Jedro

Predlog problematizira vsebino pravnega standarda dolžne skrbnosti pogodbenika kot pogoja za opravičljivost zmote pri sklepanju pravnega posla.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je solastnik hiše na parceli št. 1058/10 k. o.... do ½-ice. S tožencem, svojim očetom, je 30. 10. 2013 sklenil pogodbo o ustanovitvi služnosti, na podlagi katere je v očetovo korist svoj solastninski delež obremenil z brezplačno dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki je že vpisana v zemljiški knjigi. S tožbo v tej pravdni zadevi je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev pogodbe ter izbris vknjižbe služnosti stanovanja, zahtevek pa je utemeljeval s trditvami o zmoti in prevari pri skleniti pogodbe; prepričan naj bi bil, da z očetom, ki se je tik pred tem razvezal od njegove matere, sklepa pogodbo o preživnini, ki zaradi njegove (pravkar dosežene) polnoletnosti ni bila predmet odločitve v razvezni pravdi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je pogodbo mogoče zaradi napak volje izpodbijati zaradi zmote ali zaradi prevare, da pa v konkretnem primeru ugotovljena dejstva izključujejo oboje: tožnik ni bil v zmoti in tudi če bi bil, le - ta ne bi bila opravičljiva, tožencu pa protipravnega ravnanja ni uspel dokazati.

3. Sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Posebej poudarja, da je bil ob sklenitvi sporne pogodbe star šele 18 let in da v sodni praksi ni stališč glede dolžne skrbnosti osemnajst-letnikov pri sklepanju pravnih poslov. Uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe 6. in posledično 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), staj sta se ukvarjali zgolj z ravnanjem tožnika ne pa tudi z ravnanjem toženca z vidika, ali je šlo za prevaro ali ne. Podana je tudi bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Okoliščina, da je bil tožnik ob sklenitvi sporne pogodbe star 18 let in je po zakonu pridobil poslovno sposobnost, ne pomeni, da napake volje niso mogoče; seveda so mogoče in prav zato zakon predvideva neveljavnost pogodb. V konkretnem primeru je bistveno, da vse, kar bi moral po mnenju nižjih sodišč storiti tožnik, izključuje že prevara sama. Pravno vprašanje, glede katerega (po razumevanju Vrhovnega sodišča) predlaga dopustitev revizije, je (povzeto po predlogu) vprašanje vsebine (pravnega standarda) varstva dolžne skrbnosti, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (člen 6/1 OZ), ko gre za 18 let starega udeleženca - zavezanca v pogodbenem razmerju, ki je dijak, ki z očetom, ki je kot upravičenec naročil sestavo pogodbe, ne govorita, do katerega je v podrejenem položaju, in ki izve za pogodbo, ko ga oče zbudi, naj pride podpisat pogodbo, ki je pripravljena na zadnji strani na podpis, nato pa ga odpelje takoj v notarsko pisarno, izvoda pogodbe pa ta udeleženec ne dobi na vpogled niti pred podpisom niti po podpisu, starša pa sta razvezana in oče za udeleženca ne skrbi; vprašanje je, ali se te okoliščine in druge, kot bodo navedene upoštevajo pri napolnitvi pravnega standarda in pri presoji, ali je udeleženec moral in mogel pogodbo pred podpisom prebrati ter ali se in koliko se prepletata pravna standarda dolžne skrbnosti in prevare po 49. členu OZ. Predlagatelj vprašanje v zvezi z napolnitvijo pravnega standarda dolžne skrbnosti, ki se lahko zahteva od 18 let stare pogodbene stranke, dodatno razčleni in utemelji. Skupni imenovalec vseh zastavljenih vprašanj je v pričakovanju stališča, ali za pogodbene stranke, ki so šele pridobile poslovno sposobnost, zadošča nižja stopnja skrbnosti in je meja, nad katero je mogoče govoriti o prevari, nižja.

5. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podane. Vrhovno sodišče je zato tožnikov predlog skladno z določbami 367.c člena istega zakona zavrnilo.