Jedro

Tožeča stranka je vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika, kar pomeni, da je deklarant in zato tudi carinski dolžnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.9.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 26.2.2001, po kateri se blago, ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 8.12.1998, CI Terminal..., sproščeno v prost promet, namesto v tarifno oznako 1101 00 110 Kombinirane nomenklature carinske tarife uvrsti v tarifno oznako 1101 00 150 s carinsko stopnjo 5,3%, tožeči stranki pa naloži v plačilo razlika v carini v znesku 51.206,00 SIT in posebna dajatev na uvoz kmetijskih proizvodov v znesku 567.500,00 SIT, kar znese skupaj 618.706,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ni res, da ni mogoč preizkus pravnih podlag, na katerih temelji izpodbijana odločba. Že iz odločbe prve stopnje je razvidna pravna podlaga za naknadno preverjanje ECL in naknadni obračun (točka c. prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona - CZ 1995). Ni sporno, kdaj je nastal carinski dolg in da je tožeča stranka vpisana v ECL kot deklarant, kar daje tožeči stranki položaj carinskega dolžnika in s tem položaj zavezane stranke v postopku carinjenja. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da po poteku enoletnega roka naknadni obračun ni več mogoč. S spremembo predpisa je bil rok veljavno podaljšan. Po vsebini gre za podaljšanje roka, to pa je že po naravi stvari v tistem javnem interesu, ki pretehta vsakršnega posamičnega in še zlasti takega, da se nepravilnost ne odkrije in tako predpisana carinska dajatev ne plača. Tožena stranka je tožeči strani vse to že pojasnila v izpodbijani odločbi, s katero se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS strinja in se sklicuje na pravilne razloge te odločbe.

3. Tožeča stranka s pritožbo, sedaj revizijo, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da je posplošeno in "z levo roko" odločilo o zadevi. Sodišče ni odgovorilo na tožbeno navedbo, da tožena stranka ni obrazložila, na kateri določbi 154. člena CZ naj bi sploh temeljila obveznost plačila carine. Nadalje sodba citira določbe 143. člena CZ, vendar ne obrazlaga, katere določbe ter kako in zakaj jih uporabi. Tožeča stranka je namreč špediter in vlaga carinske deklaracije, ki so po svoji pravni naravi prošnje za carinjenje blaga, ko pa jih carinski urad overi, so to carinsko pravne odločbe. Stranke po teh odločbah so uvozniki ali izvozniki, ne pa špediterji. Podana je kršitev materialnega prava, ker je tožena stranka za blago naknadno obračunala carino po preteku dopustnega roka in pri tem ne navede pravne podlage. Spremembe carinskega zakona ne smejo imeti učinkov od 21.5.1999 dalje, ko so začele veljati. Rok za naknaden obračun carine se računa od dneva nastanka carinskega dolga. Tega tožena stranka niti organ prve stopnje niti sodišče nista navedla. V konkretni zadevi bi zato prišel v poštev le enoletni naknadni rok obračuna dajatev, ki pa je bil prekoračen. Posebej zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da stranka carinskega postopka v postopku naknadnega carinjenja blaga po odločbi nima pravice uveljavljati carinske ugodnosti na drugi pravni podlagi. Če bi uvoznik vedel, da dejansko stanje ni takšno, kot je izkazano v carinski deklaraciji, bi že v postopku carinjenja blaga po carinski deklaraciji zahteval uporabo drugega prava, ki mu prav tako daje carinske ugodnosti. V tej zadevi je carinski organ ugotovil drugačno dejansko stanje oziroma drugo vrsto blaga. Ker je uvoznik tudi za to vrsto blaga že v času carinjenja izpolnjeval pogoje za brezcarinski uvoz, bi mu to pravico morala toženka priznati tudi v reviziji carinskega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. B.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika, kar pomeni, da je skladno z določbo 143. člena Carinskega zakona, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), deklarant in da obstaja indirektno zastopstvo. Izpolnjevanje enotne carinske listine za sprostitev blaga v prost promet je bilo v času vložitve ECL urejeno tako, da carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo skladno s podzakonskim aktom (Pravilnikom o uporabi listin v carinskem prometu), posebej pa se vpiše tudi prejemnika. Zato se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna, da je glede na vpis v ECL, ki je bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika, tožeča stranka carinski dolžnik po določbi 3. odstavka 143. člena CZ (1995). Sicer pa tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno odločbo carinskega organa statusa carinskega zavezanca ni prerekala in bi zato sodišče prve stopnje te ugovore moralo zavrniti kot tožbeno novoto.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz upravnih spisov izhaja, da se je že prvostopni carinski organ skliceval na točko c. 1. odstavka 154. člena CZ/95, saj iz prvostopne upravne odločbe izhaja, da "je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom", kar je dikcija točke c. 1. odstavka 154. člena CZ (1995). Tudi ta tožbeni ugovor bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti kot tožbeni ugovor, ki vsebinsko ni bil prerekan v upravnem postopku.

11. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga storilo upravno sodišče s stališčem, da stranka carinskega upravnega postopka v postopku naknadnega carinjenja blaga po odločbi nima pravice uveljavljati carinske ugodnosti na drugi pravni podlagi, ko se v tem postopku spremeni dejanska podlaga. Čeprav tega ugovora v upravnem postopku ni podala in bi moralo sodišče prve stopnje tudi ta tožbeni ugovor zavrniti kot tožbeno novoto, pa revizijsko sodišče iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi upravnih spisov in na katerega je revizijsko sodišče vezano, povzema, da iz ECL izhaja, da je bila deklarirana pšenica tip "triticum durum", iz zapisnika o naknadni kontroli blaga pa, da blago ni bilo pravilno deklarirano, saj je bil uvožen drug tip pšenice ("triticum aestivum"), za katerega pa tožeča stranka ni imela odločbe o dovoljenju za uvoz blaga, za katerega se plačuje carina po stopnjah, določenih z Uredbo o določitvi carinskih kvot za leto 1998. 12. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožbenih ugovorov, tudi tistih, ki jih tožeča stranka ni imela v upravnem postopku in zato ni kršilo določb ZUS oziroma Zakona o pravdnem postopku iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. C.

13. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.