Jedro

Odškodnino iz naslova skaženosti sodišče prisodi le, če je podan tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 15.12.1997 telesno poškodoval na delovnem mestu pri drugotoženki v Šmarju pri Jelšah, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.050.000 SIT (600.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 100.000 SIT za strah, 350.000 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), pritožbeno sodišče pa je tako prisojeno odškodnino potrdilo.

Revizijo je tožnik vložil glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. V reviziji navaja, da je izvedenec ocenil brazgotino kot kozmetski defekt, pri čemer sta sodišči prezrli, da uporabljajo izvedenci kirurgi posebno terminologijo za ocenjevanje stopnje skaženosti, kar pomeni, da tožnikova brazgotina predstavlja skaženost srednje stopnje. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se mu prisodi še razlika do celotne vtoževane odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se obsodi tudi drugotoženko na plačilo zakonitih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 do 23.4.2003. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini tožniku prisojene denarne odškodnine za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel odprt zlom srednjega členka kazalca leve roke in udarninsko raztrganinsko rano v predelu sklepa med osnovnim in srednjim členkom kazalca leve roke ter potpludbo v predelu obnohtja kazalca leve roke. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. A. A., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu, starost tožnika v času škodnega dogodka, trajne posledice škodnega dogodka in njihovo odražanje ter vplivanje na tožnikovo vsakdanje življenje, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob pravilni uporabi materialnega prava upravičeno zavrnili tožnikov zahtevek za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Odškodnino iz tega naslova sodišče prisodi le, če je podan tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Iz izvedenskega mnenja dr. A. A. izhaja, da je 5 cm dolga brazgotina vidna že iz nekoliko večje oddaljenosti in predstavlja spremembo zunanjosti oziroma kozmetski defekt, ne predstavlja pa skaženosti. Tožnik je zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 22.10.2002 v tej zvezi povedal, "da ga moti pri različnih opravilih, ker mu prst štrli". Tožnik je prvič omenil, da ga brazgotina moti šele v pripravljalni vlogi z dne 7.4.2003 (torej po prejemu izvedenskega mnenja), v kateri je tudi prvič uveljavljal še odškodnino iz tega naslova v znesku 150.000 SIT. Na zadnjem naroku 24.4.2003 o tem ni bil zaslišan, v pritožbi pa je izrecno uveljavljal le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato sta se sodišči prve in druge stopnje upravičeno naslonili na ugotovitev iz izvedenskega mnenja in razsodili, da brazgotina pri tožniku ne more pomeniti skaženosti in zatorej ne more povzročati duševnih bolečin takšne intenzitete, ki bi terjale priznanje odškodnine iz tega naslova.

Revizijskega predloga glede dolžnosti drugotoženke za plačilo vse zahtevane odškodnine in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 do 23.4.2003 ni mogoče obravnavati, saj je iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju P 544/99 z dne 13.9.2005 razvidno, da se je pravdni postopek proti drugotoženki prekinil zaradi uvedbe stečajnega postopka. Zato je tudi pritožbeno sodišče odločilo le o tistem delu tožnikove pritožbe, ki se nanaša na obveznost prvotoženke.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.