Jedro

Upravni organ kljub dovolj natančnem dokaznem postopku ni našel dokazov, da je bil prenos lastninske pravice na "splošno ljudsko premoženje" opravljen na kakršnemkoli veljavnem pravnem naslovu. Zato je potrebno uporabiti določbe 4. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva stranke z interesom BB za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. z dne 22. 12. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičencu do denacionalizacije, AA iz A, roj. 14. 10. 1898, umrlem 26. 2. 1961, za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja označeno s parcelno številko 1286/44 k.o. K, v času vračanja pa je del parcele št. 1286/46 k.o. K, prizna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupnem znesku 10.716,80 DEM oziroma 5.181,30 EUR. Prvostopni organ je tudi odločil, da je zavezanka dolžna izročiti obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe v začasno upravljanje postavljeni skrbnici upravičenca BB iz A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je v zvezi z navedeno prvostopno odločbo že enkrat odločila, in sicer z odločbo št. .. z dne 20. 8. 2004, s katero je prvostopno odločbo odpravila in jo nadomestila z novo, s katero je zahtevo za denacionalizacijo komunalno opremljenega stavbnega zemljišča parc. št. 1286/44 - v izmeri 160 m2 k.o. K, zavrnila. BB je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. U 254/2004-7 z dne 17. 12. 2004 navedeno odločbo ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je parc. št. 1286/44 k.o. K nastala z delitvijo parc. št. 1286/7 k.o. K pri kateri je bil takrat v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik denacionalizacijski upravičenec AA. Podlaga za denacionalizacijo nepremičnin je določena v 4. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je parc. št. 1286/44 prešla od prejšnjega lastnika v splošno ljudsko premoženje na podlagi zemljiškoknjižnih operacij, ki so bile v zemljiški knjigi izvedene z akti Okrajnega sodišča v A, je sodišče ugotovilo, da je za pravilno uporabo 4. člena ZDen v tej zadevi pravno pomembno dejstvo, ali so bili ukrepi sodišča opravljeni brez pravnega naslova. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je prvostopenjski upravni organ tekom postopka pridobil vse historične z.k. izpiske in dodatne listine, ki so bili sestavljene v zvezi z parc. št. 1286/7 in parc. št. 1286/44 k.o. K in so vezane na prenos lastništva na takratni OLO C. Na podlagi listin ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za samovoljno ravnanje takratnega sodišča, ki je bilo v nasprotju s takrat veljavnimi predpisi, ki so urejali vpis v zemljiško knjigo, ko se je v izvedenem postopku obnove zemljiške knjige, ki ni bil namenjen uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim in ki niti ni bil potreben, v zemljiško knjigo vpisala parc. št. 1286/44 k.o. K in se nanjo vknjižila lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje in to ne glede na to, da ta parcela v zemljiški knjigi sploh ni obstajala in da ni bilo predloženo dokazilo o pridobitvi lastninske pravice, ampak se je vpis izvršil na podlagi izjave pooblaščenca OLO C. Ugotovljeno je tudi bilo, da je AA s podpisom potrdil le ugotovljeno stanje po katastru, to je delitev parc. št. 1286/7, ne pa tudi kakršnekoli spremembe lastništva, za katerega je itak potreben drug pravni naslov. Tožena stranka zato ni mogla slediti pritožbenim navedbam, da ne gre za podržavljenje po določbi 4. člena ZDen, ker naj ne bi bilo ugotovljeno, da je bilo podržavljenje izvedeno s prisilnimi ukrepi državnega organa.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Podlaga za denacionalizacijo sporne nepremičnine naj bi bila določena v 4. členu ZDen. Prenos lastninske pravice od fizične osebe na družbeno lastnino naj bi bil po ugotovitvah tožene stranke izveden z ukrepom državnega organa (sodišča) brez pravnega naslova. AA naj bi s podpisom na poizvedovalnem spisu z dne 2. 1. 1956 potrdil le ugotovljeno novo stanje po katastru, to je delitev parc. št. 1286/7, ne pa tudi kakršnekoli spremembe lastništva. S temi ugotovitvami se tožeča stranka ne strinja. Parcela št. 1286/44 je nastala z delitvijo parc. št. 1286/7, ki je bila v celoti last upravičenca AA. Ta parcela se je po podatkih izpisa leta 1955 delila na parc. št. 1286/7 in parc. št. 1286/44, stavba in dvorišče, pri čemer je nova parc. št. 1286/7 ostala v lasti AA, parc. št. 1286/44 pa se je na temelju poizvedovalnih spisov z dne 8. 12. 1955 in 2. 1. 1956 vknjižila kot splošno ljudsko premoženje v upravi OLO C. Tožeča stranka ugotavlja, da je bil AA seznanjen z delitvijo parc. št. 1286/7, prav tako pa je bil seznanjen z lastniškim stanjem novo nastalih parcel. Iz poizvedovalnega spisa z dne 2. 1. 1956 je namreč razvidno, da so bili imenovanemu predočeni podatki poizvedovalnega spisa z dne 8. 12. 1955, iz katerega je razvidno, da je parc. št. 1286/44 splošno ljudsko premoženje, predočena pa sta mu bila tudi skica in naznanilni list, po vpogledu katere je imenovani izjavil, da je sedanje stanje po katastru pravilno in je soglašal s poizvedbenimi ugotovitvami. Ker je iz zemljiškoknjižnega izpiska z vl. št. 199 k.o. K razvidno, da se je parc. št. 1286/44 vknjižila kot splošno ljudsko premoženje na podlagi prej navedenih poizvedovalnih spisov z dne 8. 12. 1955 in 2. 1. 1956, se tožeča stranka ne more strinjati s trditvijo tožene stranke, da AA ni bil seznanjen z novim lastniškim stanjem parc. št. 1286/44. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da sta novi parc. št. 1286/7 in 1286/44 obstajali že leta 1952, torej sta nastali z delitvijo parc. št. 1286/7 že pred letom 1955, kar je razvidno iz naznanilnega lista št. 1 iz leta 1952. Kot izhaja iz listin, je bila obravnavana nova parc. št. 1286/44 prodana na javni dražbi že leta 1953, kupoprodajna pogodba med OLO A in fizično osebo pa je bila sestavljena šele leta 1961. Po mnenju tožeče stranke je bila torej parc. št. 1286/44 že leta 1953 v lasti splošnega ljudskega premoženja, saj sicer ne bi mogla biti predmet javne dražbe. Kdaj oziroma na podlagi katerega pravnega temelja je prešla v last splošnega ljudskega premoženja, pa v dosedanjem poteku postopka ni bilo ugotovljeno. Zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi BB kot stranki, kateri bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki je po svojem pooblaščencu podala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da Okrajno sodišče v A z ukrepi, s katerimi se je spremenilo zemljiško knjižno lastništvo na nepremičnini parc. št. 1286/44 k.o. K, tako, da je nepremičnina postala družbena lastnina, ni imelo pravnega naslova. Upravni organ v ponovljenem postopku ni ugotovil obstoja pravnega naslova, ki bi bil Okrajnemu sodišču v A podlaga za prenos lastninske pravice. Prenos lastninske pravice je bil izvršen samo na podlagi izjave pooblaščenca OLO C. AA je s svojim podpisom uradnega zaznamka z dne 2. 1. 1956 potrdil le ugotovljeno stanje po katastru, ne pa tudi kakršnekoli spremembe lastništva, za katero bi bil potreben drug pravni naslov. Zaključek, da je takratno sodišče povsem nezakonito poseglo v zasebno premoženje upravičenca in da je bil prenos lastninske pravice na splošno ljudsko premoženje izveden brez vsakršnega pravnega naslova, zahteval tudi ugotovitev nespornega dejstva, da nikakor ni verjetno, da bi upravičenec brez vsakršne denarne odškodnine državi prostovoljno prepustil lastništvo svoje nepremičnine. Dejansko stanje glede ugotavljanja temelja podržavljenja predmetne nepremičnine v konkretnem postopku ni bilo nepopolno ugotovljeno. Poizvedovalna spisa z dne 8. 12. 1955 in 2. 1. 1956 nista zadosten pravni temelj za vknjižbo lastninske pravice v korist splošnega ljudskega premoženja. Naznanilni list je oštevilčen s številko 1 v letu 1952, spisan pa je bil 20. 8. 1955. Da je bil spisan res leta 1955 je razvidno iz samega naznanilnega lista in iz zapisnika, ki je bil sestavljen v postopku obnove zemljiške knjige. Dne 27. 5. 1955, kjer je navedeno, da se k spisu prevzame naznanilni list št. 1 z dne 20. 8. 1955. Če so se pred letom 1956 na podlagi tega naznanilnega lista izvedle spremembe, so se lahko le v katastrskih mapah, kar pa ne spreminja lastništva. Glede trditve tožeče stranke, da je iz poizvedovalnega spisa z dne 2. 1. 1956 razvidno, da so bili AA predočeni podatki poizvedovalnega spisa z dne 8. 12. 1955 in da je bil upravičenec seznanjen z novim lastniškim stanjem, ni točna. V konkretnem primeru je edino pomembno to, da je sodišče parc. št. 1286/44 izbrisalo v korist AA vknjižen v lastninsko pravico in jo pripisalo na splošno ljudsko premoženje, ne da bi za tako dejanje imelo listino, ki bi dokazovala, da je za to zemljišče OLO C pridobil lastninsko pravico z dovoljenjem prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika. Samo soglasje upravičenca, tudi če bi bilo dano k ugotovitvam poizvedovalnega spisa, nikakor ne more zadoščati za pravno veljaven zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice. Da bi sodišče lahko izvedlo zemljiškoknjižno spremembo lastništva v postopku obnove zemljiške knjige, pri čemer v resnici sploh ni šlo za obnovo uničenih knjig, bi moral AA na zapisnik dati vknjižbeno dovoljenje. Spremembo lastništva v zemljiški knjigi je torej šteti kot samovoljno ravnanje takratnega sodišča, ki je bilo v nasprotju s predpisi, ki so urejali vpise v zemljiško knjigo v postopku obnove zemljiške knjige. V konkretnem primeru tako ni šlo za postopek obnove zemljiške knjige, katerega namen bi bil uskladitev dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim, temveč je bil s pomočjo postopka obnove zemljiške knjige izveden prenos lastninske pravice od denacionalizacijskega upravičenca na splošno ljudsko premoženje. Po mnenju prizadete stranke tožeča stranka zavlačuje postopek. V upravnem postopku do sedaj za razjasnitev dejanskega stanja ni storila ničesar. Tudi zanjo pa veljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka tako skladno z določili ZUP lahko navaja nova dejstva in nove dokaze le pod pogojem, da natančno obrazloži, zakaj jih ni navedla že v postopku pred upravnim organom, ki je odločal na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Prizadeta stranka tudi postavlja vprašanje, zakaj iz zapisnika RZ 49/54 č/93 ni razvidno, da je bila sporna parcela na javni dražbi prodana že leta 1953, saj je bil omenjeni zapisnik očitno sestavljen po izvedeni dražbi. Tako že prvostopenjski upravni organ pravilno ugotavlja, da je iz kupoprodajne pogodbe z dne 10. 12. 1961, ki sta jo sklenila OLO A in CC iz A, razvidno, da je stanovanjsko hišo na parc. št. 1286/44 k.o. K CC kupil na javni dražbi dne 24. 12. 1953, kupoprodajna pogodba pa je bila s kupcem sklenjena šele 10. 12. 1961 ter da je iz dopisa OLO A z dne 13. 12. 1961 Okrajnemu javnemu pravobranilstvu B, izhaja, da je bila pogodba s kupcem sklenjena že prej, da pa se vknjižba lastninske pravice na kupca naj ne bi mogla izvesti prej zaradi uničenja zemljiškoknjižnega vložka. Leta 1961 je bila tako sklenjena nova kupoprodajna pogodba, pri čemer pa navedbe OLO A v dopisu Okrajnemu javnemu pravobranilstvo B o tem, da je bil zemljiškoknjižni vložek stare zemljiške knjige za k.o. K, pri katerem je vpisana parc. št. 1286/7, uničen, ne držijo. Dokaz navedenemu je vpogled v zadevno zemljiško knjigo. Slednje navedbe so le še dodaten dokaz, da je v konkretnem primeru podan obstoj pravnega temelja podržavljenja po 4. členu Zakona o denacionalizaciji. Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po preučitvi upravnih spisov in navedb v tožbi ugotavlja, da je dejansko stanje v zadevi dovolj razčiščeno ter da je upravni organ, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabil materialno pravo. Po določbi 4. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 67/98-odločba US, 66/00, 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Upravno sodišče RS, Oddelek v B je že v sodbi opr. št. U 254/2004-7 z dne 17. 12. 2004 navedel, da je parc. št. 1286/44 prešla od prejšnjega lastnika AA v splošno ljudsko premoženje na podlagi zemljiško knjižnih operacij, ki so bile izvedene v zemljiški knjigi z akti Okrajnega sodišča A ter da je za pravilno uporabo 4. člena ZDen v tej zadevi pravno pomembno dejstvo, ali so bili ukrepi sodišča opravljeni brez pravnega naslova. Prvostopni upravni organ je naknadno, po navedeni odločitvi sodišča, dopolnil ugotovitveni postopek in pribavil listine, sestavljene v zvezi s parc. št. 1286/44 in 1286/7 k.o. K. Tudi po presoji tega sodišča iz predloženih listin ni razvidno, da bi za navedeni prenos lastništva obstajal pravni naslov, ki bi bil v tistem času potreben za prenos lastništva. Upravni organ prve stopnje je izvedel, ob pomoči prizadete stranke, določene dokaze. Pri tem je potrebno poudariti specifičnost pri ugotavljanju dejanskega stanja v primeru 4. člena ZDen. ZDen načeloma nalaga dokazno breme vlagatelju zahteve za denacionalizacijo. V primeru uporabe 4. člena ZDen seveda ni moč pričakovati, da bo vlagatelj zahteve oziroma upravičenec dokazoval "obstoj" pravnega posla, glede katerega pravzaprav zatrjuje, da sploh ne obstaja. V takem primeru mora obstajati interes zavezane stranke, da predlaga izvedbo dokazov, na podlagi katerih bo moč z gotovostjo ugotoviti, da je obstajal pravni posel, ki je bil podlaga za prenos lastništva. V konkretnem primeru tožeča stranka kot zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku ni predlagala nobenih dokazov, na podlagi teh, ki so bili izvedeni, pa je možen samo zaključek, kot sta ga napravila upravna organa in s kakršnim se strinja tudi sodišče. To pa je, da za prenos lastništva zemljišča s parc. št. 1286/44 k.o. K od AA na splošno ljudsko premoženje ni obstajal veljaven pravni naslov. Iz zemljiško knjižnega izpiska za z.k. vložek št. Ž/49 je razvidno, da je bil prenos lastninske pravice na parceli št. 1286/44 na splošno ljudsko premoženje v Upravni občinskega ljudskega odbora C opravljen na temelju poizvedovalnih spisov z dne 8. 12. 1955 in z dne 2. 1. 1956, opr. št. Rz .. Iz dopisa Občinskega ljudskega odbora A št. .. z dne 13. 12. 1961, ki je bil poslan Okrajnemu javnemu pravobranilstvu B, sicer res izhaja, da naj bi Občinski ljudski odbor C sporno nepremičnino (skupaj s stavbno, stoječo na njej) prodal CC na javni dražbi že 24. 12. 1953 in tudi iz naznanilnega lista št. 1 za leto 1952 z dne 20. 8. 1955 izhaja, da naj bi bila nepremičnina s parc. št. 1286/44 v času izdaje naznanilnega lista že splošno ljudsko premoženje. Vendar pa navedena dva dokaza ne dokazujeta, da je za prenos lastništva obstajal kakršenkoli veljaven pravni naslov. Ravno nasprotno, v kolikor bi kakšen veljaven pravni naslov obstajal, bi bil le-ta lahko podlaga za zemljiško knjižni prenos lastninske pravice na splošno ljudsko premoženje. Tako pa je prišlo do prenosa lastninske pravice na podlagi poizvedovalnih spisov, kar pa tudi v času prenosa lastninske pravice ni bil veljaven pravni naslov.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.