Jedro

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (potrebne so nove omejitve pri delu), nima več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in 1. točka sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2008 in št. ... z dne 18. 8. 2008 ter da se tožniku izplača nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obdobju od 3. 7. 2008 do 1. 7. 2009. S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka, da se odpravi odločba tožene stranke št. I-833 014 z dne 12. 6. 2008 ter predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sodbo ter sklep o zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja se je, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Navaja, da je z odločbo z dne 12. 6. 2008 prizadet v svojih pravicah, čeprav soglaša, da je tožbo vložil po poteku roka za vložitev. Ker mu delodajalec ni mogel zagotoviti drugega dela, mu je 16. 2. 2009 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, na tožnikovo prošnjo pa ga je obdržal na delu. Dne 22. 6. 2009 mu je delodajalec izročil novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je s 1. 7. 2009 začel delati na delovnem mestu sestavljavec svetil I, dejansko pa opravlja enaka dela, kot jih je opravljal prej kot skladiščni delavec. Od 3. 7. 2008 do 1. 7. 2009 ni prejemal nadomestila za invalidnost, čeprav je ves ta čas opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi kot skladiščni delavec. Invalid III. kategorije invalidnosti je že od leta 1989, v letu 2007 se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, kljub temu je še naprej opravljal delo v polnem delovnem času in mu kot invalidu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika je pravna prednica tožene stranke Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji s sklepom št. I-833 014 z dne 10. 1. 1989 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu od 5. 1. 1989 dalje priznala pravico do razporeditve na drugo, ustrezno fizično lažje delo. Na podlagi 297. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) mu je tožena stranka z odločbo z dne 1. 9. 1992 na novo odmerila nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje v višini razlike med pokojninsko osnovo, od katere bi se mu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi oz. nastanku zaposlitve na drugem ustreznem delu, in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Z odločbama z dne 14. 4. 1993 in 14. 5. 1993, priloženima v upravnem spisu, je tožena stranka nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 11. 1992 na novo odmerila.

Tožnik je kot invalid opravljal delo skladiščnega delavca in prejemal ustrezno nadomestilo vse do izdaje odločbe tožene stranke z dne 12. 6. 2008, s katero je bilo, na podlagi predloga osebnega zdravnika, odločeno, da je tožnik še vedno invalid III. kategorije invalidnosti od 5. 5. 2008 dalje, za dotedanje delo skladiščni delavec po delovni dokumentaciji z dne 11. 2. 2008 ni več zmožen, potrebne pa so dodatne omejitve, da ne dela na terenu in ne pri delih, kjer bi se v primeru motenj zavesti lahko poškodoval ali ogrožal varnost drugih, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 6. 2008 dalje. V izreku odločbe je navedeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, da je delodajalec S. d.d. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve ter da je odločba izvršljiva, ko postane dokončna v upravnem postopku, kar je v skladu z določbo 2. odst. 262. čl. v času izdaje odločbe veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Kot izhaja iz vročilnic, priloženih v upravnem spisu, je bila odločba o priznanju novih pravic delodajalcu vročena 16. 6. 2008, tožniku pa 17. 6. 2008. Zoper odločbo se niti tožnik niti delodajalec nista pritožila, o dopustnosti pravnega sredstva sta bila z ustreznim poukom pravilno poučena, pouk je v skladu z določbo 1. odst. 235. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki ga pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, na podlagi 12. in 249. čl. ZPIZ-1, uporablja tožena stranka. Odločba, ki ni bila pravočasno izpodbijana s pritožbo, po 2. točki 2. odst. 224. čl. ZUP postane dokončna in pravnomočna ter s tem izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tožbo zoper odločbo z dne 12. 6. 2008 na podlagi 75. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) pravilno zavrglo, ko je ugotovilo, da zoper navedeni upravni akt pritožba sploh ni bila vložena.

Z izvršljivostjo odločbe, kar je tožena stranka pravilno določila na 3. 7. 2008, to je po poteku petnajstdnevnega roka od vročitve odločbe z dne 12. 6. 2008 tožniku, je tudi za delodajalca tako po 1. odst. 139. čl. prej veljavnega ZPIZ/92 kot po 2. odst. 91. čl. sedaj veljavnega ZPIZ-1 nastala obveznost, da tožniku zagotovi drugo ustrezno delo.

Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, po 397. čl. ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice po ZPIZ-1 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, kar je tudi tožnikov primer. Glede spremembe pravic tako 186. čl. ZPIZ/92 kot 163. čl. ZPIZ-1 določata, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih z zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pri tožniku je sprememba v invalidnosti nastala 5. 5. 2008, zato je odločitev tožene stranke, da je posledica sprememb tudi sprememba v izplačevanju nadomestila s 3. 7. 2008, zakonita. Če delodajalec obveznosti, ki jih ima po 2. odst. 91. čl. ter po 1. in 3. odst. 101. čl. ZPIZ-1 ni pravočasno in v redu izvršil in tožniku ni ponudil opravljanja drugega dela na delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, materialne posledice s tem v zvezi ne morejo biti breme tožene stranke oz. posredno ostalih zavarovancev. Glede nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu 1. odst. 190. čl. ZPIZ/92 določa, da se izplačuje dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Enako 1. odst. 94. čl. in 161. čl. ZPIZ-1 določata, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec – invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, izplačuje pa se od pričetka dela na drugem delovnem mestu.

V obravnavanem primeru delodajalec ni pravočasno izvršil obveznosti po pravnomočni odločbi z dne 12. 6. 2008, niti ni tožnik pri delodajalcu zahteval izvršitve navedene obveznosti, kar je njegova pravica po določbi 204. v zvezi s 1. alinejo 200. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V primeru, da kljub pravnomočni odločbi, tožnik ni pričel delati na ustreznem delovnem mestu, po prepričanju sodišča druge stopnje ni dolžnost tožene stranke, da še naprej (do kdaj?) izplačuje nadomestilo zaradi manjše plače. S tem bi bili, zaradi opustitve dolžne obveznosti s strani delodajalca, zavarovanci v neenakopravnem položaju. Za prikrajšanje oz. škodo, ki jo je morebiti utrpel tožnik, je kvečjemu odgovoren delodajalec, ker ni izpolnil obveznosti po pravnomočni in izvršljivi odločbi tožene stranke.

Izpodbijana sodba in sklep sta pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. in 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo.