Jedro

Priznanje dejstev se nanaša na navedbe stranke in ne na njeno zaslišanje. Če stranka, ki je v dokaznem postopku zaslišana, svojih navedb ne potrdi oziroma izpove drugače, to lahko pomeni kvečjemu, da dejstev, ki jih je zatrjevala, ni dokazala. Vendar pa vprašanje, ali je določeno dejstvo dokazano, sodi v dokazno oceno, ta pa v sfero dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni več mogoče uspešno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.545,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 678.545,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper odločbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagata, da njunima revizijama ugodi.

3. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožnik na revizijo tožene stranke ni odgovoril, tožena stranka pa v dogovoru na tožnikovo revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Reviziji nista utemeljeni.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožnik je v času, iz katerega izhaja sporno razmerje, kot samostojni podjetnik opravljal delo mesarja.

- Pravdni stranki sta 29. 7. 1993 sklenili menjalno pogodbo, s katero se je tožnik zavezal toženi stranki izročiti hladilno opremo v vrednosti 250.000 DEM, tožena stranka pa v protivrednosti hladilne opreme tožniku poslovne prostore oziroma solastniški delež nepremičnine, na kateri se nahaja V. v Ž., v kateri so poslovni prostori. Tožnik je toženi stranki izročil hladilno opremo, tožena stranka pa tožniku poslovnih prostorov ni izročila.

- V poslovnih prostorih, ki jih tožena stranka tožniku ni izročila, je imel tožnik namen opravljati svojo dejavnost (mesarska prodajalna).

6. Za presojo revizije ni več sporna odločitev o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v višini 661.719,00 EUR, ki je bilo pravnomočno naloženo v plačilo toženi stranki.(1) Zahtevek za plačilo dobička, ki ga je s poslovanjem v spornih poslovnih prostorih ustvarila tožena stranka, ter zahtevek za plačilo davkov od prisojenih zneskov po dokončni odmerni odločbi Davčne uprave Republike Slovenije sta bila pravnomočno zavrnjena in za odločitev o reviziji tudi nista več sporna.

7. Za presojo revizije tako ostaja sporen (le) še zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v mesečnih zneskih za čas od 1. 1. 1999, ki ga tožeča stranka zahteva v mesečnih zneskih za naprej vse do izročitve prostorov v posest in uporabo. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Višino izgubljenega dobička sta (po postavitvi izvedenke finančne stroke) izračunali na podlagi primerjave s tožnikovo prodajalno v V. Tožbeni zahtevek sta zavrnili v delu, ki se nanaša na obdobje, po katerem je tožnik prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika.

Glede revizije tožeče stranke

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da tožeča stranka po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena do povrnitve izgubljenega dobička, saj ni (pravočasno) zatrjevala, da je bil razlog za prenehanje opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika protipravno ravnanje tožene stranke. Tožeča stranka v reviziji navaja, da bi morali sodišči prve in druge stopnje kljub temu šteti, da je bil razlog za prenehanje opravljanja dejavnosti ravno v protipravnem ravnanju tožene stranke, saj je na to mogoče sklepati konkludentno iz trditev strank. S temi trditvami revidentka ne more uspeti. Tožena stranka je v postopku ugovarjala višini izgubljenega dobička tudi s trditvami, da tožnik po tem, ko je prenehal z opravljati dejavnost samostojnega podjetnika, do izgubljenega dobička, ki bi ga dosegel z opravljanjem te dejavnosti v prostorih, ki mu jih tožena stranka ni izročila, v nobenem primeru ni več upravičen. Tožeča stranka bi zato za morebiten uspeh tudi s tem delom zahtevka morala pravočasno podati konkretne trditve, da je dejavnost prenehala opravljati ravno zato, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti po menjalni pogodbi. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je v tem delu tako pravilna. Do opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika kot predpostavke za priznanje škode se zato Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

9. Ne drži, da je dokazno breme glede trditev o obstoju razloga za prenehanje opravljanja dejavnosti tožnika na strani tožene stranke. Ker je tožena stranka trdila, da tožnik po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ne bi mogel več ustvariti dobička, katerega povrnitev vtožuje, je dokazno in trditveno breme glede razloga za prenehanje opravljanja dejavnosti na tožniku. Ta mora trditi in dokazati, da je prenehal opravljati dejavnost ravno zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Razlogi za prenehanje opravljanja dejavnosti so lahko številni in raznoliki. Ker tožnik trditev, kaj je bil razlog za „zaprtje“ s. p., ni pravočasno podal, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da ne gre za posledico kršitve pogodbe s strani tožene stranke.

10. Tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno uporabilo 8. člena ZPP, 214. člena ZPP in 215. člena ZPP, niso podane. Pod vsemi temi očitki revidentka skuša izpodbiti dejanske ugotovitve sodišč, da prenehanje opravljanja dejavnosti ni posledica ravnanja tožene stranke. Izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi ne pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb ZPP. V čem naj bi bila podana kršitev prvega odstavka 180. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP in prvega odstavka 286. člena ZPP, tožeča stranka tudi ni izrecno navedla, zato se Vrhovno sodišče do teh očitkov ni opredeljevalo.

Glede revizije tožene stranke

11. Kot prepoznih sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali navedb in dokazov tožene stranke, ki jih je navajala in predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in za katere ni izkazala, da jih prej ni mogla navesti in predlagati brez svoje krivde. Tako nista upoštevali nasprotovanja tožene stranke izvedenskemu mnenju, saj sta presodili, da tožena stranka sprva na mnenje in izpovedbo izvedenke ni imela pripomb, kasnejša nasprotovanja in navedbe v zvezi s tem pa sta ocenili kot prepozne. Zaradi prekluzije prav tako nista upoštevali navedb tožene stranke o prelivanju premoženja tožnikove dejavnosti samostojnega podjetnika in d. o. o. ter o izračunu izgubljenega dobička na podlagi primerjave s tožnikovo prodajalno v V. 12. Ne drži, da tožena stranka ni imela možnosti, da se v postopku izjavi. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je imela tožena stranka možnost, da že v prvem sojenju poda pripombe na izvedensko mnenje. Pravica do izjave ji zato ni bila kršena, odločitev sodišč, da njenih navedb kot prepoznih ne bosta upoštevali, pa tudi ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Na navedeno v konkretnem primeru ne vpliva dejstvo, da je bila izpodbijana sodba izdana v ponovljenem sojenju.

13. Z navedbami, da je določena dejstva tožnik zatrjeval na narokih za glavno obravnavo dne 2. 12. 2003 in 5. 3. 2013, tožena stranka ne more uspeti, saj ni konkretizirano navedla, katera so ta dejstva, za katera naj bi izvedela šele na podlagi izpovedbe tožnika. Očitana bistvena kršitev določb ZPP zato ni podana.

14. Revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi neuporabe drugega odstavka 254. člena ZPP ni utemeljen. Razlogov za postavitev novega izvedenca ni bilo. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, tožena stranka ni (pravočasno) nasprotovala izvedenskemu mnenju oziroma nanj ni imela (pravočasnih) pripomb (8. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča in 13. ter 14. stran sodbe drugostopenjskega sodišča), upoštevanje teh novih trditev v zvezi z načinom izračuna izgubljenega dobička pa bi znatno zavleklo reševanje spora, saj bi moral izvedenec izdelati povsem novo izvedensko mnenje, ki bi temeljilo na drugačni predpostavki za izračun izgubljenega dobička (peti odstavek 286.a člena ZPP).

15. Neutemeljeno se revidentka sklicuje tudi na izpovedbo tožnika, ki naj bi pomenila priznanje dejstev, ki se nanašajo na višino vtoževane škode in na primerjavo z drugo tožnikovo prodajalno. Tudi če bi tožnik v svojem zaslišanju izpovedal, da je v prodajalni v V. prodajal drugačne proizvode, kot jih je imel namen prodajati v V., to ne pomeni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje ta dejstva upoštevati, ne da bi jih tožena stranka zatrjevala. Ne gre namreč za priznanje dejstev, kot trdi revidentka. Priznanje dejstev se nanaša na navedbe stranke in ne na njeno zaslišanje. Če stranka, ki je v dokaznem postopku zaslišana, svojih navedb ne potrdi oziroma izpove drugače, to lahko pomeni kvečjemu, da dejstev, ki jih je zatrjevala, ni dokazala. Vendar pa vprašanje, ali je določeno dejstvo dokazano, sodi v dokazno oceno, ta pa v sfero dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni več mogoče uspešno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani (371. člen ZPP), je sodišče reviziji na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni.

17. Ker nobena izmed strank z revizijo ni spela, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške, ki so ji nastali z vložitvijo revizije (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka vložila tudi odgovor na revizijo tožeče stranke, s katero ta ni uspela, je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z odgovorom nastali. Tožena stranka je tako dolžna povrniti 2.065,60 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 454,43 EUR in 2 % materialnih stroškov v višini 25,25 EUR, skupaj torej 2.545,28 EUR. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse za odgovor na revizijo tako ni bilo treba plačati.

Op. št. (1): V preostanku je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega dobička razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Ta del je sedaj sporen za presojo obravnavane revizije.