Jedro

Tožnica je zelo dobro poznala vhod v prostore društva, saj je tja večkrat prišla, pa očitno pri hoji proti stopnišču ni gledala, kod stopa. To pomeni, da je bila pri hoji do vrat očitno nepazljiva, sicer bi morala, glede na dobro vidljivost in primerno obutev, opaziti leseno desko in jo, četudi zdrsljivo, ustrezno obvladati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka toženi stranki naloži, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se zavrne, - v II. točki izreka toženi stranki naloži v roku 15 dni povrniti tožnici pravdne stroške 732,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške 1.641,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da za poškodbo tožnice ni podana odgovornost njene zavarovanke. Tožnica se je poškodovala pri padcu na klančini pri zadnjem vhodu v zadnji del poslovne stavbe v lasti občine, ko je stopila na lesen ploh, ki je bil delno položen preko klančine, pri tem pa izgubila ravnotežje in padla. Tožnica je mesto padca dobro poznala, torej je vedela, da so na eni strani dostopa stopnice, na drugi pa klančina z ožjim stopniščem. Kljub temu, da se je približevala stopnišču, pa ni gledala, kje stopa, saj deske sploh ni opazila. Poleg tega je tik ob klančini možen dostop do vhoda v prostore društva po stopnišču, ki bi ga lahko uporabila za varnejši prehod. Tožena stranka meni, da se je tožnici mudilo in je bila iz tega razloga nepozorna. Ploh so videle tri priče, ki so prišle v prostore društva, zato je očitno, da bi ga ob povprečni skrbnosti morala in mogla opaziti tudi tožnica sama. Če bi gledala, kot stopa, do padca sploh ne bi prišlo. Zavarovanka tožene stranke ni vedela, ne kdo, ne kdaj in ne zakaj je leseno ploskev nekdo položil preko klančine. Noben predpis ne nalaga zavarovanki tožene stranke, da bi opravljala pogostejše preglede poslovne stavbe, ob upoštevanju, da so društva sama dolžna skrbeti za svoje prostore in dostop vanje. Zaradi navedenega je neutemeljen zaključek sodišča, da je odgovornost zavarovanke tožene stranke podana zato, ker ni poskrbela za pogostejše preglede spornega stopnišča. Podrejeno pritožba ugotavlja, da bi moralo sodišče glede na vse okoliščine upoštevati prispevek tožnice k nastanku poškodbe vsaj v 75 %. Glede stroškov postopka pa je sodišče neutemeljeno priznalo tožnici nagrado za posel 291,00 EUR, saj ne gre za potreben strošek in je ta nagrada tudi že konzumirana v nagradi za postopek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene očitke tožene stranke in predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva tega odškodninskega primera, vendar je po presoji pritožbenega sodišča delno napačno uporabilo materialno pravo pri oceni toženkine odgovornosti za tožnici nastalo škodo.

6. Okoliščine, v katerih se je tožnica poškodovala, v bistvenem delu niso sporne in so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sledeče: tožnica se je poškodovala 17. 5. 2013 pri vstopu v poslovno stavbo občine, v kateri je imelo prostore društvo; zdrsnilo ji je na mokrem, lesenem plohu, ki je bil položen pred vhodom v prostore društva; zaradi parkiranih vozil ni mogla vstopiti v prostore društva po drugi strani, kjer so bile samo stopnice; lesen ploh je občasno uporabil hišnik šole, ko so se prirejale šolske prireditve v dvorani; ploh je ležal pred klančino pri vhodu že teden in pol pred škodnim dogodkom; delavec tožene stranke je za potrebe čiščenja stopnišča in okolice vhoda približno dvakrat na mesec opravil obhod; sporni vhod v poslovno stavbo je bil v času pred poškodbo tožnice zelo obiskan, uporabljali so ga člani številnih društev, Upravna enota, Krajevni urad ter hišnik bližnje osnovne šole.

7. V skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odgovornosti mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena). V primeru opustitvenih ravnanj, ki se tudi v konkretni zadevi očitajo toženki kot lastnici poslovne stavbe, je potrebno glede na okoliščine primera predvsem ugotoviti, ali je toženka opustila dolžno skrbnost pri upravljanju stavbe, bodisi po posebnih predpisih, ali pa na podlagi splošnega načela o prepovedi povzročanja škode.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da moker in gladek lesen ploh, velik 1 m x 1m, položen pred začetkom klančine, ki je sestavni del vhoda v prostore društva, predstavlja takšno nepričakovano oviro, ki v določenih okoliščinah (vreme, parkirana vozila, ki onemogočajo dostop z druge strani), pomeni nevarnost za zdrs in padec. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je bila zgolj ta lesena deska razlog za tožničino izgubo ravnotežja in padec ter poškodbo desnega gležnja. Ker tožena stranka kot lastnica stavbe ni bila dovolj skrbna in ni pravočasno odstranila lesenega ploha pred vhodom v stavbo, je s tem podana njena krivdna odgovornost za škodni dogodek na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je opustila dolžno skrbnost že s tem, ko njen zaposleni delavec ni dovolj pogosto opravljal pregledov neposredne okolice stavbe, zlasti dostopov v prostore in ni odstranil ovire, nevarne za stranke in ostale obiskovalce stavbe. Toženka se prav zato ne more rešiti odgovornosti s tem, ko v pritožbi navaja, da ni vedela niti kdo, niti kdaj in ne zakaj je leseno ploskev položil preko klančine.

9. Na drugi strani pa ima prav tudi pritožba in je materialnopravno napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni soodgovorna za škodni dogodek. Toženka v pritožbi ponavlja, kar je ves čas postopka opozarjala, namreč, da je tožnica zelo dobro poznala vhod v prostore društva, saj je tja večkrat prišla, pa očitno pri hoji proti stopnišču ni gledala, kod stopa. To pomeni, da je bila pri hoji do vrat očitno nepazljiva, sicer bi morala, glede na dobro vidljivost in primerno obutev, opaziti leseno desko in jo, četudi zdrsljivo, ustrezno obvladati. Tako so očitno ravnali ostali številni obiskovalci tega dne pred tožnico. V skladu s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode se mora najprej vsak sam varovati škode in zato ravnati ustrezno skrbno, torej mora pač pri hoji spremljati okolico in pogledati, kam stopa. Ker tožnica ni ravnala tako in je bila očitno pri hoji nepazljiva in neskrbna, tako njeno ravnanje po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost pri nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ. Tožničin prispevek k nastanku škode znaša 50 %.

10. Tožena stranka je zato dolžna tožnici povrniti le 50 % nastale škode, to je 3.750,00 EUR. Pravdni stranki sta se namreč o primerni odškodnini za vso nematerialno škodo tožnice sporazumeli, tako da znaša 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2013 dalje.

11. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev napačno sklepalo, da ni podan tožničin soprispevek k nastali škodi, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo na 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

12. Zaradi spremembe sodbe mora pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov poleg polovičnega uspeha tožnice upoštevalo tudi, da ni upravičena do celotne zahtevane nagrade za posel (odškodninski zahtevek) po tar. št. 2200. Pritožba ima deloma prav, ko opozarja, da se del nagrade za posel (polovica) upošteva pri nagradi za postopek (opomba 3/3 v 3. delu odvetniške tarife. Skupaj tako znašajo stroški postopka 1.464,46 EUR, tožena stranka pa je tožnici dolžna povrniti glede na uspeh v postopku polovico, torej 732,23 EUR.

13. Pri odločitvi o pritožbenih stroških je upoštevano, da je tožena stranka delno uspela s pritožbo, tožnici pa so nastali potrebni pritožbeni stroški za odgovor na pritožbo. Glede na polovični pritožbeni uspeh mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).