Jedro

Če bi se zahteva za denacionalizacijo nanašala na premične stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Maribor, št. 321-429/93/216 (7002) z dne 22. 5. 2013 se odpravi in se zadev vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 691,74 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo za denacionalizacijo pravnih naslednikov razlaščenke A.A. za nepremičnine navedene v izreku odločbe. Po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po upravno sodni praksi uporaba navedene določbe zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Ustavno skladnost navedene določbe je že presojalo Ustavno sodišče v odločbi U-I 326/98. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP). Za izvedbo navedene pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancev (UVEG). Navedena predpisa je tako tudi po drugem odstavku 10. člena ZDen mogoče šteti kot pravni vir, ki ureja odškodnino za premoženje podržavljeno z Odlokom Avnoj. Bivša lastnica A.A. je pridobila avstrijsko državljanstvo dne 25. 4. 1955 in je dne 1. 1. 1960 imela stalno bivališče v Avstriji. Na podlagi navedenega gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje. Pri tem pa ni pomembno, ali je bivša lastnica dejansko dobila odškodnino od tuje države, saj je to možnost imela. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da ji s strani Republike Avstrije ni bila izplačana nobena odškodnina, ne dokazuje, da te pravice ni imela.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo z dne 26 8. 2014. Strinja se s stališčem prvostopnega organa, da tako FIP kot UVEG predstavljata pravno podlago za plačilo škode določenim osebam za izgubljeno premoženje na območju FLRJ.

3. V tožbi tožeča stranka ugovarja stališču, da so bili razlaščenci upravičeni do povračila škode na podlagi FIP in UVEG ter meni, da bi moral upravni organ v postopku upoštevati potrdilo državnega organa Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da razlaščenci niso bili upravičeni do odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije.

4. Upravno sodišče je s sodbo II U 382/2014 z dne 25. 2. 2015 tožbo zavrnilo ter potrdilo stališče upravnega organa, da FIP in njegovi izvedbeni akti predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej predpis za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako se je strinjalo, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali so bili razlaščenci upravičeni do odškodnine od Republike Avstrije, pri tem pa ni vezan na potrdilo avstrijskega zveznega ministrstva za finance o obveznosti Republike Avstrije glede plačila škode preseljencem in pregnancem. Takšno stališče je tudi skladno z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. 5. Vrhovno sodišča je s sklepom X Ips 107/2015 z dne 13. 5. 2015 revizijo zoper navedeno sodbo zavrglo, ker tožeča stranka ni navedla pomembnega pravnega vprašanja, prav tako odločba sodišča ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

6. Ustavno sodišče RS je z odločbo. Up-547/15-16 z dne 12. 12. 2017 sodbo tega sodišča II U 382/2014 z dne 25. 2. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem se je sklicevalo na svojo odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o enakem ustavno pravnem primeru.

7. Tožba je utemeljena.

8. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 glede izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen navedlo, da je presoja v takšnem primeru odvisna predvsem od ocene ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanja odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja. Drugače pa je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. Glede navedenega vprašanja je v podobni zadevi zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njegovih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njegovi podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točka C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnino za gospodinjske predmete, odškodnino za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravico do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

12. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

13. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali so imeli vlagatelji zahtevka na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobili, če bi jo uveljavljali. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam, ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi. Pri tem pa mora upravni organ dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 € za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-547/15-16 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je po drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 2/2015) treba uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ker tožeča stranka v reviziji (niti v tožbi) ni navedla vrednosti predmeta, je sodišče ob upoštevanju določbe drugega odstavka 25. člena ZOdvT nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) odmerilo v znesku 282,00 EUR, h kateremu je prištelo še znesek DDV v višini 62,04 EUR. Tožeči stranki je tako sodišče odmerilo stroške v skupni višini 691,74 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.