iz razlogov sklepa izhaja, da naj predlagateljica ne bi znala pokazati meje, čeprav s strani sodišča sploh ni bila pozvana, da pokaže mejo. Predlagatelj je res na naroku izpovedal, da je bila meja meter od fasade, dejansko pa je razlika po skici 1,42 metrov. Razlika 20 cm ne more biti merilo za ugotovitev, da predlagateljeva izjava nasprotuje sama sebi. Razlogovanje, da ni razumno, da bi bila cisterna izpostavljena dežju, ni pravilno, saj cisterna ni iz pokvarljivega blaga. Predlagatelja zato predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da sodišče v sklepu ni ničesar zapisalo o tem, da so priče, ki sta jih predlagala predlagatelja njuni sorodniki, zapisalo pa je, da je M.M. njen zet. Predlagatelja sta si prilaščala njene parcele, zato se ne more strinjati, da nosi polovico stroškov razmejitvenega postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe predlagateljev: Pritožbeni očitki, da sodišče ni opravilo ogleda, se je pa vseeno nanj v obrazložitvi sklicevalo, so neutemeljeni. Ni dvoma, da je sodišče dvakrat opravilo narok na kraju samem v skladu z določbo 134. člena Zakona o nepravdnem postopku. Iz zapisnika naroka 21.3.2005 (ki sta ga predlagatelja podpisala in na vsebino nista imela pripomb) izhajajo ugotovitve, ki jih je sodišče nato povzelo v razlogih sklepa. Napačno poimenovanje naroka v obrazložitvi res pomeni kršitev postopka, vendar ne bistveno, saj ne vpliva na pravilnost in zakonitost postopka in na koncu odločitve sodišča. Bistveno je, da sta bili obe stranki na narok vabljeni in da sta imeli možnost izjasniti se o vseh dejstvih in dokazih. Ogled kot posebna oblika dokaznega sredstva pri nepravdnem postopku ureditve meje niti ne pride v poštev, saj je po zgoraj omenjeni določbi 134. člena ZNP predviden narok na kraju samem, ki že po naravi stvari vsebuje ogled spornega zemljišča. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sklep nezakonit, ker v postopek ni bil vključen tretji mejaš. Drži sicer, da gre pri končni točki za tromejo, vendar med strankama meja v smeri proti nepremičninah, last tretjega, ni sporna. Obe stranki pa sta začetno in končno točko pokazali enako in so drugačne pritožbene trditve protispisne (skica izvedenke v zvezi z zapisnikom). Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče nedosledno uporabilo pravila o pričevanju, saj je M.M. na prvem naroku nastopal kot pooblaščenec nasprotne udeleženke, na naslednjem pa je bil zaslišan kot priča, vendar ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob preizkusu, ali gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa se pokaže, da v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil na prvem naroku sprejet samo sklep o imenovanju izvedenca, kar pa ni moglo z ničemer vplivati na pričanje M. (ki je tako ali tako predmet dokazne ocene). V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sestavni del sklepa skica izvedenca z datumom 27.5.2005 in da take skice ni, je iz spisa razvidno, da je izvedenka dopis, s katerim je poslala sodišču skico in s katerim je skico označila, napačno datirala z datumom 27.5.2005. Prvostopno sodišče je zato, kljub temu, da gre za datum pred zadnjim narokom, v sklep pravilno povzelo označbo, ki jo je uporabila izvedenka.

Po določbi 77. člena Stvarnopravnega zakonika SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice (stranki sta s tem soglašali). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da nobena od strank ni izkazala močnejše pravice in da zato kot naslednji kriterij za določitev meje pride v poštev kriterij zadnje mirne posesti. V smeri močnejše pravice namreč stranki nista imeli navedb (predlagatelja govorita samo o uživanju in ne o lastnini) in zato prvostopno sodišče niti ni moglo ničesar ugotavljati. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da prvostopno sodišče ni ugotovilo zadnje mirne posesti, oziroma je dejansko stanje v zvezi s to posestjo ugotovilo nepopolno in zmotno. Iz razlogov sklepa izhaja, da je v zahodnem delu pretežno zapuščen pas in da je zaradi očitne neuporabe težko govoriti o zadnji mirni posesti. Prvostopno sodišče torej ni ugotovilo, kdaj je glede meje v zahodnem delu prišlo do spora, kdo je pred sporom imel sporno zemljišče v mirni posesti in koliko časa. Zadnje mirno posestno stanje je namreč tisto, ki sta ga pred sporom oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala, to stanje pa je moralo trajati nepretrgoma dlje časa. V zvezi z mejo na vzhodnem delu se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da je bila zadnja mirna posest pred postavitvijo pokritega objekta za cisterno, saj je sledilo izpovedi nasprotne udeleženke in njenega zeta, da so takoj nasprotovali gradnji in predlagatelja tudi prijavili inšpekciji. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja, da take izpovedi pristojni inšpektorat ni potrdil in da se zato postavlja vprašanje, ali je bila cisterna pokrita že v letu 1993 (kot sta trdila predlagatelja) ali kasneje (kot je izpovedala priča M.), v zvezi s tem pa tudi, ali je do nasprotovanja prišlo takoj po postavitvi pokritega objekta ali šele čez nekaj časa, kar bi vplivalo na ugotavljanje zadnje mirne posesti. Na podlagi povedanega je zato ugotoviti, da prvostopno sodišče dejanskega stanja glede zadnje mirne posesti tudi v vzhodnem delu spornega zemljišča ni ugotovilo popolnoma. Ker sodišče odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti v novo odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V novem odločanju bo sodišče moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva v zvezi z mirno posestjo (kdaj je prišlo do spora, kdo je imel zemljišče pred tem v posesti, na kakšen način in koliko časa) in v zvezi s tem po potrebi dopolniti dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem strank in odločilnih prič. Odgovoriti bo moralo tudi na pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka sama ogradila svoje zemljišče in si praktično preprečila dostop na sporno zemljišče. Če sodišče zadnje mirne posesti ne bo moglo ugotoviti, pa bo moralo uporabiti 5. odstavek 77. člena SZP in sporni prostor razdeliti po pravični oceni.

Glede pritožbe nasprotne udeleženke: Ker je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo, je moralo že iz tega razloga razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, zato pritožbe nasprotne udeleženke glede stroškov postopka ni posebej obravnavalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbo 165. člena ZPP.