Jedro

Sodbi ne vsebujeta ugotovitev o pravno odločilnem dejstvu obstoja vrednostnih papirjev, na katerih naj bi obstajala ločitvena pravica. Ta pomanjkljivost pa onemogoča preizkus pravilnosti odločitve v izpodbijanih sodbah. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da se je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na nepravdni postopek za amortizacijo spornih vrednostnih papirjev, ki naj bi na predlog izdajatelja obveznic tekel pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. Iz takšnih trditev tožeče stranke posredno izhaja, da izdajatelj obveznic, pri katerem naj bi bile v hrambi v korist imetnika oziroma zastavitelja, z njimi ne razpolaga. Šele morebitna pozitivna odločitev v amortizacijskem postopku bi imela učinek razveljavitve prej izdanih delnic in hkrati konstitutiven učinek, saj bi takšna odločba nadomestila izgubljeno listino.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev in ločitveno pravico. Terjatev tožeče stranke je bila v stečajnem postopku priznana, prerekana pa je bila prijavljena ločitvena pravica. Tožeča stranka je zato s tožbo uveljavljala ločitveno pravico.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo prednostno plačilo zavarovane terjatve iz vrednostnih papirjev izdajatelja A., d. d., - 100 enot podrejenih imenskih obveznic in donosov iz teh vrednostnih papirjev. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posledično napačne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, toženi stranki pa prisodi vse stroške postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno temu je predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov, nastalih z odgovorom na revizijo.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, glede katerega je sodišče prve stopnje pred pričetkom glavne obravnave opredelilo vrednost spora v višini 450.000,00 EUR, ki zato presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe**

7. Družba A., d. d., je 31. 12. 2009 podala izjavo o vpisu obveznic. Iz nje izhaja, da je uprava sprejela sklep o izdaji 340 podrejenih (subordiniranih) imenskih obveznic, vsaka v nominalni vrednosti 10.000,00 EUR, z zapadlostjo 31. 12. 2014. Obveznice bodo izdane v materializirani obliki in vpisane v register obveznic, ki ga vodi izdajatelj. Obveznice se bodo prenašale s cesijo. Na tej listini je zapisana izjava tožene stranke kot vpisnika obveznic, da s to izjavo prevzema 100 podrejenih imenskih obveznic v skupni nominalni vrednosti 1.000.000,00 EUR.

8. Istega dne je izdajatelj izdal potrdilo o hrambi, s katerim je potrdil, da je tožena stranka pri njem shranila 100 podrejenih imenskih obveznic v skupni nominalni vrednosti 1.000.000,00 EUR, ki so izdane v materializirani obliki in vpisane v register obveznic, ki ga vodi izdajatelj.

9. Izdajatelj je izdal tudi potrdilo o ustanovitvi zastavne pravice, iz katerega izhaja, da je po nalogu tožene stranke pri navedenih 100 podrejenih imenskih obveznicah vpisal zastavno pravico v korist tožeče stranke.

**Materialnopravna stališča sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile izdane podrejene imenske obveznice, ki pa niso bile izročene imetnikom. Prenosniški vrednostni papir naj bi bil pogosto v hrambi pri tretji osebi, glede nastanka zastavne pravice pa se smiselno uporabljajo pravila, ki urejajo nastanek zastavne pravice na terjatvi. Iz predloženih listin je sodišče sklepalo, da sta pravdni stranki veljavno ustanovili zastavno pravico na imenskih obveznicah v nominalni vrednosti 1.000.000,00 EUR.

11. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo sklepanju sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave priče U. K., da obveznice v materialni obliki niso bile izdane, pa je zavrnilo z oceno, da je ta del izjave iztrgan iz konteksta njegove celotne izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

**Opredelitev ločitvene pravice**

12. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v prvem odstavku 19. člena opredeljuje ločitveno pravico kot pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Materialne predpostavke ločitvene pravice ločitvenega upnika torej so: - obstoj terjatve ločitvenega upnika, - obstoj ločenega premoženja stečajnega dolžnika in - obstoj pravne podlage za prednostno poplačilo iz tega premoženja pred drugimi upniki.

**Glede obstoja zastavne pravice na obveznicah**

13. Tožeča stranka je obstoj ločitvene pravice utemeljevala na podlagi pogodbeno dogovorjene zastavne pravice na obveznicah, izdanih na ime tožene stranke v materializirani obliki.

14. Obveznica je dolžniški vrednostni papir, katerega zakon opredeljuje kot pisno listino, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo osebi, navedeni na njej, ali po njeni odredbi oziroma prinosniku obveznice izplačal določenega dne v obveznici naveden znesek oziroma znesek anuitetnega kupona (prvi odstavek 26. člena Zakona o vrednostnih papirjih1 in prvi odstavek 212. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

15. Bistvena lastnost vrednostnega papirja je vezanost terjatve iz vrednostnega papirja na sam papir (prvi odstavek 216. člena OZ). Zato so vrednostni papirji lahko predmet pravnega prometa, na njih pa se lahko ustanovi tudi zastavna pravica (187. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Nujna predpostavka za nastanek (in obstoj) zastavne pravice je zato obstoj predmeta zastave, to je samega vrednostnega papirja. Zastavna pravica zato lahko preneha med drugim tudi v primeru prenehanja vrednostnega papirja, na katerem je bila ustanovljena (drugi odstavek 137. člena SPZ).

16. Tožena stranka je kot nosilni ugovor zoper (primarni) tožbeni zahtevek na ugotovitev ločitvene pravice na obveznicah2 uveljavljala, da obveznice kot vrednostni papir v materializirani obliki sploh niso bile izdane. Takšen ugovor po eni strani pomeni zanikanje obstoja premoženja v svoji stečajni masi, na katerem je tožeča stranka uveljavljala ločeno poplačilo. Po drugi strani pa je s tem zanikala tudi nastanek zastavne pravice, ker ni bilo predmeta zastave.

17. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom lahko uspela, bi ob takšnem ugovoru tožene stranke morala dokazati obstoj (posebnega) premoženja tožene stranke, na katerem je uveljavljala ločeno poplačilo. Dokazati bi torej morala obstoj 100 obveznic izdajatelja A., d. d., kot materializiranih vrednostnih papirjev. Šele ob tej predpostavki bi sodišče lahko sklepalo na obstoj zastavne pravice tožeče stranke na tem premoženju tožene stranke in s tem na obstoj uveljavljane ločitvene pravice.

18. V sodbah sodišč prve in druge stopnje ni ugotovitev o obstoju premoženja tožene stranke, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Kot takšna ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile izdane obveznice, in sicer podrejene (subordinirane) imenske obveznice, ki pa niso bile izročene imetnikom, zato jih imetnik, to je tožena stranka, tudi ni izročil zastavnemu upniku (6. točka obrazložitve sodbe). Takšne dejanske ugotovitve namreč ni mogoče razumeti kot dejanske ugotovitve o obstoju navedenih vrednostnih papirjev. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi dodalo zgolj (dejansko) ugotovitev, da je iz opisa stečajne mase razvidno, da je upravitelj obveznice (in delnice) družbe A., d. d., uvrstil v stečajno maso tožene stranke, in sicer med še neocenjeno premoženje (8. točka obrazložitve sodbe). Tudi te ugotovitve ni mogoče razumeti kot ugotovitve o dejanskem obstoju predmetnih vrednostnih papirjev.

19. Že iz tega razloga se tako izkaže kot utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obeh izpodbijanih sodbah. Sodbi namreč ne vsebujeta ugotovitev o pravno odločilnem dejstvu obstoja vrednostnih papirjev, na katerih naj bi obstajala ločitvena pravica. Ta pomanjkljivost pa onemogoča preizkus pravilnosti odločitve v izpodbijanih sodbah. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da se je sama tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2014 sklicevala na nepravdni postopek za amortizacijo spornih vrednostnih papirjev, ki naj bi na predlog izdajatelja obveznic tekel pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. Iz takšnih trditev tožeče stranke posredno izhaja, da izdajatelj obveznic, pri katerem naj bi bile v hrambi v korist imetnika oziroma zastavitelja, z njimi ne razpolaga. Šele morebitna pozitivna odločitev v amortizacijskem postopku bi imela učinek razveljavitve prej izdanih delnic in hkrati konstitutiven učinek, saj bi takšna odločba nadomestila izgubljeno listino.3 **Glede odločitve o reviziji**

20. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišči prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem sojenju se bo sodišče moralo opredeliti do vseh pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku.

**Glede stroškov revizijskega postopka**

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list SFRJ 26/1989 s spremembami. 2 Kot podrejeni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala prednostno poplačilo iz premoženja tožene stranke, ki predstavljajo terjatve do družbe A. d. d. Zaradi ugoditve primarnemu zahtevku o podrejenem zahtevku z izpodbijanima sodbama ni bilo odločeno. 3 A. Polajnar Pavčnik in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, 2. knjiga, stran 185.