Jedro

Sam tek kazenskega postopka (katerega rezultat ni obsodilna sodba) zato, v nasprotju z mnenjem tožnice, ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo upravičeval do povrnitve škode.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2023 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženec) znesek 735,95 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica. Uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v celem obsegu iz vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da si sodišče popolnoma napačno obrazlaga predpostavke odškodninske odgovornosti. V zadevi gre za toženčeva splošno nedopustna ravnanja, s katerimi je kršil pravno zavarovani interes tožnice. Šlo je za zasebno tožbo z navedbo dejanj, za katera je bila vlagateljica pritožbe oproščena, toženec pa je dobro vedel, da gre za lažne obtožbe, žaljive in stresne za tožnico. Tožnico je zasebna tožba popolnoma zlomila. Protipravnost kot pogoj odškodninske odgovornosti v danem primeru ni v kršitvi predpisov, ampak v ravnanju toženca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrih običajev. Vlagati zasebne tožbe, zavedajoč se, da povzročajo pritožnici stresne situacije, je škodno in zavržno dejanje. 17 letno maltretiranje tožnice z ovadbami in tožbami je pri tožnici pustilo psihične težave, ki jih je opredelila kot škodo. Neizvedba vsakega dokaza po mnenju tožnice predstavlja bistveno kršitev določb postopka ter posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z izvedbo vsaj zaslišanja strank bi sodišče skupaj z listinskimi dokazi ugotavljalo o materialnopravni podlagi odškodninske odgovornosti, protipravnosti ter morebiti v nadaljevanju o škodi in vzročni zvezi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki naj bi ji nastala kot posledica kazenskega postopka, ki ga je zoper njo sprožil toženec kot zasebni tožilec. Zatrjevala je, da je zaradi zasebne tožbe in obravnav na sodišču zbolela ter, da je bila nato v kazenskem postopku večine očitanih dejanj oproščena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da ravnanje toženca, ki ga očita tožnica, torej, da je zoper njo vložil zasebno tožbo z očitkom storitve kaznivih dejanj1 ter, da se je nato vodil kazenski postopek, v katerem je bila tožnica delno oproščena očitkov storitve kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ne predstavlja protipravnega ravnanja.

5.Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbena graja neizvedbe dokazov je presplošna, da bi jo sodišče druge stopnje lahko presojalo kot kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za kršitev, na katero sodišče pazi le v okviru dovolj precizno navedenih pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je hkrati ta pritožbena navedba prepozna2, saj mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, iz podatkov spisa pa izhaja, da toženka ob zaključku glavne obravnave te kršitve ni uveljavljala, v pritožbi pa tudi ni navedla, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Z očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka ne more uspeti. Tudi ta pritožbeni razlog sodišče druge stopnje ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč le v okviru natančno pojasnjenih pritožbenih trditev, ki pa jih pritožba ne vsebuje.

6.Bistvo pritožbe je toženkino nestrinjanje z materialnopravno kvalifikacijo pravno relevantnih dejstev, konkretno z zaključkom sodišča prve stopnje, da nesporna dejstva, da je toženec sprožil kazenski postopek z vložitvijo zasebne tožbe z navedbo, da je tožnica izvršila več kaznivih dejanj, kazensko sodišče pa je tožnico le deloma obsodilo, ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega od elementov civilnega delikta. Sodišče prve stopnje je materialnopravno ocenjevalo ali dejstvo, da se je kazenski postopek za tožnika končal zoper toženko z delno oprostilno sodbo, predstavlja nedopustno oziroma protipravno ravnanje. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika, ki določa predpostavke odškodninske odgovornosti ter na primerljivo sodno prakso z navedbo številnih judikatov. Ti potrjujejo v celoti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter postopalo v skladu z večinsko sodno prakso3. Sodišče je svojo odločitev skrbno in natančno argumentiralo z razlogi, ki so navedeni v točkah od 8 do 11 obrazložitve. Sodišče druge stopnje jih v celoti povzema ter se nanje sklicuje.

7.Dejstvo, da je toženec zoper tožnico vložil zasebno tožbo in je zato tekel kazenski postopek, v okviru katerega je bila tožnica deloma oproščena očitkov in tožbene trditve, da je s tem povzročil tožnici psihične težave, zaradi katerih si je morala poiskati zdravniško pomoč z obiskom psihiatra, ter da je prepričana, da je zaradi zasebne tožbe in obravnav pred kazenskim sodiščem zbolela za boleznijo fibromialgija, ne zadostujejo za presojo, da je bilo ravnanje toženca nezakonito, nepravilno in zato nedopustno. Tega zaključka ne morejo spremeniti pritožbene navedbe, da je "vlaganje zasebne tožbe, zavedajoč se, da povzroča pri tožnici stresne situacije, škodno in zavržno dejanje".

8.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da samo dejstvo, da se je kazenski postopek za tožnico končal pretežno z oprostilno sodbo, še ne pomeni, da so bila dejanja toženca kot zasebnega tožilca, že zgolj zato nedopustna in nezakonita. Namen kazenskega postopka je, da se ugotovi, ali je oseba, zoper katero se postopek začne, storila očitano kaznivo dejanje in ali je zanj odgovorna. Sam tek kazenskega postopka (katerega rezultat ni obsodilna sodba) zato, v nasprotju z mnenjem tožnice, ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo upravičeval do povrnitve škode. Sodišče je morebitno protipravnost ravnanja toženca ocenjevalo tudi z vidika tožničinega očitka o lažnih navedbah in o krivi ovadbi. V točki 11 obrazložitve je navedlo razumne razloge za zaključek, da je toženec vložil zasebno tožbo v prepričanju, da je tožnica zoper njega storila kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, saj zasebna tožba ni vsebovala lažnih navedb in obtožb, temveč je toženec v zasebno tožbo vključil le dobesedne prepise SMS sporočil, ki jih je pošiljala tožnica.

9.Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala nedopustnosti ravnanja, kot ene od kumulativno4 potrebnih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti in posledično zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 10.500,00 EUR, utemeljeno zavrnilo.

10.Pritožba toženke iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

-------------------------------

11 V zasebno tobo je toženec vključil dobesedne prepise SMS sporočil, ki jih je pisala tožnica.

22 Določba 286.b člena ZPP.

33 Med drugimi sodba in sklep II Ips 709/2009.

44 Zato se s presojo obstoja ostalih elementov odškodninskega delikta ni bilo potrebno ukvarjati.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.