Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 42911-02132/2011-1 16022-09 z dne 25. 1. 2011, odločil, da se dolžniku A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 139,74 EUR. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 42911-02132/2011-2 16022-09 z dne 25. 1. 2011, ki je sestavni del tega sklepa. Odločitev temelji na ugotovitvi, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti navedenih v izvršilnem naslovu, zato je bilo potrebno v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2. Drugostopenjski upravni organ Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javni prihodkov, Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev je z odločbo, št. DT 499-29-130/2011-2 z dne 10. 2. 2012, pritožbo A.A. zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnil. 3. Tožnik v vloženi tožbi zahteva vračilo 151,98 EUR, ki jih je plačal 12. 3. 2010 in 750 EUR, ker je davčni organ neupravičeno zaračunaval zemljiški davek v celoti samo B.B., ki je bila lastnica zemljišče le do ½. V tožbi pojasnjuje, da je B.B., njegova mama, prejela račun od DURS ko je že bila pokojna, ta račun pa je poravnal sam. Navaja, da je bil ta račun izdan zaradi nepravilnega dela davčne uslužbenke, saj bi moral biti izdan tudi njegovi sestri C.C., kot solastnici zemljišča. Iz tožbe smiselno izhaja, da predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi in pojasnjuje, da se vsebina tožbe sploh ne nanaša na sklep o davčni izvršbi. Tožnik namreč v tožbi ne oporeka izvršbi svojih obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), ampak navaja le nepravilnosti, ki naj bi se zgodile mami B.B., v zvezi z odmero obveznosti iz naslova NUSZ. Zahteva vračilo plačane obveznosti v znesku 150 EUR, kar je plačal za pokojno mamo. Po podatkih Davčnega urada Velenje je slednji vlogo tožeče stranke za vračilo plačanih obveznosti iz naslova NUSZ po pokojni materi B.B. zavrnil z odločbo, št. DT 42911-66/2011,4-1602-01 z dne 6. 6. 2011, ki je postala pravnomočna 9. 7. 2011. V odgovoru na tožbo tožena stranka glede nepravilnega ravnanja uslužbenke, ki je vodila postopek odmere NUSZ, pojasnjuje, da predmet presoje v tem postopku ni odmera NUSZ, pojasnjuje pa, da uslužbenka nima vpliva za določanje površine, od katere se NUSZ obračunava, saj so obveznosti odmerjene izključno na podlagi podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje občina. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, ki izhajajo iz seznama izvršilnih naslovov je bilo namreč odločeno z odmernimi odločbami št. 422402628/2010-16012-05 z dne 17. 5. 2010, št. 422402628/2010-16012-05 z dne 16. 8. 2010 in št. 422402628/2010-16012-05 z dne 15. 11. 2010. S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

7. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je obveznosti naložene s prej navedenimi odmernimi odločbami izpolnil, sklicuje pa se na podatek, da je plačal davčne obveznosti za svojo pokojno mamo, obveznosti, ki so ji bile zaračunane na nepravilen način. Gre za ugovore, ki jih sodišče v tem postopku ne more presojati, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

8. V obravnavanem primeru ne gre za niti primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

9. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Tako stališče je Vrhovno sodišče doslej potrdilo že v več svojih sklepih, med drugim I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009 in I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010.