Jedro

Neogibnost pripora sodišče presoja tako, da ob uporabi načela sorazmernosti pretehta, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in ali je ta cilj mogoče doseči z ukrepom milejše narave.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Krškem je bil obdolženemu M.K. v zvezi z utemeljenim sumom storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, podaljšan pripor še za dva meseca iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in navedeni sklep spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočni sklep spremeni in pripor odpravi ali pa sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje oziroma ju spremeni in odredi hišni pripor.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka A.M., spec., in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je iz vsebine zahteve moč povzeti, da napadena sklepa naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z mnenjem vložnika, da sklep senata okrožnega sodišča ne vsebuje razlogov o tem, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Takšne razloge je moč najti v navajanju načina storitve in vrste kaznivih dejanj, kakor tudi v dejstvu, da je obdolženec v postopkih še za druga kazniva dejanja zoper premoženje, kar vse kaže na ogrožanje premoženjske varnosti ljudi. Vrhovna državna tožilka meni, da ima sklep pritožbenega sodišča tudi dovolj konkretne razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sodišče našteva relevantne okoliščine (brezposelnost, prejšnja kazen, teža kaznivih dejanj, vztrajnost pri izvrševanju), ki utemeljujejo ta priporni razlog. Vprašanje sorazmernosti ukrepa, oziroma, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči isti cilj, je dejansko vprašanje. Po mnenju vrhovne državne tožilke sodišče tudi ni dolžno navajati razlogov, zakaj se ni odločilo za odreditev hišnega pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili in glede na ugotovljene okoliščine resnično pretehtali, zakaj naj bi bil pripor neogiben in sorazmeren ukrep, s katerim naj se obdolžencu prepreči ponovitev kaznivega dejanja. Zadovoljili sta se zgolj s splošnimi ugotovitvami. Izpodbijana sklepa naj bi zato bila glede navedenih pogojev za pripor povsem nekonkretizirana in brez vsakršne obrazložitve. Po mnenju zagovornika bi bilo mogoče pripor, ki je nepotreben in ko niti ni ugotovljeno, katera dobrina naj bi se z njim varovala, nadomestiti s hišnim priporom, s katerim bi bilo mogoče obdolžencu preprečiti ponavljanje premoženjskih kaznivih dejanj. Iz navedenih razlogov izhaja, da zagovornik izpodbijanima sklepoma smiselno očita, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Neogibnost pripora (za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka) je eden od zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Njegov obstoj sodišče vedno presoja tako, da ob uporabi načela sorazmernosti pretehta, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in ali je ta cilj (varnost ljudi) mogoče doseči z ukrepom milejše narave.

Sodišče je dolžno ob vsaki odreditvi ali podaljšanju pripora presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti (2. odstavek 202. člena ZKP). Le v primeru, če je odločba v bistvenih točkah obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti, je lahko učinkovito varovana tudi ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Ta pravica pa je hkrati tudi obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da se opredeli do pravno pomembnih pritožbenih navedb in svojo odločitev tudi obrazloži (1. odstavek 395. člena ZKP).

Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta sodišči prve in druge stopnje zadostili navedenim procesnim standardom, da sta ustrezno presodili tudi vprašanje neogibnosti pripora za varnost ljudi in da jima zato vložnik zahteve neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da sodišči svojo oceno o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter neogibnosti pripora za varnost ljudi povezujeta z ugotovljenimi konkretnimi in specifičnimi okoliščinami, ki se nanašajo na predmetna kazniva dejanja in osebnost obdolženca. Tako ugotavljata, da je obdolženec utemeljeno osumljen (sedaj tudi že obtožen) več kaznivih dejanj, ki po svoji naravi pomenijo napad na (premoženjsko in osebno) varnost ljudi: nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja, katerega naj bi izvrševal zoper starejšega oškodovanca v razdobju pol leta z uporabo sile in grožnje (točka I obtožbe), nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iste osebe (točka II) ter tatvine, izvršene v sostorilstvu (točka III). Izpodbijana sklepa tudi navajata, da je obdolženec specialni povratnik, da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, da je brez zaposlitve in da prejema zgolj socialno pomoč, višje sodišče pa je ob navedenih okoliščinah tudi utemeljeno domnevalo, da izvrševanje kaznivih dejanj obdolžencu očitno predstavlja "življenjski stil" oziroma način pridobivanja sredstev za preživljanje.

Nižji sodišči sta v zvezi z oceno neogibnosti pripora za varnost ljudi v obrazložitvi sklepov na podlagi navedenih konkretnih okoliščin zavzeli določno in jasno stališče: da je pripor še vedno nujen in neogibno potreben ukrep, da se zavaruje varnost ljudi in njihovo premoženje (sodišče prve stopnje), oziroma da je glede na ugotovljene okoliščine in težo kaznivih dejanj, za katere so zagrožene zaporne kazni (za izsiljevanje do pet let zapora) nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje z elementi nasilja tako visoka, da jo je možno odvrniti le z ukrepom pripora, ki je glede na ugotovljene okoliščine sorazmeren in neogiben za zavarovanje ustavno varovane dobrine (sodišče druge stopnje).

Iz navedenih obrazložitev je po oceni Vrhovnega sodišča razvidno, da sta sodišči vsebinsko obravnavali in presodili tudi zakonski pogoj za pripor, ki je predmet zahteve in pravilno ugotovili, da obstaja na strani obdolženca nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, ki pomenijo tolikšno stopnjo ogrožanja, zlasti premoženjske varnosti ljudi, da je utemeljen poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Takšna ugotovitev sama po sebi implicira tudi odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega milejšega ukrepa - hišnega pripora, za katerega se zavzema zagovornik.

Ker po navedenem kršitve procesnega zakona, na katere se sklicuje zagovornik, niso podane, zatrjevanih kršitev kazenskega zakona pa zahteva ne opredeli, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).