Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v izreku sodbe dodalo mesto vznemirjanja, ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega, kot je zahtevala tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da po koncu izvedbe del na vodovodni inštalaciji v svojem stanovanju namesti keramične ploščice. Takšen ukrep namreč ni potreben za to, da bi vznemirjanje prenehalo, tako da zanj v določbi 99. čl. SPZ ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. v I. točki izreka tako, da se v 14. vrstici izpusti besedna zveza ''…in nadomesti manjkajoče keramične ploščice ...'', ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

2. ter v III. točki izreka tako, da se priznani pravdni stroški tožeče stranke znižajo za 276,98 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna prenehati vznemirjati tožečo stranko v stanovanju št. 5 na naslovu Z., vpisanega pod vl. št. 2371/7 k.o. X, id. št. 000, tako da v roku 30 dni v stanovanju vzpostavi prejšnje stanje na vodovodni inštalaciji, ki vodi iz toženčevega stanovanja št. 6 v njeno stanovanje št. 5, na način, kot izhaja iz skice in opisa izvedenskega mnenja V. B. iz septembra 2010 na strani 7. Tožena stranka mora tako v svojem stanovanju narediti odprtino za dostop do vertikalnega voda in oklepni priključek nove gibke cevi, ki vodi v medprostor proti kuhinji stanovanja tožnice, nato izdelati odprtino, skozi katero se naredi preboj v medprostor predelne stene kuhinj obeh stanovanj, nadalje v steni kuhinje pripraviti odprtino do medprostora in novo vodovodno cev napeljati skozi nov preboj v nosilnem zidu do odvzemnega mesta v kuhinji, izvesti vodovodni priključek, zazidati odprtine, ter na koncu namestiti manjkajoče keramične ploščine (I. točka). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo le v delu, ki se nanaša na krajši rok izpolnitve (II. točka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 1.913,78 EUR (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, da je sodišče v izrek sodbe vneslo podatke o lokaciji vznemirjanja, česar tožeča stranka po spremenjenem zahtevku sploh ni zahtevala. S tem je prekoračilo zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pritožba obširno navaja, zakaj sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. Tožena stranka je namreč tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi 22. 11. 2010, po katerem bi se dela opravila le v stanovanju tožnice, dejansko že pripoznal. Tožnica si je nato premislila ter tožbeni zahtevek na naroku dne 14. 4. 2011 spremenila tako, da sanacijo zahteva v obeh stanovanjih. S tem se toženec ne strinja, saj bodo stroški precej višji, zadeva pa niti ne bo dokončno urejena. Toženec namreč vsakič, ko je odsoten, v stanovanju zapre ventil, s čemer ji bo zaprl dovod hladne vode. Tudi zato, ker končnega cilja na tak način ni mogoče doseči, sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. V nadaljevanju pritožba napada ugotovitve sodišča, kdo je povzročil takšno stanje, zaradi katerega je tožnica ostala brez hladne vode. Meni, da primerjava njenega stanovanja s stanovanjem nad njo, iz katere je izhajal izvedenec, ni mogoča. Lastniki stanovanj so namreč v lastni režiji menjali vodovodne inštalacije, zaradi česar je v večstanovanjski hiši prišlo do zmešnjave cevi in priključkov. Sodišče je kar verjelo tožnici, da ob adaptaciji leta 1994 ni ničesar spreminjala, čeprav za to ni predložila nobenih skic in načrtov. Ne drži, da toženec drugačnega poteka inštalacij ni zatrjeval in dokazal. Ves čas je namreč trdil, da je med stenami stanovanj tudi nosilna stena, ki razmejuje jašek z napeljavo, kar pomeni, da je bilo prvotno stanje drugačno, kot je sedaj. Pritožba se nadalje ne strinja, da toženec oziroma njegovi izvajalci niso bili dovolj skrbni. F. K. je namreč po zaključku del tožnico pozval, naj preizkusi, ali vse dela. Sodišče niti ne obrazloži, zakaj priči ni verjelo. Tožnica je tudi sama povedala, da jo je K. vprašal, ali voda teče. Če ni normalno prižgala vode in poizkusila, kako teče, pa to ni problem toženca. Tožnica je bila neskrbna, saj je po tem, ko je videla, da z vodo nekaj ni v redu, čakala kar 7 mesecev. Pritožba meni, da bi bila edino ustrezna rešitev ta, kot jo je tožnica prvotno zahtevala, to je izvedba del le v njenem stanovanju. Druga varianta je namreč dražja, saj bo treba prekopati kopalnico toženca in odstraniti vgradni kotliček, katerega vrednost presega celoten strošek adaptacije, če bi delo opravili le v stanovanju tožnice. Pri tem izvedenec ni upošteval vmesne nosilne stene, ki jo bo treba nujno porušiti, da je mogoče priti do napeljave. Poleg tega ne bo pravega rezultata, saj bo ob zaprtju ventila tožnica ponovno brez vode. Ker je tožnica sama zakrivila takšno stanje, ne more zahtevati stanje sanira po najbolj ekonomsko neupravičeni in najbolj boleči varianti za obe stranki in še to brez dokončne ureditve. Končno pritožba graja še stroškovno odločitev. Sodišče je tožnici neupravičeno prisodilo kilometrino za prihod na 2 naroka za kar 412 km, saj tožnica stanuje le 100 m od sodišča. Poleg tega ji je priznalo izgubo na zaslužku, o čemer v spisu ni nobenega podatka.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. S tem, ko je v izreku sodbe dodalo mesto vznemirjanja (t. j. stanovanje št. 5 vpisano v vl. št. 2371/7 k.o. X id. št. 000), namreč ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega, kot je zahtevala tožeča stranka (2. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Iz tožbenega zahtevka je jasno razvidno, da slednja uveljavlja prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na svojem stanovanju (t. j. stanovanje št. 5). Glede na to, da je obseg varstva, kot ga daje napadena sodba, enak zahtevanemu, zatrjevana procesna kršitev ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dovolilo spremembo tožbe. Kadar toženec temu nasprotuje, kot je bilo to v obravnavanem primeru, mora sodišče oceniti, ali je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. čl. ZPP). Smotrnost je treba razumeti v procesnem smislu, saj gre za odraz načela ekonomičnosti postopka, ki zahteva, da se izkoristi že zbrano procesno gradivo. Tožeča stranka je na naroku dne 14. 4. 2011 (list. št. 84) spremenila tožbeni zahtevek tako, da naj se konkretno navedeni ukrepi na skupni vodovodni inštalaciji namesto v njenem stanovanju izvršijo v stanovanju toženca. Glede na to, da spremenjen zahtevek izvira iz iste dejanske podlage, že izvedeni dokazni postopek pa predstavlja ustrezno podlago za razsojo spora, je tudi po presoji pritožbenega sodišča smotrno, da se o njem odloči tekom tega postopka. Na odločitev o dopustnosti spremembe tožbe ne more vplivati morebitno dejstvo, da je za rešitev nastale situacije bolj primerna rešitev, kot je bila vsebovana v prvotnem zahtevku (v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2010 na list. št. 70). Tožbenega zahtevka pa toženec pred tem tudi ni pripoznal, kot to zatrjuje v pritožbi, saj obvestilo sodišču z dne 2. 2. 2011 (list. št. 74) ne vsebuje njegove izjave o utemeljenosti zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je vzrok za to, da tožeča stranka v kuhinji nima več hladne vode, v ravnanju toženca oziroma njegovih izvajalcev, ki so leta 2008 menjavali vodovodno inštalacijo v njegovem stanovanju. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje zadosti podlage v izvedenskem mnenju izvedenca V. B. Izvedenec je namreč ugotovil, da so izvajalci prekinili sekundarni dovod – vodovodno cev, ki je bila skupna za obe stanovanji, zaradi česar cev v kuhinji tožeče stranke ni več priključena na vodovodno napeljavo. Glede na to, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in prepričljivo, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pritožba takšne dokazne ocene ne uspe omajati z zatrjevanjem, da so vodovodne cevi potekale drugače, kot je to predpostavljal izvedenec. Slednji je pravilno izhajal iz predpostavke, da je bilo stanje pred posegom toženca enako prvotnemu, torej da tožnica ob obnovi svojega stanovanja v letu 1994 poteka inštalacij ni spreminjala, kot je to zatrjeval toženec, tožeča stranka pa izrecno zanikala. Pri tem je natančno in prepričljivo obrazložil, na podlagi katerih okoliščin je prišel do takšnega zaključka. Če je toženec menil, da temu ni tako, bi moral svoje trditve podkrepiti z ustreznimi dokazi, česar pa ni storil. Dejstvo, da so posamezni lastniki v večstanovanjski hiši v preteklosti zamenjali vodovodno inštalacijo, kar izpostavlja v pritožbi, samo po sebi še ne dokazuje, da je bila s tem spremenjena tudi napeljava do stanovanj pravdnih strank. Tudi to, da je med stanovanji nosilna stena, ne dokazuje ničesar. Pritožba s tovrstnimi navedbami zato ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca o vzroku prekinitve dovoda hladne vode. Da je bila sporna vodovodna cev ob adaptaciji toženčevega stanovanja opuščena, pa je navsezadnje potrdil tudi zaslišani F. K., ki je pri tožencu ta dela izvajal. 8. Vprašanje skrbnosti toženca, s katero se je ukvarjalo sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve), za odločitev o zahtevku ni bistveno. Pomembno je le, da je takšno vznemirjanje protipravno (99. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Glede na to, da tožeča stranka z odvzemom hladne vode ni soglašala in da za kaj takega tudi ni bilo druge (npr. zakonske) podlage, ne more biti dvoma, da je takšno vznemirjanje nedopustno. Pritožbene navedbe, češ da je bil toženec skrben, tožnica pa ne, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odst. 360. čl. ZPP).

9. Ob ugotovitvi, da je toženec tožečo stranko neutemeljeno vznemirjal, vtoževani način odprave tega vznemirjanja pa je glede na mnenje izvedenca ustrezen, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (v pretežnem delu) utemeljeno ugodilo. Pri tem pa je deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da po koncu izvedbe del na vodovodni inštalaciji v svojem stanovanju namesti keramične ploščice. Takšen ukrep namreč ni potreben za to, da bi vznemirjanje prenehalo, tako da zanj v določbi 99. čl. SPZ ni podlage. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

10. Pritožba se neupravičeno zavzema za to, da bi se potrebni ukrepi vršili v stanovanju tožeče stranke. Prvič zato, ker tožeča stranka tega ne zahteva. Tožbeni zahtevek se namreč glasi tako, da mora toženec zadevo sanirati iz svojega stanovanja. Odveč je zato tehtanje, katera izmed obeh možnosti je boljša, kot tudi vse, kar pritožba obširno navaja v korist predlagane izvedbe. In drugič, brez ustreznega soglasja, ki ga tožeča stranka ni dala, v njenem stanovanju potrebnih del tudi sicer ni mogoč izvesti.

11. Pač pa pritožba upravičeno graja odločitev sodišča o stroških postopka. Po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka sicer upravičena do povrnitve stroškov prihoda na sodišče iz kraja, kjer je bila tedaj kot oskrbnica koče dejansko nastanjena (relacija Trenta – Kranj – Trenta) (5. čl. Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, v nadaljevanju Pravilnik). Vendar je kilometrino odmerilo previsoko, saj gre po podatkih AMZS, kot jih je pridobilo pritožbeno sodišče, za razdaljo zgolj 82 km v eno smer. Kilometrina v zvezi s prihodom na narok 25. 8. 2011 tako znaša 61,66 EUR in ne 149,32 EUR, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Nadalje je neutemeljeno priznalo tudi kilometrino za prihod na narok 16.9.2010, saj po podatkih v spisu ne izhaja, da je bil narok za ta dan sploh razpisan. Pravilno pa je sodišče priznalo tožeči stranki izgubo na zaslužku 40 EUR zaradi njene udeležbe na naroku 25. 8. 2011. Podlago predstavlja določba 14. čl. Pravilnika, ki omogoča odmero izgubljenega zaslužka po prostem preudarku, upoštevajoč poklic, ki ga oseba opravlja, ter porabljen čas. Glede na njeno dvodnevno odsotnost iz koče ter vrsto dela je znesek 40 EUR, kot ga je priznalo sodišče, ustrezen. Ker pa naroka dne 16. 9. 2010, kot že rečeno, ni bilo, ji za ta dan povračilo izgubljenega zaslužka ne pripada. Pritožbeno sodišče v zvezi z zaslužkom tožeče stranke ni upoštevalo podjemne pogodbe, ki jo je stranka predložila odgovoru na pritožbo (priloga A17), saj takšne prepozne predložitve dokazila ni opravičila (1. odst. 337. čl. ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča v III. točki izreka spremenilo tako, da je stroške tožeče stranke znižalo za 276,98 EUR. Pri tem dodaja še, da se uspeh pravdnih strank zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe ni spremenil, zato iz tega razloga v stroškovno odločitev ni bilo potrebno posegati.

13. V preostalem pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP). V pritožbi uveljavljeni razlogi namreč niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 154. in 165. čl. ZPP. Ker je toženec v pritožbenem postopku uspel le z sorazmerno majhnim delom, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožeče stranke pa je odpadla, saj le – teh stranka ni priglasila.