Jedro

Tožnik je prišel v Slovenijo v jeseni 2001 in na podlagi delovne vize ter dovoljenja za začasno prebivanje tu delal 6 mesecev, nato pa ilegalno delal v Italiji še dve leti. Zato je njegova prošnja za azil očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.8.2004; s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnika na podlagi določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Slovenije kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je na podlagi tožnikove izjave, ki jo je v skladu z določbo 63.b člena ZAzil podal skupaj s prošnjo za azil in na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik prišel iz G. na Kosovu v Republiko Slovenijo legalno in tu živel na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ter delal pri svojem očetu od 12.12.2001 do 30.6.2002 na podlagi delovne vize. Med vojno na Kosovu je bil s celotno družino v begunskem centru v Sloveniji. Ko mu je v letu 2002 poteklo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, je odšel ilegalno v Italijo, kjer je prav tako ilegalno delal do 15.8.2004, ko se je ilegalno vrnil v Slovenijo ter šele tedaj vložil prošnjo za azil. Prošnjo je utemeljeval s trditvijo, da je bil v svojem kraju preganjan zaradi tega, ker je na volitvah v letu 2002 na volišču v Sloveniji volil stranko LDK), v G. pa je večinsko zmagala stranka PDK. Tožena stranka je tudi na podlagi poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE), iz katerega ni zaslediti preganjanja, kakršnega zatrjuje tožnik, sklepala, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) in je zato o zadevi odločila takoj ter prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi tožene stranke in ni ponovno navajalo razlogov za svojo odločitev. Zavrnilo je tudi vse tožbene razloge. Ugovor o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je zavrnilo s tem, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na tožnikovo izjavo in poročila v spisu. Ker tudi tožnik svojih navedb ni podkrepil z nobenim dokazom, pač pa le s posplošenim tožbenim zatrjevanjem, tudi ni opravilo glavne obravnave. Če tožnik, kot v konkretnem primeru, ne navede konkretnih okoliščin in konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera, sodišče ni vezano soditi na glavni obravnavi, kot je o vprašanju standarda razpisovanja glavnih obravnav v azilni zadevi zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. Up-422/03 z dne 10.7.2003. Tožnik zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja svoje tožbene trditve, zlasti da ni bilo razloga, da je tožena stranka odločila v t.i. pospešenem postopku. Opravljen bi moral biti redni postopek, v katerem bi moral biti tudi zaslišan. Sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo niti ni obrazložilo, zakaj meni, da je zapustil izvorno državo iz ekonomskih razlogov. Ni mu vročilo niti drugopisa odgovora na tožbo. Sodišče ni opravilo glavne obravnave niti ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza s njegovim zaslišanjem. Nadalje ni izvedlo dokaza s poizvedbami o stanju na Kosovem v letu 2004. Sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-422/03 ni v kontekstu z obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Iz poročil v spisu ni razvidno, da bi obstajali konflikti med pripadniki stranke PDK in LDK, kar pa ne pomeni, da jih ni, kot je napačno sklepala tožena stranka. Sodišče bi moralo že po uradni dolžnosti tudi ugotavljati dejansko stanje v neki državi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi in razlogi tožene stranke, na katere se ob uporabi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje sodišče prve stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, kar je eden od taksativno naštetih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katerih lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne. Določba 2. odstavka 35. člena ZAzil torej daje pooblastilo pristojnemu organu, da v t.i. pospešenem postopku takoj odloči o zadevi, če je že iz same vloge prosilca za azil razvidno, da prihaja iz razlogov, ki so našteti v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik je k svoji vlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji dodal tudi svojo izjavo, ki jo je podal ob prisotnosti prevajalca za albanski jezik in uradne osebe. Tedaj je izjavil, da je prišel v Republiko Slovenijo na podlagi delovne vize in nato delal pri očetu. Ko pa mu je dovoljenje za začasno prebivanje poteklo, je odšel v Italijo in šele po vrnitvi iz Italije zaprosil za azil. Tudi njegove navedbe v izjavi, tožbi in pritožbi o domnevnih konfliktih med pripadniki različnih strank na Kosovu ne morejo omajati stališča pritožbenega sodišča, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo zaradi ekonomskih razlogov. Tožnik se ni umaknil s Kosova zaradi preganjanja zaradi vere, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti narodu oziroma veroizpovedi, kot sta to pravilno navedla že sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore. Iz sodnega spisa sicer res izhaja, da drugopis odgovora na tožbo ni bil vročen tožniku, vendar s tem sodišče prve stopnje še ni storilo bistvene kršitve postopka v upravnem sporu. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje le na svoje navedbe v odločbi, ki jo je izpodbijal tožnik s tožbo, in torej ni navajala novih dejstev oziroma predlagala novih dokazov, s katerimi tožnik ne bi bil seznanjen. Tudi o tem vprašanju je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče v svoji odločbi, št. Up-422/03. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi t.i. pospešenega postopka, za katerega je po že navedenem stališču pritožbenega sodišča imela zakonsko podlago, in kjer se ugotavljajo le pogoji za odločanje po takem postopku. O razlogih za uvedbo pospešenega postopka pa po stališču pritožbenega sodišča ni treba razpisati glavne obravnave. Ker opustitev razpisa glavne obravnave ni vplivala na zakonitost odločitve, ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.