Jedro

Presoja višine denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki najbližji svojci pok. J. D., umrle zaradi prometne nesreče, ki jo je povzročil drugotoženi I. V., z osebnim avtomobilom, ki je bil zavarovan pri prvotoženi stranki. Zato je prisodilo prvotožečemu očetu pokojne 2.000.000 tolarjev kot tolažbo za duševne bolečine zaradi smrti hčerke in 852.400 tolarje za premoženjsko škodo, drugotožeči materi znesek 2.000.000 tolarjev kot tolažbo za duševne bolečine zaradi smrti hčerke in tretjetožečemu bratu 1.300.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi smrti sestre. Presežni tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo, prisodilo pa jim je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnikov in zvišalo znesek pravdnih stroškov, ki ga morata povrniti toženi stranki. Sicer je pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe. Odločilo je tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo prvotožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenih zahtevkov vseh tožnikov skupaj nad 1.400.000 tolarjev, ali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priznava, da je izguba družinskega člana resnično povzročila duševne bolečine svojcem, toda prisojena odškodnina močno presega pravično odškodnino, ki se v sodni praksi prisoja staršem, zlasti pa bratom umrlega. Prvotožena stranka meni, da je sodišče preveč upoštevalo izpovedi tožnikov, v katerih se zrcali enostranski in subjektivni odnos do doživete izgube, namesto da bi objektivno ocenilo njihove duševne bolečine.

Po določilu tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili. Predlagajo zavrnitev revizije in navajajo, da je tožena stranka plačala odškodnino deloma 4.3.1997 in preostanek 15.12.1997, nato pa je kljub temu vložila revizijo. V njej pavšalno trdi, da je utemeljen le znesek do 1.400.000 tolarjev, čeprav v primeru tretjetožnika ta znesek presega prisojeno odškodnino, za prvo in drugo tožnika pa opozarja, da je v družini obstajala velika čustvena navezanost in da so pri tožnikih nastopile hujše posledice kot v drugih primerih, ki jih doživljajo starši. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizijsko sodišče, ki mora po uradni dolžnosti paziti na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, take kršitve ni našlo, kake druge kršitve pa prvotožena stranka ni navedla in obrazložila.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Na podlagi izvedenih dokazov sta pravilno ugotovili, da tožniki spadajo v krog oseb, ki jim po prvem in drugem odstavku 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) pripada denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti ožjega družinskega člana in tudi revizijsko sodišče je prepričano, da so duševno trpeli in da še trpijo ob izgubi hčerke oz. sestre. Tudi pravni standard pravične odškodnine, ki je opredeljen v drugem odstavku 200. člena ZOR, sta nižji sodišči pravilno uporabili.

Denarna odškodnina žal ne more nadomestiti tragične izgube in lahko nudi le skromno tolažbo svojcem. V konkretnem primeru gre za starše, ki še danes, kljub zdravljenju, ne morejo pozabiti tragedije, in za bratca, ki bo v življenju ob različnih prilikah pogrešal oporo in pomoč, ki bi mu jo lahko nudila starejša sestra. Zato je prisojena odškodnina staršem, vsakemu po 2.000.000 tolarjev, in bratcu 1.300.000 tolarjev pravična in je povsem primerljiva z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to jo je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo.

Ker je tožeča stranka podala odgovor na revizijo, ki ni bil potreben, saj niti ni pravilno razumel v reviziji navedene odškodnine kot primerne, niti ni pojasnil česa novega, je sodišče po določilu 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP odločilo, da mora sama kriti stroške za to vlogo.