Jedro

Ker določbi 137. in 138. člena ZPP ne predvidevata vročanja odvetnikom na naslove, ki niso enaki naslovom njihovih odvetniških pisarn, temveč predvidevata zgolj vročanje osebam, ki so zaposlene v odvetniški pisarni in torej na uradnem naslovu odvetniške pisarne, sodišče ni sledilo predlogu odvetnika in mu ni vročalo sodnega pisanja na naslov, ki je drugačen od registriranega naslova njegove odvetniške pisarne.

Ker tožnik v zakonskem roku dolgovane sodne takse ni v celoti plačal, niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, je sodišče štelo, da je tožba umaknjena in postopek ustavilo.

Izrek

Postopek se ustavi.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču dne 5. 9. 2012 vložil tožbo zoper odločbo Upravne enote Hrastnik št. 216-70/2010-64 z dne 15. 12. 2011. Za vloženo tožbo je delno plačal sodno takso za tožbo – plačal je 61,00 EUR.

Sodne takse so z zakonom predpisane obvezne dajatve, katere mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Taksna obveznost nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Za vloženo tožbo v upravnem sporu pa mora tožnik plačati sodno takso za tožbo po tar. št. 6111 v znesku 148,00 EUR.

Ker tožnik ob vložitvi tožbe ni v celoti plačal sodne takse za tožbo, ga je sodišče s plačilnim nalogom opr. št. I U 1330/2012-2 z dne 6. 9. 2012 pozvalo k plačilu premalo plačane sodne takse za tožbo. V plačilnem nalogu je bilo navedeno, da je rok za plačilo premalo plačane takse za tožbo 15 dni od vročitve naloga (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Nalog je vseboval tudi opozorilo, da v primeru, če v roku 15 dni sodna taksa po tem plačilnem nalogu ne bo plačana, da bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče štelo, da je tožnik tožbo umaknil. Plačilni nalog za plačilo premalo plačane sodne takse za tožbo opr. št. I U 1330/2012-2 z dne 6. 9. 2012 je bil, na podlagi prvega odstavka 137. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če ni z zakonom drugače določeno pisanja vročajo strankinem zakonitem zastopniku ali pooblaščencu, vročen tožnikovemu pooblaščencu. Tožbi je bilo namreč priloženo pooblastilo, iz katerega izhaja, da je odvetnik A.A., s strani tožnika pooblaščen za zastopanje v upravnem sporu. Ker vročitve naloga za plačilo premalo plačane sodne takse odvetniku ni bilo mogoče opraviti ne na podlagi 137. in ne na podlagi 138. člena ZPP, je bila vročitev opravljena v skladu s 142. členom ZPP (osebna vročitev), ki se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporablja tudi v primerih vročanja sodnih pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP odvetnikom (sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 13/2010).

Tretji odstavek 142. člena ZPP določa, da če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. V četrtem odstavku 142. člena ZPP pa je navedeno, da se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

Iz obvestila pošte, s katerim se je plačilni nalog, namenjen tožniku, vrnil sodišču, je razvidno, da vročevalec dne 7. 9. 2012 odvetniku na naslovu B., pisma ni mogel osebno izročiti, prav tako ga tudi ni mogel izročiti nobenemu od odraslih članov njegovega gospodinjstva. Zato je bilo tega dne na vratih puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora odvetnik dvigniti. Odvetnik pisma ni dvignil v petnajstih dneh, odkar mu je bilo puščeno obvestilo. Ker odvetnik na naslovu, ki je naveden na glavi tožbe in na pooblastilu, nima hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika, pisma pa tudi ni dvignil v 15 dneh, se je pismo vrnilo sodišču. Iz navedenega izhaja, da je bil odvetnik dne 7. 9. 2012 z obvestilom na vratih na naslovu, kjer ima prijavljeno svojo odvetniško pisarno, obveščen, kje je pisanje. Ker pisanja ni dvignil v petnajstih dneh, se je plačilni nalog vrnil sodišču. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku petnajstih dni od 7. 9. 2012, to je 22. 9. 2012 (ob 24.00 uri). Od dneva poteka petnajst dnevnega roka dalje, šteto od dne 23. 9. 2012, pa bi morala tožnik v petnajstih dneh, to je najpozneje 7. 10. 2012, plačati sodno takso. Iz zaznamka uradne osebe z dne 19. 10. 2012 izhaja, da do tega dne taksa še vedno ni bila plačana.

Ker tožnik v zakonskem roku dolgovane sodne takse ni v celoti plačal, niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se glede na tretji odstavek 105. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje, da je tožbo umaknil. Če je tožba umaknjena, sodišče postopek ustavi na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče postopek s sklepom ustavilo.

Sodišče dodatno ugotavlja, da je na pooblastilu in na sami tožbi kot odvetnikov naslov naveden naslov B. Vročanje na navedeni naslov je bilo opravljeno kljub dejstvu, da je odvetnik na tožbi navedel, naj se sodna pisanja vročajo na naslov C., kajti iz samega sodnega spisa in tožbe ne izhaja, da bi imel odvetnik pisarno ali podružnico pisarne na tem naslovu, zgolj v tožbi navedenem za vročanje. Odvetnik tega niti ne zatrjuje. Sodišče je vpogledalo tudi v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici RS, kjer je ugotovilo, da ima odvetnik A.A. prijavljeno pisarno le na naslovu B. Ker določbe 137. in 138. člena ZPP ne predvidevajo vročanja odvetniku na naslove, ki niso enaki naslovom njihovih odvetniških pisarn, temveč predvidevajo zgolj vročanje osebam, ki so zaposlene v odvetniški pisarni in torej na uradnem naslovu odvetniške pisarne, sodišče ni sledilo predlogu odvetnika in ni vročalo sodnega pisanja odvetniku na naslov, ki je drugačen od registriranega naslova njegove odvetniške pisarne.