Jedro

Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota.

Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4234-4802/2017-3 (16-120-13) z dne 14. 3. 2017 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo z dne 15. 2. 2017 za vračilo davka na motorna vozila za osebno vozilo znamke VOLKSWAGEN, tip in model VW T5, MULTIVAN. Odločila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. V obrazložitvi navaja, da je tožnik pri prvostopenjskemu organu dne 15. 2. 2017 vložil vlogo za vračilo davka na motorna vozila za navedeno osebno vozilo, nabavljeno za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok. Vlogi je priložil prometno dovoljenje, izdano 14. 2. 2017, račun za nakup vozila z dne 14. 2. 2017 in potrdilo o prijavi začasnega bivališča od 15. 2. 2017 do 15. 2. 2018 za A.A., B.B., C.C.,D.D. in E.E.. Toženka navaja, da tožnik ni izkazal pogoja za priznanje davčne oprostitve iz 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), saj iz predloženih potrdil o prijavi začasnega bivališča ne izhaja, da je tožnik na dan nabave vozila živel v skupnem gospodinjstvu z ženo in tremi otroki. Stalno prebivališče ima namreč prijavljeno na naslovu ..., potrdila o prijavi začasnega prebivališča, ki jih je priložil vlogi, pa se nanašajo na obdobje od 15. 2. 2017 do 15. 2. 2018. 2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Povzema, da je v zadevi sporno ravnanje prvostopenjskega organa, ko je pri svoji odločitvi upošteval podatke iz Centralnega registra prebivalstva, torej predložena potrdila o skupnem gospodinjstvu. Pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da 2. točka prvega odstavka 5. člena ZDMV izrecno določa, da se obravnavana oprostitev lahko uveljavlja le na podlagi potrdila o skupnem gospodinjstvu in ne na podlagi odločb drugih organov oz. drugih dokazov. Namen takšne ureditve je v tem, da se zagotovi enaka obravnava vseh upravičencev do oprostitve. Odločanje o oprostitvi davka na podlagi drugih dokazov ne bi zagotavljala enake obravnave upravičenosti do oprostitve. Poudarja, da potrdilo o skupnem gospodinjstvu potrjuje podatke, kot izhajajo iz evidence registra stalnega prebivalstva. Zato tožnik v tem postopku verodostojnega navedenega potrdila ne more izpodbiti. Ob izpolnitvi pogojev iz četrtega odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko zahteva spremembo navedenega potrdila. To pa lahko izda le organ, ki je potrdilo izdal. Ob takšnem stališču bi bila izvedba dokazov, ki jih predlaga tožnik, nesmiselna.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je nepravilno stališče toženke, da je mogoče družinsko gospodinjsko skupnost, to je dejstvo, da tožnik, njegova žena in njuni trije otroci živijo v skupnem gospodinjstvu, dokazati zgolj na podlagi formalnega dokaznega pravila, to je na podlagi predloženih potrdil o skupnem gospodinjstvu. Tako stališče je po njegovem nezakonito in neustavno, kar posebej pojasni. Poudari, da je v Sloveniji zapovedano načelo ugotavljanja materialne resnice in zato prosta ocena dokazov, tj. nevezanost na formalna dokazna pravila. Sklicuje se na odločbo ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da je vsakršno omejevanje izbora dokaznih sredstev v nasprotju z načeli pravne države ter krši ustavne pravice strank. Ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločitev temelji, da ni en od roditeljev v družini, ki ima tri otroke, je zato napačna, kar dokazuje z najemno pogodbo, izjavami prič in drugimi listinami. Poleg tega mu toženka ni omogočila, da se pred izdano odločbo izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi, tožnikovi zahtevi za vračilo davka ugodi in odloči, da mu je toženka dolžna vrniti 7.228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2017 dalje do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Meni, da stališče, za kakršnega se je zavzela toženka, izhaja že iz samega zakonskega besedila in opozarja, da se davčna oprostitev oz. olajšave razlagajo ozko. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča I U 186/2012 z dne 3. 7. 2012. 5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal pogoj za oprostitev plačila davka od cestnih motornih vozil iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, ki določa, da se tega davka ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Nadalje je v navedeni določbi določeno, da se oprostitev po tej točki uveljavlja na podlagi dokazila o skupnem gospodinjstvu.

7. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik v času nakupa vozila, to je 14. 12. 2017, ni živel v skupnem gospodinjstvu z otroki, saj je imel na ta dan stalno prebivališče prijavljeno na drugemu naslovu. Potrdila o prijavi stalnega bivališča, ki jih je priložil vlogi (ta se nanašajo na tožnika, njegovo partnerico in njegove otroke), pa se nanašajo na obdobje od 15. 2. 2017 do 15. 2. 2018. Drugostopenjski organ je obrazložitev prvostopenjskega organa še dopolnil, in dodal, da ugotovitev, na kateri izpodbijana odločba temelji, torej da tožnik na dan nakupa motornega vozila ni imel prijavljenega stalnega prebivališča na istem naslovu kot otroci, izhaja iz podatkov Centralnega registra prebivalstva – potrdila o skupnem gospodinjstvu, to pa je tudi edini dokaz, ki ga za dokazovanje upravičenosti do davčne oprostitve na navedeni pravni podlagi predvideva zakon. Ni namreč mogoče spregledati, da izdano potrdilo potrjuje podatke, ki izhajajo iz uradne evidence (registra stalnega prebivalstva), katere verodostojnosti tožnik ne more izpodbijati (z drugimi dokazi), ampak lahko pri pristojnemu organu zahteva spremembo potrdila.

8. Iz povzetih obrazložitev organov izhaja stališče, da je mogoče izpolnjevanje pogoja za davčno oprostitev na navedeni pravni podlagi dokazati le s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, torej da je zakon omejil dokazovanje izpolnjevanja pogojev za davčno oprostitev na navedeni pravni podlagi (da gre za roditelja v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let) z zakonsko določenim dokaznim sredstvom, to je s potrdilom o skupnem gospodinjstvu.

9. Takšno stališče, na katerem izpodbijana odločba temelji, pa je po presoji sodišča napačno, saj niti ne izhaja iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, na katerega se sklicuje toženka, hkrati pa pomeni poseg v 22. člen Ustave RS.

10. Omejitev zgolj na določena dokazna sredstva predstavlja omejevanje dokazov, s katerimi se lahko dokazujejo dejstva. Člen 22 Ustave RS zagotavlja udeležencu v postopku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom med drugim pravico, da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sestavni del te pravice pa je tudi pravica do dokaza. Če je dopustnost dokazov omejena tako, da je dopuščena le posamezna vrsta dokaza, jo je treba šteti za poseg v pravico do enakega varstva pravic, ki ga lahko določi le zakonodajalec (15. člen Ustave RS), pa še ta le ob izpolnjevanju zahtev strogega testa sorazmernosti posega v to ustavno pravico. Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV navedene omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, po presoji sodišča že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota. Ob tem sodišče še pripominja, da se je ZDMV do sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS št. 9/2010, ZDMV-C) pri uveljavljanju predmetne olajšave sicer skliceval na potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda organ za notranje zadeve. Vendar pa je ZDMV-C to spremenil, in besedilo „potrdilo o skupnem gospodinjstvu“ nadomestil z besedilom „dokazilo o skupnem gospodinjstvu“. Iz Poročevalca Državnega zbora (EVA: 2008-1611-0052 št. 00712-18/2009/24) izhaja, da je do navedene spremembe prišlo med drugim zaradi „poenostavitve postopka s širitvijo možnosti uveljavljanja oprostitve“.

11. Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje z navedenim potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva. S tako razlago, za katero se zavzema toženka, bi bila oseba, ki si prebivališča ne bi uredila skladno z določbami Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), med drugim prikrajšana za uveljavitev predmetne oprostitve plačila davka na cestna motorna vozila. Kaj takega pa niti iz določb ZPPreb-1, niti in ZDMV ne izhaja. Navedena listina torej po presoji sodišča ni edino dokazno sredstvo, s katerim se lahko dokazuje dejstvo skupnega gospodinjstva.

12. Razlaga, za kakršno se je zavzelo sodišče, je tudi skladna z namenom obravnavane davčne oprostitve, ki je v olajšanju nakupa večjega avtomobila velikim družinam, hkrati pa pomeni izraz načela davčne pravičnosti, po katerem je temeljni kriterij obdavčitve posameznikova zmožnost plačevanja davkov (ki je v primeru družin z več otroki manjša).

13. Zato ni nobenega razloga, da toženka tožniku zatrjevanega dejstva, da je že v času nakupa spornega vozila živel v skupnem gospodinjstvu s partnerico in njunimi tremi mladoletnimi otroki, ne bi dopustila dokazovati z nobenim drugim dokazom, kot s potrdilom o skupnem gospodinjstvu. Tožnik je namreč v upravnem postopku predložil več dokazov, s katerimi je dokazoval skupno gospodinjstvo z ženo in njunimi tremi otroki (na primer z najemno pogodbo z dne 9. 6. 2011, pisno izjavo lastnice stanovanja z dne 20. 3. 2017, pisnimi izjavami sosedov ipd), ki jih toženka zaradi navedene napačne razlage 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV ni ocenila.

14. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožniku omogočiti, da pogoj skupnega gospodinjstva dokazuje tudi z drugimi predlaganimi dokazi. Tožnik je sicer predlagal, da sodišče odloči o stvari sami, za kar pa podatki postopka niso dali zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).