Jedro

Izplačevanja višje plače od določene v obdobju daljšem od dveh let ni mogoče opredeliti kot pomoto, zaradi katere bi prišlo do pravnega položaja, ko bi bil toženec obogaten na račun tožene stranke v smislu določbe 1. odst. 190. čl. OZ. Tožbeni zahtevek za vrnitev preplačila ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „2. Tožeča stranka po nasprotni tožbi je dolžna toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti stroške postopka v znesku 493,68 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi B.H. plačati toženi stranki in tožeči stranki po nasprotni tožbi R. S. 1.660,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 397.989,00 SIT od 5. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.660,78 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 493,68 EUR, ki jih mora povrniti tožeča stranka v roku 15 dni od izdaje odločbe prve stopnje, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka v plačilo. Navaja, da je bila v obravnavanem primeru tožniku (pravilno tožencu po nasprotni tožbi) izdana odločba z dne 4. 2. 2002, s katero je bil razporejen na dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture, v kateri mu je bil med drugim določen dodatek v skladu s 107. členom Zakona o obrambi v višini 15 %. V odločbi je bil določen pravilen dodatek v skladu s predpisi in tožena stranka (pravilno tožeča po nasprotni tožbi) je vedela, kakšne dodatke je dolžna izplačevati. Plače se pri toženi stranki obračunavajo tako, da se podatki za posameznega zaposlenega po izdaji odločbe o plači vnesejo v računalniški progam, na podlagi katerega se mesečno obračunavajo in izplačujejo plače. Pri tem vnosu pa je prišlo do očitne pomote v zapisu številke. Ta pomota ni bila zaznana in je bila ugotovljena šele kasneje, saj je takšno napako tudi ob večji skrbnosti zelo težko ugotoviti. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor je nekaj plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali da bi se izognil sili, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 139/2005, tožeča stranka opozarja, da v konkretnem primeru na njeni strani pri izplačilu ni bila podana volja plačati več, kot je bilo dolgovano. V obravnavani zadevi manjka zavest, volja in hotenje plačati nekaj, kar tožeča stranka ni dolgovala, zato ni podan dejanski stan za uporabo 191. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj pomota v zapisu številke dodatka, ki je nezavestna pomota, ne opravičuje kondikcijskega zahtevka. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je odločitev sodišča materialno pravno pravilna.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami kot tudi pravnimi zaključki, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v obravnavanem obdobju od februarja 2002 do aprila 2004 tožencu izplačevala dodatek po 107. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, 82/94, s spremembami; ZObr) v višini 35 % osnovne plače, čeprav je bil toženec po odločbi št. 185-01-1/2002-102 z dne 4. 2. 2002 (priloga A 6) upravičen do dodatka v višini 15 % osnovne plače. Kljub izdani odločbi o določitvi plače je torej tožeča stranka izplačevala tožencu višjo plačo od določene. Zato je podan dejanski stan po 191. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; OZ), po katerem nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Izplačevanje višje plače od določene v obdobju več kot dveh let namreč ni mogoče opredeliti kot pomote, zaradi katere bi prišlo do pravnega položaja, ko bi bil toženec obogaten na račun tožeče stranke brez pravnega temelja v smislu 1. odstavka 190. člena OZ. Posledično ni odločilna pritožbena navedba, da naj bi šlo za napačen oziroma pomoten vnos podatka v računalnik, oziroma da na strani tožeče stranke ni bila podana volja plačati nekaj, kar ne dolguje. Ker vtoževani znesek po višini ni bil sporen, je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanega dodatka po 107. členu ZObr.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. decembra 2006). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe, pri čemer je tudi v tej točki izreka navedlo, da gre za tožečo stranko po nasprotni tožbi, tako kot je tožeča opredeljena v 1. točki izreka sodbe, v izogib nejasnostim glede tega, katera stranka je v tem sporu po nasprotni tožbi tožeča in katera je tožena. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da v primeru, ko sodišče prve stopnje po vložitvi nasprotne tožbe zadevi razdruži, ni potrebno v novem spisu navajati, da gre za tožečo stranko po nasprotni tožbi, saj se nov postopek vodi samostojno.

Ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen glede odločitve o stroških postopka, kjer je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pritožbi delno ugodilo in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka in ker je s pritožbo le deloma uspela glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Odgovor toženca na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.

Ker zahtevani znesek ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.