Jedro

Če je bil toženec - zasebni delodajalec obveščen o tožničini zdravstveni nesposobnosti, da se udeleži disciplinske obravnave, pa je odločitev o prenehanju delovnega razmerja izdal v njeni odsotnosti, pri čemer je tudi ni pozval, da po izdaji zahteve za uvedbo postopka primerno odgovori na očitano kršitev, je kršil njeno pravico do obrambe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbi z dne 23.10. in 20.11.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in ugotovilo, da ji to dne 27.11.1998 pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar jo je ta dolžna poklicati nazaj na delo, ji do dne 24.12.1999 priznati delovno razmerje z vpisom delovne dobe v delovno knjižico in izplačilom nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov plače ter odvodom predpisanih davkov in prispevkov, kot tudi povrniti stroške postopka v znesku 52.442,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da je bila tožnica v času vodenja disciplinskega postopka v bolniškem staležu in tako nesposobna udeležbe na obravnavah. Ker je tožena stranka kljub temu izvedla disciplinski postopek v odsotnosti tožnice, je kršila njeno pravico do obrambe, zaradi česar njena odločitev o tožničinem prenehanju delovnega razmerja ni zakonita.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da tožnica v obdobju treh mesecev zaposlitve ni dosegla pričakovanih rezultatov dela. Dne 28.9.1998 je izdelala usnjeno jakno, ki ni bila primerna za prodajo in ji je s tem povzročila večjo materialno škodo. Tožnici je pravilno poslala obvestilo o uvedbi disciplinskega postopka, jo pravilno povabila, da poda svoj pismeni zagovor oz. se osebno zglasi na zaslišanju in jo nadalje pravilno povabila na narok disciplinske obravnave, pa je svojo udeležbo opravičila. Ugotovila je, da se je tožnica izmikala disciplinskemu postopku, zaradi česar je opravila obravnave v njeni odsotnosti. Njeno zdravstveno stanje ni moglo biti takšno, da se obravnav ne bi mogla udeležiti, saj je bila v času od 7.10. do 2.12.1998 osebno na obisku pri pristojnem inšpektorju dela. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 3. alinee 125. čl. Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR) lahko zasebni delodajalec odpove delavcu delovno razmerje, če ta huje krši delovne obveznosti, ki so navedene v zakonu, v drugih predpisih oz. kolektivni pogodbi. V določilu 41. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: KPDZD) pa je urejen tako začetek, kot tudi nadaljnji postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca ter opredeljena osnovna procesna opravila, katerih namen je, da delodajalec najprej ustrezno seznani delavca z konkretno očitano kršitvijo delovne obveznosti in mu v kasnejših fazah omogoči sodelovanje v postopku na način, da so v bistvenih elementih varovane njegove pravice.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila tožnica od dne 29.9.1998 dalje v bolniškem staležu in je bila po mnenju pristojnih zdravnikov nesposobna udeležbe na naroku disciplinske obravnave dne 22.10.1998 in obravnave ugovora na naroku dne 18.11.1998. Tožena stranka je sicer zoper tožnico uvedla disciplinski postopek s pismenim aktom in jo seznanila z dejstvi očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Vendar pa v nadaljnji fazi postopka ni upoštevala njene upravičene nezmožnosti udeležbe na navedenih narokih, saj je izdala izpodbijano disciplinsko odločbo in sklep v njeni odsotnosti. Glede na to, da je bila tožena stranka pravočasno seznanjena z zdravstvenimi razlogi in nesposobnostjo tožnice, da pristopi na narok disciplinske obravnave, bi jo morala pozvati, da vsaj pisno odgovori na zahtevo o uvedenem postopku in ji na takšen način dati možnost pismenega zagovora na očitane kršitve.

Ker tožena stranka po izdaji zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 14.10.1998, ki dejansko konkretizira očitano hujšo kršitev delovne obveznosti (ne pa tudi obvestilo tožene stranke z dne 5.10.1998), tega ni napravila, pomeni navedena postopkovna opustitev kršitev tožničine pravice do obrambe, zaradi česar izvedeni disciplinski postopek zoper tožnico ne more biti zakonit. Zato iz teh razlogov tudi pritožbene navedbe o obisku tožnice pri pristojnem inšpektorju ter psihiatru v času vodenja disciplinskega postopka oz. namernem izmikanju postopka, ne morejo biti upoštevne. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa takšen postopek ni bil v celoti izveden tudi v skladu z določbo Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158 (Ur. l. RS, št. 54/92), po katerih ima delavec v disciplinskem postopku med ostalim tudi pravico do obrambe (7. čl.).

Ker so bile v obravnavanem postopku zoper tožnico ugotovljene bistvene kršitve postopka, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno preizkusiti odločitev tožene stranke po vsebini in v tej zvezi presojati ostale predlagane dokaze. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom priglasila stroške. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).