Jedro

Pravdne stranke so bile razglašene za dedinje še neizterjane italijanske pokojnine po pokojni materi, vsaka do ene tretjine zneska. Toženka je v dogovoru s tožnicama in z njunim pooblastilom to pokojnino izterjala, ni pa izročila vsaki tožnici njej pripadajočega tretjinskega deleža. Pravni temelj na podlagi katerega tožnici terjata denar, je zato sklep o dedovanju; delitev zapuščine pa smeta zahtevati ob vsakem času.

S trenutkom, ko je opravljen preračun glavnice v domačo valuto, je odmena za uporabo tujega denarja (del pa na račun ohranjanja realne vrednosti) zakonsko določena zamudna mera obresti (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ZPOMZO, Ur.l. RS, št. 45/95).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki v plačilo v uvodu navedeni znesek glavnice v tolarski protivrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v ITL in sicer vsaki tožnici enak znesek. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu in dosodilo obresti od tolarske protivrednosti v višini zakonskih zamudnih obresti. Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari je zavrnilo. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi njegovo pravno presojo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo v nasprotju s tretjim odstavkom 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), brez zakonske osnove in v nasprotju s sodno prakso. Obveznost je izražena v tuji valuti, zato ni pravilna presoja, da gredo tožeči stranki zakonsko določene zamudne obresti, ampak le obresti za tujo valuto za hranilne vloge na vpogled. Pretežni del revizijskih očitkov je namenjenih kritiki izpodbijane sodbe zato, ker se ni ukvarjala s stroški, ki jih je imela tožena stranka zaradi in v zvezi z urejanjem italijanske pokojnine. Ti stroški so presegli dve tretjini prejetega zneska.

Tožena stranka je te stroške uveljavljala v poračun že v odgovoru na tožbo, pa sodišči tega nista upoštevali. Zato revidentka meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje pa zaradi tega nepopolno raziskano in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Obe tožnici in toženka so bile razglašene za dedinje še neizterjane italijanske pokojnine po pokojni materi, vsaka do ene tretjine zneska. Toženka je v dogovoru s tožnicama in z njunim pooblastilom to pokojnino izterjala, ni pa izročila vsaki tožnici njej pripadajočega tretjinskega deleža. Drugačnega dednega dogovora, torej pogodbeno dogovorjenih spremenjenih obveznosti med pravdnima strankama zaradi morebitnih (in nastalih) stroškov urejanja izterjave pokojnine, tožena stranka ni uspela dokazati. To je ugotovljena dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Pravni temelj, na podlagi katerega tožnici terjata denar, je torej sklep o dedovanju; delitev zapuščine pa smeta skladno s 144. členom Zakona o dedovanju (ZD) zahtevati ob vsakem času (vendar ne neprimernem). Razlogi za neprimernost časa za delitev dediščine niso bili zatrjevani.

Tožena stranka je res v odgovoru na tožbo omenila stroške, ki jih je imela z urejanjem izterjave pokojnine, kar je med postopkom ponovila. Vendar ni nikoli specificirala teh stroškov v celoti, še manj pa je postavila kakršenkoli zahtevek za povračilo stroškov, in tudi pobotnega ugovora ni postavila. V 174. členu ZD je določeno, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med (zapuščinskim) postopkom ali zaradi njega (prvi odstavek). Če pa je bilo kaj skupnih stroškov, določi sodišče, v katerem razmerju jih stranke trpijo (drugi odstavek). Če so torej toženki nastali kakšni stroški zaradi dediščine, bi jih mogla in smela uveljavljati kot zahtevek do dediščine. Če bi bili stroški izraženi na ustrezen način, bi jih lahko uveljavljala celo v pobot (336. člen ZOR), vendar bi morala postaviti ustrezen in pravilno oblikovan zahtevek v pobot. Tudi če bi povrnitev stroškov zaradi urejanja izterjave pokojnine uveljavljala s tožbenim zahtevkom, bi ga morala postaviti skladno z določili pravdnega postopka, predvsem bi moral biti tak zahtevek sklepčen. Nobene možnosti toženka ni izkoristila. Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede upoštevanja stroškov so zato povsem neutemeljeni.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke je glede višine glavnice res postavljen v tuji valuti, vendar pa je zahtevano in dosojeno plačilo te glavnice v tolarski protivrednosti na dan vložitve tožbe, torej na dan 3.11.1993. Od 4.11.1993 dalje je vtoževani znesek torej izražen v domači valuti, zahtevane in dosojene obresti se zato smejo in morajo obračunati v zakonsko določeni obrestni meri za zamudne obresti.

Tretjega odstavka 399. člena ZOR v tem primeru sploh ne gre uporabiti, saj med pravdnima strankama ne gre za pogodbeno dogovorjeno obrestno mero. Zamudo pri delitvi dediščine je zakrivila toženka, zaradi te zamude dolguje tožnicama še zakonsko določene zamudne obresti. Dokler je bila glavnica izračena v tuji valuti, je ohranjala svojo realno vrednost na ta način. Obrestne mere za hranilne vloge na vpogled v tem primeru predstavljajo odmeno za uporabo tujega denarja. S trenutkom, ko je opravljen preračun glavnice v domačo valuto, je odmena za uporabo tujega denarja (del pa na račun ohranjanja realne vrednosti) zakonsko določena zamudna mera obresti (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ZPOMZO, Ur.l. RS, št. 45/95). Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj so v izpodbijani sodbi dosojene obresti v skladu z opisanimi določili.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija sicer formalno opredeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka ni obrazložila. Revizijsko sodišče takega očitka zato ni moglo preizkusiti. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizijski očitki niso utemeljeni, zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.