Jedro

Drži sicer pritožbeni očitek, da tožnik (ne glede na to, da ga zastopa kvalificiran pooblaščenec, odvetnik) ni bil opozorjen na pravne posledice iz 1. in 3. odstavka 58. člena ZIZ, kot to določa 1. odstavek 57. člena ZIZ, vendar v obravnavanem primeru sodišče pri odločanju o toženčevem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni presojalo tožbenega zahtevka (vsaj ne neposredno), temveč zgolj verjetnost obstoja nastanka terjatve (zahtevka za vrnitev nepremičnin), v zavarovanje katere je bila predlagana in izdana začasna odredba. Jasno pa je, da je nastanek terjatve, v zavarovanje katere je bila predlagana začasna odredba, odvisen od (ne)utemeljenosti (tožbenega) zahtevka za razvezo pogodbe o preužitku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 15. 1. 2014, izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe tožnika zavrnilo (gre za začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo sečnjo lesa brez predhodnega izrecnega pisnega dovoljenja ali odobritve tožnika na v sklepu naštetih nepremičninah v k.o. X.). Iz razlogov sklepa izhaja, da tožnik na toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi ni odgovoril, zaradi česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične ter na tej podlagi ugotavlja, da toženec svoje obveznosti po preužitkarski pogodbi med strankama izpolnjuje vestno in v celoti. Ne glede na to pa je navedbe toženca v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi presojalo tudi v povezavi s trditvami in zanje predloženimi dokazi tožnika glede vtoževanega zahtevka. Ugotovilo je, da opisani dogodki, ko toženec tožnika ni peljal osebno k zdravniku (mu je pa zagotovil prevoz s strani toženčevega očeta, ki ga tožnik ni želel sprejeti – verjetno izkazano) ter mu ni osebno zagotavljal hrane in/ali mu osebno pospravljal hiše (je pa to po dogovoru na stroške toženca storila soseda H. oziroma toženčeva mati – prav tako verjetno izkazano), tako ne pomenijo neizpolnjevanja obveznosti toženca po pogodbi o preužitku. Ker je v sodni praksi jasno uveljavljeno stališče, da v kolikor prevzemnik ne nudi pomoči preužitkarju, vendar iz razlogov, ki so na strani preužitkarja (ki pomoč odklanja) in ne samega prevzemnika, ni mogoče govoriti o kršitvah pogodbe; prevzemnik zato pogodbe ne krši in niso izpolnjeni zakonski pogoji, ki bi lahko pripeljali do razveze pogodbe. Iz navedb v ugovoru v povezavi s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe in tožbenimi trditvami sodišče zaključuje, da toženec verjetno izpolnjuje obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo o preužitku, tako da ni verjetno izkazana terjatev (zahtevek) za razvezo pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja obveznosti (skladno z določbo 568. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik s predlogom, da ga pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, tako da izdano začasno odredbo obdrži v veljavi. Opozarja, da tožnik ni bil pozvan k odgovoru na toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi, niti ni bil opozorjen na morebitne posledice (da se bo sicer štelo, da navedbe iz ugovora držijo). Poleg tega je sodišče pri odločanju o ugovoru preseglo svoje pristojnosti pri odločanju o ugovoru, saj se je spustilo v presojanje navedb iz ugovora, ki s samo trditveno podlago, na podlagi katerih je bila izdana začasna odredba, nima nikakršne zveze, ampak smiselno predstavlja odgovor na tožbo. Opozarja, da pri odločanju o začasni odredbi ne sme prihajati do prejudica o odločanju o glavni stvari. Sodišče namreč ugotavlja, da naj toženec ne bi kršil pogodbe, s tem pa prejudicira svojo odločitev o glavni stvari. Odločitev o glavni stvari tako ni več smiselna.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec, ki v odgovoru meni, da pritožba tožnika ni utemeljena. Opozarja, da je tožnik po pooblaščencu ugovor zoper sklep o začasni odredbi prejel, da je bil povabljen k odgovoru na začasno odredbo in da odgovora na ugovor ni pravočasno vložil. Odgovora ni vložil niti ob vložitvi pritožbe. Meni, da opustitev opozorila iz 57. člena ZIZ za zadevo ni pomembna. Pooblaščenec tožnika je odvetnik, torej prava vešča oseba, ki pozna zakonsko ureditev in pozna tudi določilo 58. člena ZIZ o posledicah opustitve vložitve odgovora na ugovor. Če je prišlo do zatrjevane napake pri pozivu sodišča na odgovor, ima tožnik na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje, s katerim bi napako saniral, seveda pa bi v takem primeru moral opraviti zamujeno pravno dejanje. Tega ni storil, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Še več, sodišče bi bistveno kršilo postopkovne določbe ZIZ, če bi štelo, da je bil odgovor vložen. Sodišče z izpodbijanim sklepom tudi ni prejudiciralo odločbe o glavni stvari. Sodišče je le ocenilo tožnikove navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe glede verjetnega obstoja terjatve v okviru, ki je potreben za izdajo začasne odredbe. Verjetnost obstoja terjatve pa mora izkazati tožnik. In prav to je storilo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži sicer pritožbeni očitek, da tožnik (ne glede na to, da ga zastopa kvalificiran pooblaščenec, odvetnik) ni bil opozorjen na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ, kot to določa prvi odstavek 57. člena ZIZ (sodišče prve stopnje te procesne kršitve v predložitvenem poročilu ne negira – v skladu z določbo drugega odstavka 345. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). A to za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena. Na podlagi toženčevega ugovora je namreč sodišče prve stopnje presojalo obstoj temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe (za zavarovanje nedenarne terjatve tožnika), to je verjetnega obstoja (ali nastanka) terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik je začasno odredbo predlagal v zavarovanje zahtevka (bodočega) za vrnitev stvari (nepremičnin (tudi gozdov) v naravi) v posledici zahtevane razveljavitve med strankama sklenjene pogodbe o preužitku. V obravnavanem primeru sodišče (pri odločanju o toženčevem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi) ni presojalo tožbenega zahtevka (vsaj ne neposredno), temveč zgolj verjeten obstoj nastanka terjatve (zahtevka za vrnitev nepremičnin), v zavarovanje katere je bila predlagana in izdana začasna odredba. Je pa jasno, da je nastanek terjatve, za zavarovanje katere je bila predlagana začasna odredba, odvisen od (ne)utemeljenosti (tožbenega) zahtevka tožnika za razvezo pogodbe o preužitku. Poleg tega je obstoj zahtevka tožnika presojalo zgolj na podlagi verjetnega obstoja zatrjevanih dejstev, kar za meritorno odločitev ne zadošča in torej ne gre za prejudicirano odločitev o glavni stvari. In če se pri tem še upošteva, da tožnik zaključkov glede verjetnega (ne)obstoja zahtevka za zavarovanje (z začasno odredbo) v pritožbi ne izpodbija, se odločitev sodišča prve stopnje pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb, ki bi kakorkoli vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ni ugotovilo, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Pritožbeno sodišče je zato glede stroškov pritožbenega postopka odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.