Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotavljala pogoje za napredovanje tožnika po postopku iz določbe 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in pravilno upoštevala, da je tožnik, na podlagi dosežene ocene 14. točk iz zadnjega tri letnega obdobja, napredoval za en plačilni razred. Za napredovanje za dva plačilna razreda (izredno napredovanje) bi namreč tožnik moral v skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe zbrati 15 točk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka tožniku za obračun plače v skladu z ZSPJS določi 50. plačilni razred in s tem osnovno plačo v znesku 3.225,61 EUR; in da naj tožniku za nazaj od 1. 4. 2009 dalje povrne oškodovani znesek pri plači (upoštevaje tudi dodatek za stalnost in delovno dobo), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da naj tožena stranka tožniku povrne stroške tožbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške sodnega postopka v višini 335,90 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz tožbe, predvsem pa zaradi nespoštovanja prehodnih in končnih določb Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in sicer 13. točke 11. člena, kjer je določeno upoštevanje ocen, ki so za javnega uslužbenca ugodnejše. Že povsem logičen matematičen seštevek ocen (dve oceni odlično in ena ocena prav dobro) bi moral upoštevati skupno oceno odlično, ki bi omogočala napredovanje za dva plačilna razreda. Tožnik se predvsem ne strinja z obrazložitvijo sodišča, ki se nanaša na uporabo prehodnih in končnih določb Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in meni, da prehodne oziroma končne določbe določajo ravnanje pri prehodu iz starega v nov sistem ocenjevanja javnih uslužbencev. V takšnih primerih je potrebno uporabiti oziroma upoštevati ocene, ki so za javnega uslužbenca ugodnejše in posledično pomenijo tudi omogočanje plačnega napredovanja za dva plačilna razreda. Povsem neživljenjsko in skregano z načelom pravičnosti in logičnosti, kakor tudi enostavnim matematičnim seštevkom, je odločitev skupne ocene oziroma seštevek točk za napredovanje iz Uredbe, kjer ena prav dobra ocena prevlada nad dvema odličnima in s tem onemogoči napredovanje za dva plačilna razreda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke uveljavlja razporeditev v 50. plačni razred od 1. 4. 2009 in od tega dne dalje obračun plače za 50. plačni razred ter izplačilo razlike med tako obračunano in dejansko izplačano plačo. Tožnik je zatrjeval, da je upravičen do izrednega napredovanja, to je do napredovanja za dva plačilna razreda, na podlagi dveh ocen odlično v letu 2006 in 2007 in ocene prav dobro v letu 2008. Tožena stranka pa je navajala, da je tožnik upravičen zgolj do rednega napredovanja, to je do napredovanja za en plačni razred.

Napredovanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač o javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.) v določbah od 16. do 20. člena in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/08 s spremembami). Po prvem odstavku 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. V skladu s tretjim odstavkom istega člena lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu s tretjim odstavkom 1. člena Uredbe javni uslužbenec napreduje v plačni razred vsake tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. Napredovalno obdobje je po drugem odstavku 2. člena Uredbe čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje.

Iz evidenčnega lista ocene javnega uslužbenca za leto 2006 in 2007 izhaja, da je bil tožnik za navedeni leti ocenjen z oceno odlično (B3), kar med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno. Prav tako ni sporna ocena tožnika za leto 2008. Iz ocenjevalnega lista uradnika za leto 2008 z dne 27. 2. 2009 (B2) izhaja, da je bil tožnik ocenjen z oceno prav dobro in preizkusa te ocene ni zahteval, tako da je postala ta ocena dokončna. Navedeno pomeni, da je v napredovalnem obdobju od 1. 10. 2006 do 31. 3. 2009 prejel skupaj oceno 14 točk, kar izhaja tudi iz evidenčnega lista napredovanja javnega uslužbenca v plačni razred v napredovalnem obdobju z dne 3. 3. 2009 (B4). Ob upoštevanju 41. plačnega razreda, ki ga je bil deležen ob prevedbi plač v novem plačnem sistemu, je tožnik do takrat že napredoval za sedem plačnih razredov, kar pomeni, da je šlo pri odločbi o napredovanju v letu 2009 že za njegovo osmo napredovanje. Če bi tožnik hotel napredovati za dva plačilna razreda, bi moral skladno z določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe v navedenem napredovalnem obdobju doseči 15 točk, kar pa v njegovem primeru ni izkazano.

Tožnik je za leto 2006 in za leto 2007 zbral skupaj 1120 točk, bil je ocenjen nadpovprečno in bil ocenjen z dvema ocenama po 5 točk, pri čemer je bila podlaga tega ocenjevanja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.). V letu 2008 pa je bil tožnik ocenjen po določbah Uredbe (šesti odstavek 11. člena Uredbe) z oceno 4. Pritožba zmotno zatrjuje, da se prehodne in končne določbe v 13. točki 11. člena Uredbe nanašajo tudi na oceno, ki je bila za tožnika določena za leto 2008. Uredba v citirani 13. točki 11. člena jasno določa, da v primeru, ko je ocena javnega uslužbenca, ki jih je pridobil na podlagi ocenjevanja po Zakonu o javnih uslužbencih in ocene, pridobljene v skladu z osmim odstavkom tega člena, niso enake, se upošteva ocena, ki je za javnega uslužbenca ugodnejša. To se nanaša samo na ocene, ki so predmet prevedbe po osmem odstavku 11. člena Uredbe, torej za leto 2006 in 2007, ko je bil tožnik ocenjen skladno z ZJU in ne tudi na oceno, ki je bila tožniku za leto 2008 določena po določbah Uredbe. Uredba o napredovanju v plačne razrede določa namreč metodologijo, ki jo mora delodajalec uporabiti pri določitvi ocen za leto 2006 in 2007 ter tako dobljene ocene upoštevati pri ugotavljanju pogojev za napredovanje. Nikakor pa navedene določbe ni mogoče uporabiti za leto 2008, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Za leto 2008 je namreč tožnik pridobil zgolj eno oceno, ki se tudi kot takšna upošteva in sicer oceno zelo dobro (4. točke) po ZSPJS oziroma Uredbi in ne več po ZJU.

Tožena stranka je tako v konkretnem primeru pravilno ugotavljala pogoje za napredovanje tožnika po postopku iz določbe 5. člena Uredbe, ko je tožnika na podlagi dosežene ocene 14. točk iz zadnjega tri letnega obdobja napredovala za en plačilni razred. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala toženka v tožnikovem primeru upoštevati vse tri ocene (5, 5, 4), kar matematično pomeni ocena odlično. Za napredovanje za dva plačilna razreda bi namreč tožnik moral v skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe zbrati 15 točk. Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.