Jedro

Za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je bil podan iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (neutemeljeno neizvrševanje sklepov organa zavoda), je bistveno le to, da je bilo tožniku s sklepom naloženo določeno ravnanje, ki ga neutemeljeno ni izvršil. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo nesprejemljivo ravnanje tožnika, ki je na ministrstvo spornega dne poslal elektronsko sporočilo s predlogom drugačne ureditve prenehanja mandatov novoimenovanih predstojnikov, kot je bilo to določeno v osnutku predloga statuta, sprejetega na seji Sveta en dan prej. Ker je bil tožnik na tej seji prisoten in je bil zato v času posredovanja spornega sporočila dobro seznanjen z razlogi proti predlagani ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj nekorektno, da je ministrstvu samovoljno predlagal spremembo akta, h kateremu je prejšnji dan podal soglasje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s sprejetim sklepom Sveta, ki je v skladu s 13. členom Statuta pristojen za sprejetje spremembe statuta, in da je zato podan razrešitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: "II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa A. z dne 9. 9. 2015 o razrešitvi tožnika. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače v skupnem bruto znesku 78.387,93 EUR in denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto znesku 4.496,44 EUR, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoča neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 6.226,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi vztraja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bil prekludiran s trditvami o tem, da mu Svet s spornimi sklepi ne bi smel nalagati, na kakšen način mora poslovati, ter da je bilo s temi sklepi poseženo v razmejitev pristojnosti med poslovodstveno in nadzorstveno funkcijo zavoda, saj to spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče neutemeljeno ni ugotavljalo, ali je bil tožnik sporne sklepe dolžan izvršiti oziroma ali so bili ti zanj zavezujoči. S sklicevanjem na določilo 13. člena Statuta A. in določbo 30. člena ZZ nasprotuje stališču sodišča, da je bil dolžan izvršiti vse sklepe Sveta. Tudi iz sedme alineje 20. člena Statuta A. ne izhaja, da je direktor dolžan sprejeti in izvršiti vse predloge, ki jih poda Svet. Opozarja na izpoved B.B., da Svet le pove kaj hoče, način, strategija in način doseganja tega rezultata pa je stvar odločitve direktorja. Tožena stranka mu ni očitala, da sklepa št. ... ni izvršil, temveč da ga ni izvršil pravočasno in dosledno. To ne ustreza razlogu za razrešitev po tretji, temveč po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, na katero se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni sklicevala. Iz besedila sklepa št. ... ne izhaja, da bi Komisija za proučitev stališč zaposlenih vodstvu naložila zavezujoče ravnanje, ki bi ga to moralo izvršiti. Sicer pa je program ukrepov in aktivnosti za izboljšanje razmer na A. Svetu predložil na seji 6. 5. 2015. Napačno je stališče sodišča, da bi tožnik ta program moral pripraviti v roku 60 dni. S sklicevanjem na sedmo alinejo 13. člena in 17. člen Statuta A. uveljavlja, da je kot direktor lahko samostojno odločal o tem, na kakšen način bo izvrševal svoje naloge. Generalni direktor je tudi tisti, ki predlaga in izvaja kadrovsko politiko, Svet pa s sprejetimi sklepi ne sme posegati v njegove pristojnosti. Meni, da bi nepravočasna izvršitev sklepov Sveta lahko pomenila le razlog za razrešitev po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ni pomembno, da člani Sveta A. programa ukrepov in aktivnosti niso sprejeli. Tožniku z nobenim sklepom ni bilo naloženo, da mora pripravljen program dopolniti. Tožena stranka mu v dopisu z dne 20. 7. 2015 niti ni očitala, da programa oziroma njegove dopolnitve ni pripravil, zato je šlo v tem delu za nedopustno širitev razlogov za razrešitev. Tožena stranka mu v tem dopisu tudi ni očitala, da ni realiziral posameznih priporočil Komisije za proučitev stališč zaposlenih, zato se o teh očitkih ni imel možnosti izjaviti. Poleg tega je vse obveznosti v zvezi s tem izpolnil. Komisija je podala le svoje predloge in ne zavezujočih usmeritev in navodil. Zmoten je zaključek sodišča, da je bil dolžan podati pojasnila zaposlenim in javnosti glede izpostavljanja tematike pravic delavcev s področja sevanja. V medijih o sevalni zakonodaji ni več razpravljal, s tem pa je realiziral 2. točko poročila Komisije. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče C.C., iz katere izhaja, da je tožnik zaposlenim predstavil svoje stališče glede sporne tematike. Izpostavlja ugotovitev sodišča, da je skrb za vzpostavljanje in izvajanje enotnih priporočil za zdravljenje na A. ter vodenje in usklajevanje strokovnega dela naloga strokovnega in ne generalnega direktorja. Poleg tega so podatki o realizaciji novih kliničnih poti del vsakoletnega poročila ministrstvu. Iz sodbe ni razvidno, na kakšni pravni podlagi naj bi bil tožnik dolžan izvršiti predlog iz 8. točke poročila Komisije. Sicer pa je tudi po ugotovitvi sodišča tak predlog na ministrstvo podal 24. 4. 2015. Glede na prvi odstavek 20. člena Statuta A. nima pristojnosti direktorju odrejati, katera izobraževanja bo izvedel. Priporočilo iz 10. točke poročila Komisije je zato vzel na znanje, vendar pa dodatna izobraževanja po njegovi oceni niso bila potrebna. Stališče sodišča, da je bil tožnik izobraževanja dolžan izvesti, je glede na razmejitev pristojnosti med posameznimi organi zavoda absurdna. Sicer pa izobraževanj v letu 2015 ni bilo mogoče izvesti, ker to ni bilo predvideno v finančnem načrtu. Priporočil Komisije ni ignoriral, temveč jih je ustrezno preučil in nanje tudi reagiral. V zvezi s tem je sprejel sklep o skupnih sestankih upravnega kolegija in kolegija zdravstvene nege, ki od aprila 2015 dalje potekajo enkrat mesečno, od začetka marca 2015 pa generalni direktor in glavna sestra redno obiskujeta oddelke. Glede interdisciplinarnosti je ugotovil, da je ta močno razvita, kar potrjujeta izpovedi dr. D.D. in C.C.. Jeseni 2015 je izšla prva številka internega časopisa. Ker tožniku ni bilo očitano malomarno ali nevestno delo, niti ni pomembno, ali je bilo njegovo ukrepanje ustrezno. Sodišče je z ugotovitvami, da bi tožnik izobraževanja lahko izvedel z obstoječimi sredstvi, ter da so se izobraževanja pričela izvajati po nastopu nove direktorice, preseglo trditveno podlago tožene stranke in zato kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj bi moral storiti v okviru 12. in 13. točke poročila Komisije. Tožena stranka mu v dopisu z dne 20. 7. 2015 ni očitala, da sklepa št. ... ni izvršil, temveč da ga je izvršil prepozno in nedosledno, pri čemer rok za izvršitev sklepa ni bil določen. Ker je skrb za poslovni uspeh in zakonitost poslovanja A. pridržana direktorju, Svet takšnega sklepa ne bi smel izdati. Tožena stranka mu ni očitala, da poročilo o ukrepih v zvezi z ugotovitvami notranje revizije ni bilo ustrezno, zato je sodišče z ugotovitvami v tej smeri prekoračilo razloge v sklepu o razrešitvi in trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka mu v zvezi s tem tudi ni očitala, da je ravnal v nasprotju s predpisi in splošnimi akti. Sodišče je ugotovitev, da glede revizijskega poročila ni odredil nobenih aktivnosti, oprlo le na izpoved vodje službe za informatiko, pri čemer ni pojasnilo, zakaj je ta verodostojnejša od izpovedi tožnika. S tem je kršilo 8. člen ZPP. Tožena stranka mu v dopisu z dne 20. 7. 2015 neizvršitve sklepa št. ... ni očitala, temveč je to, da ni dostavil zahtevanih analiz oziroma podatkov, navajala šele v sklepu o razrešitvi. Poleg tega je sklep št. ... nerazumljiv. To izhaja tudi iz izpovedi C.C., do katere se sodišče ni opredelilo. Rok za izvršitev sklepa št. ... ni bil določen. Opozarja na izpoved priče E.E., da so bile nove zaposlitve nujne. Nasprotuje zaključku sodišča, da je Svet upravičeno pričakoval predložitev manjkajočih podatkov. Glede očitka v zvezi s strategijo razvoja A. izpostavlja, da je direktor v skladu z 20. členom Statuta A. dolžan predlagati le temelje poslovne politike in načrta razvoja A.. Vztraja, da sklepa št. ... v obdobju manj kot mesec dni ni bilo mogoče izvršiti. Tudi novo vodstvo je za izdelavo strategije potrebovalo leto in pol. Poleg tega je bil na seji Sveta 26. 2. 2015 določen nov rok za pripravo strategije, v tem roku pa je bila strategija pripravljena. Iz izpovedi C.C. in dr. D.D. izhaja, da je bila strategija, ki jo je pripravil tožnik, osnova za strategijo, ki je bila izdelana pod novim vodstvom. Delavnic v zvezi s pripravo strategije se je udeležil le en član Sveta. Sicer pa je dr. D.D. izpovedal, da odgovornost za pripravo strategije nosi strokovni direktor. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bil očitek v zvezi s pripravo strategije utemeljen. Ni pomembno, kolikokrat je bil rok za pripravo tega dokumenta podaljšan, bistveno je, da je bil končni rok 30. 9. 2015. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje F.F.. Da je zaslišanje te priče pomembno, se je izkazalo šele med zaslišanjem C.C.. Poleg tega je ta dokazni predlog podal takoj, ko ga je tožena stranka umaknila. Vztraja, da očitki v zvezi s sistemom kakovosti in varnosti v dopisu z dne 20. 7. 2015 niso vsebovani. Tožena stranka mu v zvezi s tem ni očitala neizvršitve sklepa Sveta. Opozarja na izpoved B.B., da Pravilnik o kakovosti tudi pod novim vodstvom ni bil sprejet. Sodišče v zvezi s tem ni opravilo ustrezne dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič. Iz sodbe ni razvidno, ali je bila izdaja Pravilnika o kakovosti z vidika predpisov in splošnih aktov tožene stranke sploh potrebna. Priča B.B. ni zanikala, da je tožnik Svetu predložil akcijski načrt za implementacijo standardov. Nasprotuje presoji sodišča, da ni bila izvedena nobena varnostna vizita in da bi moral pri teh vizitah sodelovati tudi sam. Iz izpovedi tožnika, C.C. in dr. D.D. izhaja nasprotno. Ne drži, da se je bilo zastojem pri pridobitvi akreditacije G. mogoče izogniti. Ni pomembno, da je bila pod novim vodstvom sprejeta akreditacija H., saj je bila ta bistveno manj zahtevna od akreditacije G., kar izhaja tudi iz izpovedi priče E.E.. Vztraja, da je elektronsko sporočilo na ministrstvo poslal v fazi za morebitne popravke in dopolnitve, ko je bil sprejet le osnutek sklepa. Sodišče je z ugotovitvami o spornem elektronskem sporočilu kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Ni pomembno, ali je bilo tožnikovo stališče primerno, saj je imel v fazi sprejemanja Statuta A .pravico izraziti svoje mnenje. Vztraja, da so očitki iz izpodbijanega sklepa nerazumni, saj naj bi v relativno kratkem obdobju izvedel izjemno zahtevne projekte, in to v času, ko se je na A. izvajal še obsežen projekt obnove vodovoda. Da je svoje naloge generalnega direktorja uspešno izvršil, dokazuje poslovni uspeh A. ter dejstvo, da v obdobju od 2013 do 2015 s strani ministrstva ni bilo ugotovljenih bistvenih nepravilnosti. Vztraja, da je bil izpodbijani sklep izdan zaradi maščevalnih namenov dr. D.D.. Razumljivo je, da zaslišane priče ne bodo priznale, da so za razrešitev glasovale po njegovem naročilu. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je bil sklic seje Sveta, na kateri se je obravnavalo tožnikovo dotedanje delo, sklican le teden dni po podaji opozorila, pri čemer na predhodni seji ni prejel nobenih očitkov o slabem delu. Sodišče ni opravilo vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Izpostavlja izpoved dr. D.D., da je bilo opozorilo pred odpovedjo kaplja čez rob, da ga ljudje podpirajo in da je prepričeval ostale člane Sveta naj glasujejo za tožnikovo razrešitev. I.I. in J.J. sta ga posvarili, naj spornega opozorila ne poda. Sodišče tožnikove izpovedi v zvezi s tem ni presojalo, niti ni pojasnilo, zakaj ji ni sledilo. Sodišče je zmotno kot verodostojno ocenilo izpoved priče E.E., saj ta ni logična in življenjsko prepričljiva. Poleg tega je tudi v nasprotju z izpovedmi ostalih zaslišanih prič. Sodišče je zmotno zaključilo, da dr. D.D. nima posebne moči, saj iz izpovedi B.B. in I.I. izhaja nasprotno. Dr. D.D. zato sklica seje Sveta sploh ne bi smel predlagati, kot tudi na njej ne bi smel sodelovati in glasovati o tožnikovi razrešitvi. Ker dr. D.D. ni bil izločen iz postopka odločanja, seja ni bila sklicana v skladu s pravili, zato je bil postopek razrešitve nezakonit. V zvezi s tem se sklicuje na določbo 37. člena ZUP. Nasprotuje presoji sodišča, da do škode v višini nadomestila plače in nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni upravičen že zato, ker se je 21. 10. 2015 starostno upokojil. Zmotno je tudi stališče, da tožnik v primeru nezakonitosti sklepa o razrešitvi ne bi bil upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrade za pripravo vseh šestih pripravljalnih vlog in za poročilo stranki, saj tožena stranka nastanka in potrebnosti teh nagrad ni izkazala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče F.F., ki ga je ta podal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 25. 10. 2017. Pritožba neutemeljeno opozarja, da tožnik izvedbe tega dokaza v roku iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni predlagal zato, ker je računal, da ga bo sodišče prve stopnje izvedlo na predlog tožene stranke. V skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje trditveno in dokazno breme, po ustaljenem stališču sodne praske pa dokazni predlog tožene stranke ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke. Tožnik bi zato predlog za zaslišanje navedene priče najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo moral podati tudi sam, ker tega ni storil, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil z njim prekludiran. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbi, da se je zaslišanje F.F. kot relevantno izkazalo šele po zaslišanju priče C.C., s čimer smiselno zatrjuje pogoj nekrivde iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na to pravilno odgovorilo, da je bil C.C. kot priča zaslišan na naroku za glavno obravnavo 4. 10. 2017, torej tri tedne pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, na katerem je tožnik podal sporni dokazni predlog. Sicer pa je odločitev o zavrnitvi predloga za zaslišanje priče F.F. pravilna tudi zato, ker ga je tožnik podal v potrditev navedb, ki za odločitev niso pravno relevantne (da se je delavnice v zvezi s pripravo strategije razvoja udeležil le en član Sveta), kar je natančneje pojasnjeno v 29. točki obrazložitve te sodbe.

7. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve o glavni stvari. Napačna je le odločitev o stroških postopka.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost sklepa A., s katerim je bil tožnik 9. 9. 2015 razrešen s funkcije generalnega direktorja tožene stranke (v nadaljevanju: sklep o razrešitvi). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik mandat generalnega direktorja nastopil 2. 4. 2013 za obdobje do 2. 4. 2017. Za isto obdobje sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Vlada RS je soglasje k izpodbijanemu sklepu podala 20. 10. 2015, tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki pa je zato naslednjega dne (21. 10. 2015) prenehalo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so očitki tožene stranke v pretežnem delu utemeljeni, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi, vključno z denarnimi zahtevki, zavrnilo. Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje, v nadaljevanju pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

9. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s funkcije generalnega direktorja tožene stranke ni bil razrešen zaradi povračilnega ukrepa enega od članov Sveta (dr. D.D.) zoper njega. Sicer drži, da je tožnik navedenemu zdravniku 19. 6. 2015 vročil pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi številnih prič (dr. D.D., E.E., K.K., I.I. in L.L.) ter zakonite zastopnice tožene stranke B.B. utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva za sklic seje, na kateri se je obravnavalo tožnikovo delo, posledica dolgotrajnega nezadovoljstva delavcev in članov Sveta s tožnikovim delom. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva pritožbena navedba, da je bila ta seja Sveta sklicana le teden dni po podaji pisnega opozorila. Tudi to, da tožniku na predhodni seji Sveta (17. 6. 2015) slabo delo ni bilo očitano, ne potrjuje stališča pritožbe, da je bil celoten postopek razrešitve tožnika posledica podaje spornega opozorila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot verodostojni ocenilo izpovedi prič E.E. in K.K., da je Svet tožniku že pred sejo 17. 6. 2015 podal številna opozorila glede neizvrševanja oziroma nepravočasnega izvrševanja njegovih sklepov. Na pravilnost te ugotovitve kaže tudi okoliščina, da je Svet na seji 6. 5. 2015 sprejel sklep št. ..., s katerim je predlagal hitrejšo in doslednejšo realizacijo sprejetih sklepov in ob tem izrecno opozoril, da je za koordinacijo in izvedbo aktivnosti izvedbe odgovorno vodstvo A.. Nenazadnje pa je to, da ga je Svet glede očitkov, ki so kasneje postali razlog za razrešitev, opozarjal že pred podajo spornega opozorila, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpovedi priznal tudi tožnik. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje izpovedi priče E.E. ne bi smelo slediti, češ da je ta nelogična, neprepričljiva in v nasprotju z izpovedmi ostalih zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče tega ne ugotavlja in pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je izpoved te priče ocenilo kot verodostojno.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo tožnikove izpovedi o tem, da naj bi ga I.I. (predsednica Sveta) in J.J. (članica Sveta) pred podajo spornega opozorila posvarili, naj tega ne stori, ter da naj bi mu I.I. zatem, ko je bila podana zahteva za sklic seje Sveta, na kateri se je obravnavalo tožnikovo delo, rekla, da zdaj pa ima, kar je želel. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 7. točke obrazložitve sodbe navedeno izpoved povzelo, dejstvo, da ji glede na številne nasprotne izpovedi zaslišanih prič ni sledilo, pa ne pomeni, da je pri odločitvi ni upoštevalo. Pritožba v zvezi s tem tudi neutemeljeno opozarja, da je zakonita zastopnica tožene stranke v izpovedi potrdila besede dr. D.D., da bo šel do konca. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo priči dr. D.D., da sporna izjava ni bila podana v kontekstu zahteve za tožnikovo razrešitev, pritožbeno sodišče pa v pravilnost te ocene ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Tožnik to, da je šlo za osebne zamere, neutemeljeno uveljavlja tudi s sklicevanjem na izpoved priče C.C.. Del izpovedi, ki jo pritožba v zvezi s tem izrecno povzema, se namreč ne nanaša na relevantno obdobje, temveč na čas, ko tožnik funkcije generalnega direktorja tožene stranke sploh še ni opravljal in zato za odločitev v zadevi ni pomembna.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je od članov Sveta nerealno pričakovati, da bodo v izpovedih priznali, da so za razrešitev glasovali po naročilu dr. D.D.. Glede na to, da so izpovedi teh prič v bistvenem skladne, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojne. Pritožba v zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene upoštevalo metodološki napotek iz navedene določbe ZPP. Poleg tega pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je večina očitkov iz sklepa o razrešitvi utemeljenih, za odločitev niti ni več pomembno, kakšni so bili razlogi članov Sveta za sklic seje, na kateri se je obravnavalo tožnikovo delo, in iz kakšnih razlogov so glasovali za tožnikovo razrešitev. Ugotovitve v tej smeri bi bile lahko relevantne le v primeru, če bi šlo npr. za razrešitev iz nekrivdnih razlogov ali če bi bilo ugotovljeno, da očitki iz sklepa o razrešitvi niso utemeljeni. V tej luči je treba presojati tudi izpoved dr. D.D., da je razumljivo, da je člane Sveta želel prepričati, naj glasujejo za razrešitev tožnika. Če razrešitve tožnika ne bi želel doseči, predloga Svetu v tej smeri niti ne bi podal. 12. Pritožbena navedba, da dr. D.D. ne bi smel predlagati sklica seje Sveta, na kateri se je obravnavalo tožnikovo delo, je neutemeljena že zato, ker dr. D.D., K.K. in E.E. po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sklica sporne seje niso predlagali v posledici podaje že omenjenega pisnega opozorila, temveč zaradi pritiska delavcev, ki so od njih zahtevali ureditev razmer pri toženi stranki. Posledično je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča seja Sveta 15. 7. 2015 sklicana skladno z določilom prvega odstavka 12. člena Poslovnika Sveta, tj. na pobudo (vsaj) treh članov Sveta. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da dr. D.D. na tej seji ne bi smel sodelovati in da končno tudi ne bi smel glasovati o tožnikovi razrešitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Svet z odločitvijo, da dr. D.D.15. 7. 2015 ostane prisoten na seji, ni kršil pravil postopka, saj za postopek razrešitve generalnega direktorja institut izločitve člana Sveta ni določen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da se za postopek razrešitve generalnega direktorja zavoda smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 in nasl.), vključno z določbo o izločitvi (37. člen). To iz 39. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.) ne izhaja, prav tako na smiselno uporabo določb ZUP, vključujoč pravila o izločitvi, ne napotujeta Statut A. in Poslovnik Sveta. Poleg tega ZZ v prvem odstavku 39. člena zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi direktorja le v primeru kršitev postopka razrešitve, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev. Razrešitev direktorja javnega zavoda zato ni nezakonita zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi tistih kršitev, ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi1, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa bi v primeru izločitve dr. D.D. za razrešitev tožnika še vedno glasovalo sedem od skupno enajstih članov Sveta ‒ tožnik bi bil torej v vsakem primeru razrešen.

13. Tožena stranka je tožnika s funkcije generalnega direktorja razrešila iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi. Tožnik na več mestih v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da mu tožena stranka glede nekaterih sklepov ni očitala, da jih ni izvršil, temveč da jih je izvršil prepozno ali nedosledno. Razlogovanje pritožbe, da razlog za razrešitev po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ zato ni podan, je napačno. Izvršitev sklepa z bistveno zamudo ali vsebinsko pomanjkljiva izvršitev sklepa namreč ustreza pojmu neizvršitve sklepa. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v obravnavani zadevi tožnika z dopisom z dne 20. 7. 2015 seznanila z razlogi za razrešitev in mu dala možnost, da se o njih izjavi, s čimer je izpolnila svojo obveznost po tretjem odstavku 38. člena ZZ.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik navedbe o tem, da mu Svet s spornimi sklepi ne bi smel nalagati, na kakšen način mora poslovati, ter da je bilo s temi sklepi poseženo v razmejitev pristojnosti med poslovodstveno in nadzorstveno funkcijo zavoda, podal prepozno, saj jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik navedb v tej smeri niti ni bil dolžan podati, češ da to spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi določil 13. in 20. člena Statuta A. pravilno zaključilo, da so bili vsi sporni sklepi za tožnika zavezujoči in jih je bil tožnik zato dolžan izvršiti. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, saj po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sklepom, ki so predmet sklepa o razrešitvi, na sejah Sveta ni nasprotoval. Pritožba stališče, da navodila Sveta za generalnega direktorja niso zavezujoča, zmotno utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbo 30. člena ZZ, da Svet direktorju daje predloge in mnenja o posameznih vprašanjih, in določilo 17. člena Statuta A., da generalni direktor vodi in organizira poslovanje A. ter da je odgovoren za zakonitost poslovanja, za uravnoteženje poslovnih interesov s strokovnimi interesi in za poslovni uspeh zavoda. Če generalni direktor sklepov Sveta res ne bi bil dolžan izvrševati oziroma če bi šlo res le za priporočila oziroma nezavezujoča navodila, kot to zatrjuje pritožba, neutemeljeno neizvrševanje sklepov Sveta zavoda po določbah ZZ ne bi bil razlog za predčasno razrešitev direktorja. Na drugačno presojo ne vpliva izpoved zakonite zastopnice tožene stranke B.B., na katero se sklicuje pritožba. Pritožba tudi napačno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožnik spornih sklepov Sveta ni izvršil iz neutemeljenih razlogov. V obširnem dokaznem postopku je namreč ugotavljalo prav to, svoje zaključke o tem pa izčrpno obrazložilo v 12. do 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Svet na seji 17. 12. 2014 s sklepom št. ... sprejel poročilo Komisije za preučitev stališč zaposlenih (v nadaljevanju: Komisija), v katerem je ta vodstvu predlagala, da na podlagi ugotovljenih pomanjkljivosti in podanih usmeritev v roku 60 dni pripravi program ukrepov in aktivnosti za izboljšanje razmer na A. in jih posreduje v obravnavo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožniku kot generalnemu direktorju s tem sklepom ni bilo naloženo nobeno zavezujoče ravnanje. Da to ne drži in da se je tožnik tega tudi zavedal, kaže že njegovo ravnanje na (naslednji) seji 26. 2. 2015, ko je člane Sveta obvestil, da je bilo v zvezi s tem opravljenega že precej dela.

16. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik sklep št.... izvršil s predložitvijo programa ukrepov in aktivnosti na seji Sveta 6. 5. 2015. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je 60-dnevni rok na tej seji že potekel, poleg tega pa tožnikov program zaradi bistvenih vsebinskih pomanjkljivosti s strani Sveta niti ni bil sprejet. Zmotno je stališče pritožbe, da za presojo utemeljenosti očitka neizvršitve sklepa št. ... ni pomembno, da so člani Sveta tožnikov program zavrnili. To je, poleg ugotovitev o zamudi roka za izvršitev, za presojo tega očitka bistveno. Tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi na naslednji seji 17. 6. 2015 dopolnjenega programa ni predložil, temveč je Svetu (neutemeljeno) predlagal, da se ta program pripravi in obravnava skupaj s strategijo razvoja A. na seji 30. 9. 2015. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik programa ukrepov in aktivnosti za izboljšanje razmer na A. v za to določenem roku ni pripravil, posledično pa je utemeljen očitek tožene stranke, da tožnik sklepa št. ... neutemeljeno ni izvršil. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva pritožbena navedba, da Svet tožniku na seji 6. 5. 2015 ni izrecno naložil, da mora predložen program ukrepov in aktivnosti ustrezno dopolniti. Da je bil tožnik to dolžan storiti izhaja že iz dejstva, da je bil predloženi program s strani članov Sveta zavrnjen.

17. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so očitki v zvezi s sklepom št. ... v sklepu o razrešitvi širši od tistih iz dopisa z dne 20. 7. 2015. Sicer drži, da tožena stranka tožniku v omenjenem dopisu ni izrecno očitala, da zaposlenim in javnosti ni predstavil namena izpostavljanja tematike pravic delavcev s področja sevanja, da ni pripravil posebnega poročila o uvajanju kliničnih poti, da ministrstvo ni seznanil s postopki in zaključki vseh pristojnih, ki so obravnavali problematiko izvajanja kliničnih študij v primeru zdravnika, ki mu je bilo prepovedano nadaljnje raziskovalno delo, ter da ni organiziral internih izobraževanj, interdisciplinarnih kolegijev in internih konferenc. Vendar pa je bilo vse navedeno (tožniku) predlagano v poročilu Komisije za preučitev stališč zaposlenih, ki ga je Svet s sklepom št. ... sprejel in ob tem vodstvu predlagal, da v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in usmeritvami tudi ustrezno reagira v obliki izdelave programa ukrepov in aktivnosti. Tožena stranka je zato tožniku s tem, ko mu je v dopisu z dne 20. 7. 2015 očitala, da sklepa št. ... ni dosledno in pravočasno izvršil, posredno očitala tudi to, da ni realiziral posameznih priporočil Komisije. Da je očitek iz dopisa z dne 20. 7. 2015 na tak način razumel tudi tožnik, kaže že okoliščina, da je v 7. točki pisnega zagovora med drugim pojasnjeval tudi to, katera od priporočil oziroma predlogov Komisije so bila realizirana in na kakšen način. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu je tožena stranka v zvezi s priporočili Komisije po vsebini očitala (le) nevestno delo, kar je razlog za razrešitev po četrti (in ne tretji) alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Glede na vse obrazloženo to ne drži. 18. Zmotno je stališče tožnika, da je mnenje Komisije iz 2. točke poročila upošteval že s tem, ko v medijih o sevalni zakonodaji ni več razpravljal. Njegove navedbe v tej smeri je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je bilo bistvo 2. točke poročila v podaji pojasnila zaposlenim in javnosti glede namena izpostavljanja tematike pravic delavcev s področja sevanja, česar tožnik ni podal. Na drugačno presojo ne vpliva niti izpoved dr. D.D., da je bil "njihov namen, da tožnik o tem neha govoriti", sicer pa je priča ob tem izpovedala, da tožnik o sevalni zakonodaji v javnosti ni popolnoma prenehal govoriti. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se v zvezi s tem ni opredelilo do izpovedi priče C.C.. Sodišče se namreč ni dolžno izrecno opredeliti do celotne izpovedi vsake zaslišane priče, temveč je za pravilnost in zakonitost odločitve bistveno, da vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP), sprejete dokazne zaključke pa ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sicer pa izpoved priče C.C., da naj bi tožnik v okviru razgovorov zaposlenim povedal, naj tega (njegovega razpravljanja v medijih) ne jemljejo osebno, niti ne dokazuje, da je tožnik ravnal v skladu s priporočilom iz 2. točke poročila Komisije, kot to smiselno zatrjuje pritožba.

19. Pritožba glede 5. točke poročila Komisije neutemeljeno uveljavlja, da je šlo le za predlog in ne zavezujoče navodilo. Do navedb v tej smeri se je pritožbeno sodišče že opredelilo (glej 17. točko obrazložitve te sodbe). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od tožnika utemeljeno zahtevala pripravo posebnega poročila o uvajanju kliničnih poti. Sicer drži, da je skrb za razvoj in koordinacijo kliničnih poti primarno zadolžitev strokovnega direktorja, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa tožena stranka tožniku v zvezi s 5. točko poročila Komisije ni očitala, da ni izdelal nobene klinične poti (to mu je ‒ po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeno ‒ očitala v okviru očitka glede zastoja pri izvajanju sistema kakovosti in varnosti), temveč da v zvezi s tem ni izdelal posebnega poročila. Pritožba neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da so podatki o realizaciji novih kliničnih poti del vsakoletnega poročila, ki ga je tožena stranka dolžna posredovati ministrstvu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo to poročilo na ministrstvo posredovano v prvih dneh julija 2015, zato je tožnik v vsakem primeru zamudil 60-dnevni rok za realizacijo 5. točke poročila.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi je bil tožnik dolžan izvršiti predlog Komisije iz 8. točke poročila. To je logična posledica dejstva, da je Svet vodstvu (tožniku) s sklepom št. ... v zvezi s poročilom Komisije naložil določeno aktivnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožnik predlog na ministrstvo skupaj z gradivom podal 24. 4. 2015, pravilno zaključilo, da je tožnik tudi to nalogo opravil po poteku roka 60 dni, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni realiziral priporočil Komisije glede uvedbe dodatnih izobraževanj. Pritožba s sklicevanjem na določilo 20. člena Statuta A. sicer uveljavlja, da je izvedba izobraževanj v izključni pristojnosti generalnega direktorja, vendar je imel Svet ob ugotovitvah Komisije, da zaposleni pomanjkljivo razumejo upravljanje in vodenje ter pravila organiziranosti A., tudi po presoji pritožbenega sodišča od generalnega direktorja pravico zahtevati uvedbo internih izobraževanj s tega področja. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz sodbe ne izhaja, kaj bi moral tožnik storiti v okviru 12. in 13. točke priporočila Komisije, saj je to razvidno iz prvega odstavka 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je tožnik priporočila iz 10., 12. in 13. točke poročila vzel na znanje, nato pa ocenil, da dodatna izobraževanja niso potrebna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča s tem ni izvršil svojih obveznosti po sklepu št. .... Pritožba neutemeljeno vztraja, da je kadrovska služba poleti 2015 pripravila načrt izobraževanja, ki pa bi glede na finančni načrt za leto 2015 lahko prišel v poštev šele v letu 2016. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi prič dr. D.D., I.I., K.K., L.L. in M.M. ter zakonite zastopnice tožene stranke B.B. pravilno ugotovilo, da tožnik neizvedbo izobraževanj v letu 2015 neutemeljeno opravičuje s sklicevanjem na finančni načrt. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik na podlagi priporočil Komisije sprejel sklep o skupnih sestankih upravnega kolegija in kolegija zdravstvene nege, da že od začetka marca 2015 dalje generalni direktor in glavna medicinska sestra redno obiskujeta oddelke ter da je jeseni 2015 izšla prva številka internega časopisa. Čeprav je tudi po oceni sodišča prve stopnje vse navedeno pripomoglo k izboljšanju sprotnega obveščanja delavcev tožene stranke, to ne spremeni ugotovitev o siceršnjem pomanjkljivem postopanju tožnika v zvezi z 10., 12. in 13. točko poročila Komisije (drugi in tretji odstavek 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa sta po izpovedi E.E., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, tožnik in glavna medicinska sestra na njen oddelek v letu 2015 prišla le enkrat. 22. Sodišče prve stopnje je glede na že izpostavljeno izpoved tožnika, da izobraževanj v letu 2015 ni bilo mogoče izvesti, ker to ni bilo predvideno v finančnem načrtu za tekoče leto, v okviru zaslišanja ostalih prič utemeljeno ugotavljalo, ali to drži. S tem ni preseglo trditvene podlage strank, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni kršilo niti z ugotovitvami o tem, da so se interna izobraževanja pričela intenzivneje izvajati šele z nastopom funkcije nove direktorice. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved dr. D.D., da so se interdisciplinarni kolegiji in interne konference izvajale tudi, ko je bil tožnik še direktor. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je priča obenem izpovedala, da se pod novim vodstvom izvajajo še v večjem obsegu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče C.C., da bi (pri toženi stranki) težko imeli še več interdisciplinarnih kolegijev in internih konferenc. Sodišče prve stopnje je namreč kot verodostojni ocenilo izpovedi M.M. in B.B., da tožnik priporočil Komisije s področja izobraževanja kljub temu ni izpolnil, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti te dokazne ocene nima pomislekov.

23. Pritožba glede očitka neizvršitve sklepa št. ..., s katerim je bilo tožniku naloženo, naj v zvezi z nepravilnostmi pri naročanju storitev vzdrževanja programske in strojne opreme, postopkov uvajanja e-računov in naročanja zdravstvenih storitev, ki so bile ugotovljene pri notranji reviziji, neutemeljeno uveljavlja, da Svet v okviru svojih pristojnosti takšnega sklepa sploh ne bi smel izdati. Pritožbeno sodišče se v tem delu sklicuje na razloge, navedene v 14. točki obrazložitve te sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da tožniku v sklepu št. ... ni bil določen rok za njegovo izvršitev. Na te navedbe je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da je bil tožnik k realizaciji sklepa pozvan vsaj na seji 6. 5. 2015, na kateri ga je Svet pozval k hitrejši in doslednejši realizaciji vseh sprejetih sklepov (sklep št. ...). Sicer pa tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje spornega poročila o ukrepih za odpravo pomanjkljivosti ni predložil vse do razrešitve 9. 9. 2015, kot tudi v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi ni odredil nobenih drugih aktivnosti, čeprav je bil to dolžan storiti že v okviru zagotavljanja zakonitosti poslovanja tožene stranke (20. člen Statuta A.).

24. Ker se je tožnik zoper očitek o neizvršitvi sklepa št. ... branil z navedbami, da je svoje obveznosti izpolnil s predložitvijo poročila o ukrepih vodje službe za informatiko N.N., je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je to poročilo mogoče šteti kot vsebinsko ustrezno izpolnitev sklepa št. .... Z ugotovitvami o tem, da je N.N. poročilo vsebovalo le desetino ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti na podlagi ugotovitev notranje revizije, zato ni prekoračilo navedb v sklepu o razrešitvi in trditvene podlage tožene stranke, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi N.N., da je odzivno poročilo pripravil na lastno iniciativo (in ne po navodilu tožnika), ker je ocenil, da ugotovitve notranje revizije na področju informatike niso povsem točne. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da ta del izpovedi vodje službe za informatiko potrjuje izpoved zakonite zastopnice tožene stranke B.B., sodišče prve stopnje pa zato pravilno ni sledilo osamljeni izpovedi tožnika, iz katere izhaja nasprotno. Dokazna ocena v zvezi s tem je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP ni utemeljen.

25. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz ugotovitev notranje revizije ne izhaja, da bi tožnik ravnal nezakonito ali v nasprotju s predpisi in splošnimi akti tožene stranke. Za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je bil podan iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (neutemeljeno neizvrševanje sklepov organa zavoda), je namreč bistveno le to, da je bilo tožniku s sklepom št. ... naloženo določeno ravnanje, ki ga neutemeljeno ni izvršil. 26. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil na seji Sveta 9. 4. 2014 sprejet sklep št. ... o tem, da se v finančnih načrtih za prihodnja leta bolj jasno opredelijo cilji, ki morajo odražati poslanstvo in strategijo razvoja, ki bo vsebovala dolgoročne razvojne cilje A. Na naslednji seji (17. 6. 2014) je predsednica Sveta podala predlog, da se strategija pripravi do 31. 12. 2014. Ker ta do decembra 2014 ni bila izdelana, je Svet na seji 17. 12. 2014 sprejel sklep št. ..., s katerim je bil rok za izdelavo strategije podaljšan do 15. 1. 2015. Tožnik je na seji 26. 2. 2015 Svetu poročal, da strategija še ni izdelana, predsednica Sveta pa je poudarila izjemno pomembnost tega dokumenta za toženo stranko. Postavljen je bil nov rok za pripravo strategije, in sicer 30. 9. 2015. Glede na povzeto kronološko dogajanje tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da naloge iz sklepa št. ... glede na njen obseg v obdobju manj kot mesec dni niti ni mogoče izvršiti. Izdelava strategije tožniku ni bila naložena šele na seji Sveta 31. 12. 2014, temveč že na seji v aprilu oziroma najkasneje v juniju 2014. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je novo vodstvo za izdelavo sporne strategije potrebovalo leto in pol. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, je bil ta akt v enajstih mesecih po prevzemu funkcije s strani sedanje generalne direktorice sprejet (in ne le pripravljen v obliki osnutka za razpravljanje na seji).

27. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je Svet glede na 20. člen Statuta A., v skladu s katerim je generalni direktor dolžan med drugim predlagati temelje poslovne politike in načrt razvoja A., od tožnika utemeljeno pričakoval pripravo strategije razvoja z dolgoročnimi razvojnimi cilji A.. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva izpoved dr. D.D., da je priprava strategije razvoja po njegovem mnenju dolžnost strokovnega direktorja. Tudi po menjavi vodstva je to strategijo izdelala tožnikova naslednica na funkciji generalne direktorice tožene stranke B.B. (sicer res s sodelovanjem strokovnega direktorja, kar pa ni bistveno ‒ B33).

28. Tožnik v pritožbi priznava, da strategija razvoja A. do seje Sveta 26. 2. 2015 ni bila pripravljena, vendar kot bistveni izpostavlja okoliščini, da je bil rok za njeno izdelavo podaljšan do 30. 9. 2015 ter da je bila v tem roku strategija pripravljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je očitek tožene stranke v zvezi s tem utemeljen že na podlagi ugotovitve, da tožnik strategije ni pripravil v prvotno določenem roku. V zvezi s tem je zmotno stališče pritožbe, da ni pomembno, kolikokrat je bil ta rok nato še podaljšan. Sicer pa akt, ki ga je tožnik predložil Svetu pred iztekom tretjega določenega roka, po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil vsebinsko ustrezen, zaradi česar s strani članov Sveta tudi ni bil sprejet. Pritožba s sklicevanjem na izpovedi tožnika, dr. D.D. in C.C. neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bila tožnikova strategija dobra osnova za strategijo, ki je bila izdelana s strani novega vodstva. Sodišče prve stopnje je po primerjavi obeh strategij razvoja A. (A17 in B33) ter na podlagi izpovedi B.B., I.I., M.M., E.E., K.K. in tudi dr. D.D. utemeljeno zavrnilo tožnikove navedbe, da je šlo v zvezi z novo strategijo za pretežen prevzem vsebine njegovega predloga.

29. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja dejstvo, da se je delavnice v zvezi s pripravo strategije razvoja A. udeležil le en član Sveta, in sicer F.F.. Ta delavnica je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izvedena v septembru 2015, torej v času, ko je tožnik zamudil že dva roka za izdelavo strategije in ko je bil postopek njegove razrešitve že v teku. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kot verodostojni ocenilo izpovedi dr. D.D. in M.M., da se člani Sveta takšnih delavnic niso dolžni udeleževati, temveč je njihova naloga, da obravnavajo in podajo svoje stališče glede že pripravljene strategije razvoja A..

30. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo nesprejemljivo ravnanje tožnika, ki je na ministrstvo 18. 6. 2015 poslal elektronsko sporočilo s predlogom drugačne ureditve prenehanja mandatov novoimenovanih predstojnikov, kot je bilo to določeno v osnutku predloga statuta, sprejetega na seji Sveta en dan prej. Ker je bil tožnik na tej seji prisoten in je bil zato v času posredovanja spornega sporočila dobro seznanjen z razlogi proti predlagani ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj nekorektno, da je ministrstvu samovoljno predlagal spremembo akta, h kateremu je prejšnji dan podal soglasje. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sporočilo ministrstvu posredoval še v fazi za morebitne popravke in dopolnitve. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem kot verodostojno ocenilo izpoved zakonite zastopnice B.B., da ni šlo le za iskanje mnenja med dvema fazama sprejemanja statuta, saj so bila vsa mnenja s strani ministrstva že pridobljena. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s sprejetim sklepom Sveta, ki je v skladu s 13. členom Statuta A. pristojen za sprejetje spremembe statuta, in da je zato podan razrešitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Sodišče prve stopnje z ugotovitvami v tej smeri ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena ZPP, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

31. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so bili očitki iz sklepa o razrešitvi nerazumni, češ da v tako kratkem obdobju tako zahtevnih projektov ni mogoče izvesti, poleg tega pa se je v tistem času na A. izvajal še obsežen projekt obnove vodovoda. Sodišče prve stopnje je te navedbe pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil tožnik skladno s 17. členom Statuta A. odgovoren za celotno poslovanje tožene stranke, v okvir katerega so spadale tudi obveznosti, ki so predmet sklepa o razrešitvi, sicer pa bi tožnik izvedbo nalog, na katere se nanašajo očitki, lahko delegiral drugim pristojnim službam tožene stranke.

32. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove navedbe o tem, da v obdobju od 2013 do 2015 s strani ministrstva ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, ki bi bistveno vplivale na pravilnost delovanja A., terjala posebne ukrepe ali predstavljala kršitve zdravstvene zakonodaje. Tožena stranka namreč tožnikove razrešitve ni utemeljevala z zatrjevanjem njegovega nezakonitega ravnanja, temveč z neutemeljeno neizvršitvijo sklepov Sveta. Glede na navedeno za odločitev tudi ni bistveno, da je A. v obdobju, ko je funkcijo generalnega direktorja opravljal tožnik, posloval uspešno, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

33. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno navaja, da mu tožena stranka v dopisu z dne 20. 7. 2015, s katerim ga je seznanila z očitanimi nepravilnostmi in ga pozvala k izjavi o njih, neizvršitve sklepa Sveta št. ... ni očitala. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je Svet s tem sklepom sprejel Program dela in finančni načrt za leto 2015, pri tem pa opozoril, da v njem manjka načrt za izboljšanje organizacije dela, poročilo o realizaciji zaposlitev, analiza nadurnega dela ter analiza obsega dela po posameznih oddelkih in profilu zaposlenih. Ker pritožba pravilno navaja, da je sklep št. ... omenjen le v 3. točki navedenega dopisa, v kateri je bilo tožniku očitano prepočasno uvajanje programa O. na celotno slovensko območje glede na razpoložljiva sredstva in pomanjkljivo poročanje Svetu o tem programu, pri čemer ni izrecno navedeno, da tožnik tega sklepa ni izvršil, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem delu sklepa o razrešitvi ni širila očitkov iz dopisa z dne 20. 7. 2015. Posledično je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je očitek neizvršitve sklepa št. ... utemeljen.

34. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi očitkom v zvezi z zastojem pri uvajanju sistema kakovosti in varnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je sicer Svet na seji 26. 2. 2015 sprejel sklep št. ..., da se v finančni načrt za leto 2015 vključijo aktivnosti za izboljšanje področja, ki so v letu zaostajala za planirano dinamiko (tudi sistem varnosti ter akreditacije), vendar tožena stranka tožniku neizvršitve tega sklepa v dopisu z dne 20. 7. 2015 ni očitala. V 4. točki dopisa je navedla le, da A. nima sprejeta Poslovnika o kakovosti ter da v dveh letih (2013 in 2014) ni bila dokončana niti ena klinična pot ali varnostna vizita vodstva, s temi navedbami pa je tožniku po vsebini očitala nevestno oziroma malomarno delo v smislu 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, po kateri tožnik ni bil razrešen. Tudi očitek neizvršitve sklepa št. ... zato ni utemeljen, nasproten zaključek sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmoten.

35. Kljub temu, da očitka v zvezi z neizvršitvijo sklepov št. ... in ... nista utemeljena, po oceni pritožbenega sodišča ostali očitki (neutemeljena neizvršitev sklepov št. ..., ... in ... ter ravnanje v nasprotju s sklepom Sveta glede osnutka Statuta A.), zadoščajo za zaključek o zakonitosti tožnikove razrešitve. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa Sveta z dne 9. 9. 2015 je zato kljub delno zmotni uporabi materialnega prava pravilna. Sodišče prve stopnje je v posledici te odločitve utemeljeno zavrnilo tudi denarne zahtevke, ki jih je tožnik uveljavljal zaradi domnevno nezakonite razrešitve (tj. zahtevek za plačilo škode v višini nadomestila plače in nadomestila za neizkoriščen letni dopust). Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 10.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako utemeljeval le z zatrjevanjem nezakonitosti razrešitve. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

36. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki starostno upokojil (21. 10. 2015). V tem primeru ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 20. 10. 2015, četudi bi sodišče prve stopnje presodilo, da je bila izpodbijana razrešitev nezakonita, ne bi bila mogoča, saj delavec dveh statusov hkrati ne more imeti. Dejstvo, da je tožnik tej okoliščini prilagodil tudi svoj tožbeni zahtevek (torej da za obdobje po razrešitvi ni vtoževal obstoja delovnega razmerja, vključno z reparacijo in reintegracijo) ne vpliva na to, da gre v tej zadevi po vsebini še vedno za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

37. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu ‒ uspel je le zoper odločitev o stroških postopka, zoper odločitev o glavni stvari pa ne ‒ sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 201/2017 z dne 14. 4. 2017.